Išči

Arhiv

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Objavljalci

Authors

Arhiv

Dufourspitze (4638 m) Monte Rosa

Iz časa/Jutro (1932) - Andrino Kopinšek: V nevihti na najvišjem vršacu Švice

Zermatt je neoporečno središče alpinizma — svetovnoznani eldorado veleturistov vseh dežel že eno ime zadostuje, da to potrdi; Matterhorn! Ime, katerega zgodovina in kronika je pisana s krvjo za vse čase. On je ponos te doline, ponos Švice, hrepenenje vseh planincev. Skratka: najlepše kar nam nudijo Alpe. Simbol — spomenik prave lepote ... to je Matterhorn.

Od leta 1929, ko sem bil s prijatelji prvič tam gori, se ni mnogo spremenilo. Nekaj novih hotelov, penzij in novih vodnikov. Nadalje se je ves Zermatt preuredil tako, da lahko služi tudi zimskemu športu — predvsem smučanju.
Zaradi neugodnega vremena smo bili »brezposelni«. Vedno iznova smo oblegali vremensko postajo pri »Zentralbureaux Seiler« in potrkavali na aparate. Tujci so prihajali vedno bolj nervozni in obrazi vodnikov so se čedalje bolj mrčili že tri tedne se je vreme norčevalo z ljudmi. Marsikak dopust je splahnel v dežju in ubogi turisti so žalostno preračunavali stroške daljnjega potovanja.

Njegovo veličanstvo Matterhorn se je tu in tam pokazal iz meglenih zastorov. Bil je pobeljen doli do Schwarzseea. Vsak dan nov sneg na staro poledenelo podlago — ali z drugimi besedami: v teku štirinajstih dni je bilo le s pomočjo ljubega sonca mogoče nekaj podvzeti. Kaj nam je storiti? Lažje pristopnih vrhov — in k vsemu še štiritisočakov — je v izobilju! Na Monte Roso torej? Dobro!

Zgodaj zjutraj smo jo mahnili pri dvomljivem vremenu proti Gornergratu. Akoravno bi se lahko peljali gori z najvišjo prostoležečo železnico, smo šli rajši peš. Kajti: prvič stane komaj dobro uro trajajoča vožnja toliko, kot vožnja iz Celja v Trst.

Kmalu smo imeli za seboj prijazno vasico Winkelmatten in smo hodili skozi košate gozdove, ki so glasom reklamnih tablic baje najlepši v Švici. Nepopisno krasen je vedno razgled na pobeljeni Matterhorn. Mnogokrat smo obstali in gledali — gledali ... »Kakor lepa melodija je ta gora!« pravi naš profesor Mlakar. Po vsej pravici! Jaz mislim — za planinca je to najlepša melodija — obenem himna alpinizma že ta lahek vzpon na Gornergrat je vreden dolgega potovanja. Čisto blizu se prikažejo v nepopisni lepoti piramide Weisshorna, Zinalrothorna in Dent Blancheja. Toda vedno uhajajo pogledi na »Zermattskega leva«.

Pri Grand hotelu Riffelalp (2212 m) pridno igrajo tenis — in višje pred hotelom Riffelberg (25-84 m) promenirajo po terasi hladni Angleži s svojimi velikanskimi časopisi. Na vrhu, v hotelu Gornergrat- Kulm (3138 m) imajo celo poštni urad s telefonom in brzojavom. Med Riffelhornom in Gornergratom nas vodi lahka alpinska promenada doli na Gornerjev lednik. Monte Rosa se prikaže v soncu. V čisti belini se blišči Lyskamm m ob njem se leskečeta pod ogromnimi množinami novega snega Kastor in Polux. In nadalje velika parada vseh štiritisočakov ...

V pol ure smo pregazili skoraj ravni lednik. Na drugem kraju leži tik ob moreni Bétemps Hütte. Kakor vse višje ležeče koče S. A. C. (švicarski alpski klub), tako je tudi ta zelo praktično opremljena le s skupnim ležiščem. Red in snaga sta tukaj samo ob sebi umevna. Alkohol je nepoznan, ravno tako besede »rezervirati« ali »postelja z rjuhami« Najpozneje ob osmih zvečer že vse počiva — in mirno leži angleški milijonar srečno poleg ubogega tirolskega dijaka na trdem ležišču. Za naše SPD vzgled (seveda samo za višinske koče!), da lahko tudi na ta način mnogo pripomoremo k pravi turistiki. Tukaj vsaj ni pritožb o pomanjkanju prostora, o rezerviranju, o nočnem petju in razgrajanju. Končno ni v Švici nikjer vsled teh skromnih uredb trpel tujski promet.

Celo popoldne smo polegali in posedali okrog koče. Opazovali smo poigravanje oblakov okrog Lyskamma in Breithorna. Občudovali smo ledne orjake od Matterhorna do Nordenda na Monte Rosi — ta veličastni greben — ta mejnik dveh kultur Evrope. Kamorkoli se ozremo, povsod vse v ledu in snegu. Kamor sega oko, prevladuje le bela barva. Zdelo se nam je, da smo nekje v obližju severnega tečaja. Oskrbnik (ki pa skrbi samo za red in ne za vino) nam je pravil, da vsled novega snega in slabega vremena že teden dni ni bil nihče na konici Defour. Zato smo bili zadovoljni, ko smo zvedeli, da nameravajo tudi nekatere druge partije prihodnji dan na vrh.

Proti večeru je še dospela smuška partija treh Berlinčanov v spremstvu znanega vodnika Otta Furrerja. Več kot vesel sem bil, da sem se lahko seznanil z najboljšim smučarjem srednje Evrope, posebno, ker sem ga že v Zermattu trikrat zaman iskal na njegovem stanovanju. Sporočili so mu to že spodaj, in tako smo se kmalu spoprijateljili. Pogovoriti smo se imeli mnogo o smučarski opremi in tehniki in o smuških visokih turah, o njegovem prijatelju Davidu Zoggu, s katerim sem preživel v dražbi dr. Fanckove filmske ekspedicije leta 1930 strahovito nevihto pod vrhom Mont Blanca.

Zgodaj smo legi; k počitku. Zunaj je snežilo. Celo noč nisem zatisnil očesa. Megleno vreme je bilo brezupno. Vkljub temu pa so odšle prve partije ob pol 3. uri zjutraj, Njim je sledil Furrer s svojimi varovanci, in sicer na Capanno Margherito. Poslednji smo odšli iz koče mi.

Kmalu smo imeli za seboj skalnati otok, na katerem leži koča. V slabi uri smo dospeti na Obere Plattje (3344 m), kjer so se ravno turisti navezovali na vrv. Tudi mi smo se navezali in kmalu smo šli dalje po globoki gazi v novem snegu. Skozi meglene zastore smo tu in tam uzrli pred in nad nami idoče skupine. Vsled obilnega snega so bile skoro vse ledniške razpoke zasnežene, toda ravno zaradi tega je bila dvojna previdnost na mestu. Na drugi strani, na Grenzgletscherju se je smukal Furrer s svojo partijo.

Naš začetni tempo je bil za moja dva spremljevalca prehiter, ker še nista bila nikoli poprej tako visoko. Sklenila sta, da bosta večkrat počivala in šla počasneje, pri zelo slabem vremenu pa se bosta vrnila. Jaz sem pa hotel na vsak način na vrh, in tako smo se zedinili. Odvezal sem se in kmalu sem dohitel neko partijo, kateri sem se pridružil. Na veliki ravnini, ki leži med konico Defour in Nordendom, nas je čakal vodnik Biener iz Zermatta z Angležem, nadalje dva mlada švicarska alpinista, ki sta šla brez vodnika. Ko smo dospeli še mi, trije visokošolci iz severne češke in moja malenkost, smo začeli ugibati, kaj velja napraviti. Vodnik je menil, da bi se vsled zimskih razmer vrnili. Svaril nas je pred viharjem, ki je divjal gori po grebenih. Tudi gaziti se je že naveličal. Toda k sreči je bil njegov Anglež drugačnega mnenja. In ker nam ni zadostovalo 4000 m, smo šli dalje.

Mnogo prav za prav ni več pisati. Menjaje smo gazili globok sneg proti sedlu in zaviti v gosto meglo smo biti popolnoma brez orientacije. Vihar je vedno bolj naraščal in kadar sem gazil na čelu, sem se komaj držal pokonci. Ledena zrnca so nas bodla v zaledenela lica in dihanje je postajalo vedno težje. Na sedlu nas je zalotil takšen snežni metež (4. avgusta!), da tudi na takojšen povratek ni bilo misliti. Govoriti sploh nismo mogli več — sporazumevali smo se z znamenji. Sestopili smo oprezno v ledeno vzhodno steno Monte Rosa, kjer nam je neka skala nudila vsaj nekoliko zavetja. Mislil sem takrat na Kugyja in na vse, kar mi je o tej steni pravil. Nekje pod nami je ležal največji ledeni couloir Alp — Canale Marinelli — ki drvi v divji strmini v dolino Macugnaga.

Toda mi nismo drugega videli kakor sneg in meglo. Komaj in komaj smo se upirali strašnemu vetru. Led nas je bičal v obraz, oči so kljub snežnim očalom komaj kljubovale naporu. Nekje so grmeli plazovi po gladkih stenah v prepad. Vrnili smo se na sedlo. Vodnik se je takoj lotil grebena, ki vodi na vrh, kajti pri tem mrazu bi mirovanje pomenilo smrt. Na nekaterih mestih je moral odbiti velike snežne opasti — mi smo mu nato sledili, na trebuhu ležeč, kakor bi plavali. Vihar ni nič popuščal. Od vseh strani je vrtinčil sneg proti našemu grebenu.

Snežilo je iz doline navzgor. Prav mojstrsko in neumorno je čistil Biener s cepinom greben in ledna skorja poslednjega kamina je odletavala pod težkimi udarci.
Takih trenutkov ni mogoče popisati. Je tudi tako bolje, kajti drugače bi človeka pozneje, ko je doma v topli sobi, sumničili, da pretirava. Eno je pa le: Kdor išče razen lepote tudi nevarnost, ta nima pozneje pravice pritoževati se.
Na vrhu smo se privezali na lesen steber, da nas ne bi veter dobesedno odnesel.

Molče smo si drgnili zamrzle nosove, ušesa in roke. Jaz sam sem imel zmrznjenih kar osem prstov, ki so bili popolnoma modri. (Tako smo imeli vsaj nekaj modrega, ko že ni bilo modrega neba). Drugi dan sem tekel k bivšemu znanemu vodniku, zdravniku dr. Genbinettiju v ordinacijo. In — tako sem prinesel raz ta ponosni vrh spominček, notabene — čez vse meje — brez carine.

A. Kopinšek
Jutro, 24. december 1932
 

dLib.si

Kategorije:
Novosti SLO Vse objave
Značke:
Jutro novosti

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

ARHIV

Objave naših sodelavcev in poobjave (nam dosegljivih) člankov/objav.