PV - Evgen Lovšin: Dolga je, a ni bila vedno z rožicami postlana, svetla življenjska pot našega jubilanta dr. Jakoba Prešerna.
Še kljubuje težavam in krepko nosi svoj osmi križ. Nosi ga pogreznjen v molk. Že bo skoraj dve leti, odkar se je z zadnjim člankom spomnil svojega mladoletja. Z materjo sta šla k Sv. Petru (Na vrhu čepi poznogotska stavba iz druge polovice 15. stoletja — cerkvica sv. Petra s freskami mojstra Jerneja iz Škofje Loke (PV 1957/342) in (PV 1966), na 839 m visoki stožec nad Begunjami gledat, kako »babo žagajo«. Zdi se mi, da se je fante že takrat napilo lepot razgleda na Triglav, na Blejsko jezero in vso Gorenjsko od Jesenic do Šmarne gore in še čez. »Čez Pleče Kuka vrh Stola, Begunjščica kaže svojo široko plat ... « Iz te opojnosti se ni izkopal v mladeniških letih in ne v moških, pa tudi na stara leta ne.
Pristen Begunjec se je vrnil po letih študija in mnogih letih službovanja v pravni stroki v Novem mestu, Kranju, Radovljici, Krškem, Velikovcu, Škofji Loki in končno v Ljubljani spet v svoj ljubljeni kraj Begunje, v mirni domek pod zeleno Dobrčo, prelepo glavo s še lepšim razgledom — pravi raj miru za turista (Glej članek z mnogimi življenjskimi podatki, ki ga je napisal Tine Orel, urednik PV pred desetimi leti ob 70-letnici dr. J. Prešerna (PV 1958/413).
Ko sem se z njim v Planinskih Vestnikih in osebno ter z njegovimi prijatelji pogovarjal, kako je živel s pravom in še z gorami, sem podoživljal njegova doživetja, mislil njegove misli, spominjajoč se — politično nezanesljiv — svojih vojnih pustolovščin prve svetovne vojne, nato pa skoraj vseh prečudovitih poti v Julijcih, Alpah in neštetih hribih slovenske domovine, ki jih jubilant opisuje in ob njih ustvarja vrednote slovenske alpinistične kulture. Te pri dr. Prešernu ne ležijo, kljub neštevilnim prehojenim kilometrom v horizontali in vertikali v težkih alpinističnih dejanjih, temveč v organizacijskem delu v planinskih društvih in v leposlovnem in znanstvenem snovanju s predmetom slovenske gorske pokrajine.
Podpredsednik Planinskega društva Radovljica tov. Pavel Olip ugotavlja, da je bil dr. Jakob Prešern že kot dijak član osrednjega planinskega društva od l. 1900. Leta 1922 je postal član PD Radovljica in ga v letih 1925 do 1928 vodil kot predsednik. Od l. 1929 do 1940 je bil odbornik društva in istočasno tudi gospodar Roblekovega doma. S svojim podpisom menice je omogočil, da se je ta dom začel graditi. Svoje organizacijsko delo je nadaljeval po letu 1956. Leta 1952 je bil poglavitni pobudnik za gradnjo Pogačnikovega doma na Križkih podih. Nikoli ni za svoje delo zahteval plačila. Kot priznanje za njegovo delo, ga je društvo v letu 1968 imenovalo za častnega člana (Pismo podpredsednika PD Radovljica Pavla Olipa z dne 10. junija 1968.)
Pravo je študiral v predpreporodovskih letih 1907—1912 na Dunaju. Ker je bil svobodoumnega duha, se je včlanil v naradno - radikalno akademsko društvo »Slovenijo«. Zaupanja v življenjsko silo slovenskega naroda ni nikoli izgubil. V »Sloveniji« so mnogo debatirali o jugoslovanskem vprašanju in ali je možno rešiti zapletene politične in socialne probleme Avstrije brez vojne. Po večini so bili masarykovci, torej proti vojni. Končno pa je tudi Masaryk obupal nad osemstoletno monarhijo.
Ko je izbruhnila prva svetovna vojna, so bili naši študentje na srbski strani. Prešern je imel v avstrijski vojski oznako p. v. (politisch — verdachtig = politično nezanesljiv), 20 mesecev je služil cesarju kot navaden vojak, v mislih »Švejkov brat«. Na vse to nam bo naš jubilant nejevoljno pristavil: »Koga pa to zanima? Čemu toliko pisanja?«
Dr. Jakobu Prešernu smo veliko dolžni. Posebej mi planinci. Prešerna štejemo skoraj štirideset let za sotrudnika Planinskega Vestnika. Mnogo nam je povedal. Radi bi, da bi še kaj dodal. Planinske pisce kajkrat zanese v dolgoživo opisovanje naravnih lepot in razgledov z gora. In vendar, kar je najlepše, je kratko! Prešeren ni dolgovezen ... !
»Za kratek čas preneha grmenje, pa je pokrajina namah zopet lepa in sončna. V ozki dolini, obdani na treh straneh od golih navpičnih sten, se detonacije postoterijo, potisočerijo in preidejo v peklensko melodijo. Ko pa preneha ta veličastna in strašna pesem, sije sonce tako lepo gorko in tako svež veter pihlja skozi dolino. Skalovje Ponc, Vevnice, Jalovca, Travnika in Mojstrovke pa sanja naprej svoj tisočletni sen.« (Dr. J. Prešern. Odlomki iz vojnaga dnevnika, PV 1928.)
Ne more se odreči opisu razgleda z domače Begunjščice (Dr. J. Prešern, Imenoslovje okrog Begunjščice, PV 1933.), ki ji Begunjci pravijo kar Planina, a hitro preskoči na opisovanje njenih travnatih pobočij, se vživi v trud in nevarnost pa tudi v veselje ob košnjah in spravljanju sena. Brez derez ne gre. Na Kopiščih zraste kopa, ki jo drži ostrv in podpirajo komarče, da lahko kljubuje hudim viharjem. S poti na Kanin (Dr. J. Prešeren, S poti na Kanin, PV 1954.) se Prešern sprašuje, ali ima Triglav res tekmeca v razgledu, saj tako hvalijo razgled s Kanina Kugy, Tuma, Švigelj, Krpelj, Lupine in drugi. Ko sedi na vrhu in opazuje, kako v večerni zarji prehajajo barve Triglava iz ene v drugo, gleda vso rdečo Krnovo piramido, tam zadaj za Jalovcem vzhaja polna luna ... vzklikne: »Resnica je, da nikjer ni tako jasnega pregleda na Julijske Alpe s skupino Triglava in Poliškega Špika, takega pogleda na Ture in Dolomite in morda tudi na morje kakor s Kanina«.
Res je tedaj, o čemer si je od začetka upal podvomiti. Slovensko planinsko društvo je l. 1929 izdalo dr. Henrika Tume »Imenoslovje Julijskih Alp« kot ponatis iz Planinskih Vestnikov 1928 in 1929. V uvodu je povedano, da je Imenoslovje izšlo pri nas pred mnogimi drugimi narodi z visoko kulturo, da je pristno slovensko, brez primesi »ptujščine «. Je le ogrodje in zahteva izpopolnitve. Alpinisti (planinci), geografi, geologi, zgodovinarji, botaniki, filologi (pa tudi amaterji) naj zbirajo in dopolnjujejo delo.
Na to znamenito Tumovo »Imenoslovje« se je oglasil dr. Jakob Prešern s svojim temeljitim člankom »Imenoslovje v PV 1933« (str. 39, 73, 94 in 115). Prešern nasprotuje Tumi, ki pravi, da so gorska imena v gorskih skupinah Begunjščice in Stola sporna in negotova in pravi, da kake pomembne spornosti tu ni, le da je treba vprašati tistega, ki ima na mestu samem svojo zemljo ali opravek, ne pa koga iz okolice. Samozavestno piše, da bo moral podatke svojega gospoda prednika popraviti, jih dopolniti ali mestoma označiti kot povsem napačne. Ni lahko zaradi avtoritete zapisovalcev popravljati njih napake. A Prešern je neustrašen, ko gre za pravilnost in dokazuje svojo pristojnost pri odločitvah o imenih svojega kraja tako - le: »Rojen sem v Begunjah in oblezel sem okrog vsak vrh in skalo, poznam vsako stezico in skorajda vsak grm. Domači dialekt me je učila mati in ga zaradi stalnih stikov z rodnim domom obvladam še danes. Smatram to kot potrebno poudariti ne toliko v dokaz svoje osebne legitimacije, temveč zato, ker menim, da je poznanje dialektičnih pravil zelo važno za pravilni zapis v knjižnem jeziku«.
In nato se zvrstijo v omenjenem članku mnoge ugotovitve, ki s Tumovimi ne soglašajo. Še več. Zamajala se je stavba Tumovega »Imenoslovja«. Danes menimo, da moramo biti pri manj znanih imenih v posebej odljudnih področjih oprezni in pogledati še druge vire. Z isto vnemo, čeprav z manjšim uspehom, se Prešern ukvarja z imeni v Trenti in Koritnici (Dr. J. Prešern, Po pozabljenih stezah, PV 1950.).
Spominske knjige planinskih koč najočitneje govore o ljudeh, ki pridejo v gorski svet na obisk, povedo, kdo so, kaj so doživeli in kako se počutijo. Goro oživi šele človek, favna in flora. Zgodovina razmerja človeka do gorske prirode zanima Prešerna nenehno, zato pobožno jemlje v roke spominske knjige planinskih koč, kadar mu jih naključje pripelje, jih prelista in oceno sporoča javnosti. Seveda je tu spet Begunjščica (Dr. J. Prešern, Ob dvajsetletnici Vilfanove koče na Begunjščici, PV 1928.), Vodnikova koča na Velem polju in Prešernova koča na Stolu z znamenito sliko planinskih množic ob njeni otvoritvi 31. 7. 1910. (In Vodnikove koče, PV 1951, in Stola, PV 1962).
Planinskemu društvu v Radovljici pa je kot njen odlični član, predsednik in odbornik posvetil obširno kroniko delovanja 60-tih let (Dr. J. Prešern, Kronika PD Radovljica 1895-1955 - PV 1955 (str. 60, 112, 152, 222).
Take kronike, kakor jo je napisal Prešern o Radovljici, bi bile potrebne o vseh društvih. Povezane z delovanjem zveze bi se uporabile za temeljne kamne zgodovine o organizaciji planinstva v Sloveniji. Razgledan v zgodovini, toponomastiki, gospodarstvu, v planinstvu in še kje svojega rodnega okraja je pisal Prešern kroniko v ozki ali pa rahlejši povezanosti z važnejšimi političnimi in gospodarskimi dogodki z vplivom na planinstvo. Že leta 1895 so bile v odboru planinskega društva Radovljice znane osebnosti: dr. Vilfan, Aljaž, Roblek in drugi. Kronika nam poroča, da so zgradili novo kočo na Begunjščici, potem ko je pogorela Vilfanova.
Malo je takih oporok: »Podpisani Hugon Roblek določujem svojo poslednjo voljo ... Univerzalnim dedičem mojega premoženja imenujem Slovensko planinsko društvo v Ljubljani.« Novo kočo so poimenovali Roblekov dom.
Še to-le je pripisal kronist Prešern na koncu svojega z ljubeznijo in znanjem napisanega spisa: »Kaj menite, ali mi bo usojeno, da čez deset let dopolnim to-le zadnje poglavje?«
Prešern ni samo opisoval delovanja planinskih organizacij, vedoželjnost ga je zapeljala v zgodovino svojega kraja tja od Valvazorja do današnjih dni. Ti kraji se ponašajo z zanimivimi, pomembnimi in slavnimi dogodki. Težko mu je pri srcu, ko se spomni begunjske graščine, mučilnice v surovem času nacistične okupacije. Pri njegovem domu se od glavne ceste, ki drži proti Tržiču, odcepi pot mimo razvaline Kamen v sotesko Drago, v tisti »gorski svet«, kjer so v letih zlih pobijali može, otroke, žene »... a se je vzbudil tudi upornik, ki bilo ni puške ga strah ne prekletega v Begunjah kola ...« Svoj dolg tem časom je Prešern poravnal z zanimivim spisom »Partisanenstrasse« (Dr. J. Prešern »Partisanenstrasse«, PV 1957 (str. 339), ki drži iz gorenjskih Begunj v Tržič.
Kar težko mi je, ker ne dopuščata ne čas ne prostor, pa tudi sicer ni mogoče iti širše in globlje v Prešernovo spisje, ki povsod kaže temeljitost in pretehtanost. Z ljubeznijo in trudom, ne da bi pri tem odločala pozna nočna ura, je spravil ne toliko obsežno kolikor kakovostno delo. Ko sem bral npr. njegovo »Črno prst, Rodico in še kaj«, »Kriške pode — Pogačnikov dom«, »Iz Podbrda v Škofjo Loko«, »Iz stare planinske knjige okrog Krna« (Dr. J. Prešern, PV 1956 (str. 455, 515), PV 1952 (str. 220, 276), PV 1953. PV 1951 (str. 129, 166). ), sem spoznal, kako siromašen stopiš v te kraje, če nisi prej (ali na potu) prebiral zanimivih Prešernovih pripovedovanj.
Poglavitni tehnični svetovalec in delavec pri domu na Kriških podih, na Grivi, je bil zidar Zorč iz Trente, a največje zasluge šteje Prešern Jožetu Pogačniku, ki se je na sam dan otvoritve smrtno ponesrečil na potu k domu. Tudi v tem članku, kakor tudi v Krnu Prešern suvereno razpolaga z množico lepih krajevnih imen, da še z večjim veseljem bereš članek do konca.
Prva svetovna vojna ga je oropala mladih moči. »Tako stopam telesno izčrpan, duševno ubit kot senca svojega nekdanjega jaza v tretjo zimo svoje vojne.« Mnogokrat ga sreča med nami starejšimi ne tako redka »bolezen samote«. Manjka mu človeka, s katerim bi se mogel porazgovoriti, ko je toliko novega po svetu in ko se kopičijo misli do gromad, »pa ni nikogar, s komer bi se bilo mogoče razmetati ali zažgati v živahni debati«. Pred desetimi leti je Prešernu urednik Planinskega Vestnika Tine Orel v imenu uredniškega odbora in v imenu slovenske planinske organizacije želel srečo in dolgo življenje, predvsem p a zdravje in moči za delo, kajti »brezdelje je Prešernu največja muka«.
V zadnjih letih se nam je jubilant javljal s kartico dr. P. v zanimivem delu Vestnika »Iz planinske literature«. Seznanjal nas je na kratko z zanimivejšo vsebino tujih revij in zbornikov. Leta 1945 je bil upokojen. Tako ima še danes po vseh povišicah tako pokojnino kot kaka čistilka, ki gre danes v pokoj. Ker je moral skrbeti še za sestro, ki kot nekdanja samostojna šivilja ni imela nobene pokojnine, mu življenje res ni bilo lahko. Rože na vrtu in čebele so mu ostale zveste. In spomini, čeprav se od njih, kakor je lepo napisala planinka Mira, ne da živeti. Še bi lahko in mnogo poročal o podobi dr. J. Prešerna, vendar se mi je moja uboga lira na koncu razglasila. Ko to pišem, seže topla noč julija, rojstnega meseca našega jubilanta, sem do moje pisalne mize. Takrat, pred osemdesetimi leti, si mislim, je prišel na svet, na ta prečudni svet ... No, stisnili mu bomo roko, pogledali v oči in si z njimi povedali, kar se z besedo ne more.
Evgen Lovšin
Planinski vestnik, avgust 1968