Akademski AO: Mnogi so poskušali v tej steni.
Najprej Matevž, Maj in Grega, takrat ni šlo prek zadnjih treh raztežajev. Božanska smer jih je izpljunila kot smrkelj. Čez nekaj dni ponovno Matevž, tokrat s Tonijem in Tratarjem, sami izkušeni rokodelci, a dolg raztežaja in pol je ostal.
Stena jih je zavrnila kakor dekle, ki se zaveda svojih atributov, zavrne mozoljavega sošolca.
Ves pritisk uspeha odprave, zaupanja sponzorjev in potrpljenja domačih je ostal na Hipiju, Šebrotu, Svinji in meni.
Zavedali smo se napak, ki so jih počeli predhodniki:
- Trojne naveze so počasne, zato sva oba Hipijeva alterega pustila v kampu.
- Drugi so vstali zgodaj, midva komaj.
- Drugi so poznali vremensko napoved, midva sva vedela, da je neuporabna.
Zmogla sva preostali raztežaj in pol. Stopila sva na ramena prijateljev velikanov in dosanjala naše skupne sanje. Stopila na goro in z nje sestopila. Se stegnila proti nebu in ga ščepec vzela s seboj. Iz iste vrečke zobala oreščke. Se z vrha ozirala po elegantnih vršacih, ki so bili vsi po vrsti visoko nad nama.
Ime smeri niti sama stena ni pomembna. Res, v nobenem pogledu. Sva se pa vsaj en dan lahko pretvarjala, da smo v 70ih in vsi garamo za isti cilj, le dvema relativno naključnima srečnežema pa uspe.
(Vsi ostali bi itak zlezli, če ne bi začelo scat!).
P. s.: Ob povratku skozi kemp sva na dan basket tekme SLO vs. FRA nevedoč za rezultat videvala poklapane Francoze, ki jim niti do hrane ni bilo. Francoske otroke, katerim starši pripovedujejo o pomembnosti porazov, vsega naveličane starce in mlade strunarje, ki v šotorih brenkajo žalostinke ...
A realnost se je kruto poigrala tudi s to odpravo. 1 točka. Ena sama fiksna točka premalo. A tudi ta ekipa bo še dosanjala svoje sanje, v to sva prepričana!