Delo, 30.12.05 – Katja Roš: Letos ob šestnajstino črede - Navzkrižje okoljevarstvenih programov
Ko bodo jagenčki obmolknili
Država zapira oči
pred pokolom ovac na kobariškem Stolu
Zaradi medvedjih in risjih gostij na Stolu letos ob šestnajstino črede – Mačehovsko odmerjanje škode – Navzkrižje okoljevarstvenih programov – Kdo bo ščitil ovčarja?
Kobarid – »
Nekega poletnega dne smo okoli 11. ure videli nad Stolom krožiti veliko jato beloglavih jastrebov. Pohiteli smo, da bi ugotovili, kaj se dogaja na planini. Ob 16. uri, ko smo prispeli, smo na kraju pokola našli le kos hrbtenice in tri noge. Ovco je pokončal medved, dokončali pa so jo jastrebi. To poletje smo na podoben način izgubili 37 odraslih živali. Letošnja izguba črede, ki jo pripisujemo medvedu in risu, je v naši pašni skupnosti 16-odstotna. Država nam zaradi pomanjkanja dokaznega gradiva (sledi in številk, ki jih sproti izmaknejo mrhovinarji) letos priznava izgubo samo treh odraslih živali.«
Vodstvo pašne skupnosti Polog-Starijski vrh na Stolu nad Breginjskim kotom, predsednik Klavdij Kravanja, gospodar planine Robert Cenčič in tajnik skupnosti ter predsednik 110 rejcev drobnice v Posočju Franjo Uršič svarijo, da zveri ne pokončujejo samo ovc. Za zaščito ovčerejcev zahtevajo spremembo zakonodaje, ki dosledno ščiti zveri in postavlja v podrejen položaj ljudi, ki vztrajajo pri tradicionalnih živinorejskih dejavnostih v Posočju, prosti paši drobnice. Zahtevajo, da se v Posočju glede zveri vzpostavi nekdanje stanje. To pomeni, da bi morala biti pokrajina ob Soči brez medveda, risa in volka. Tudi volk se že klati v neposredni bližini Posočja, dokazano na Vojskem nad Idrijo, in po pričevanju domačinov tudi na območju Ajbe na Goriškem. »Država je obljubila, da se bo trudila izboljšati življenje na podeželju. Zakonodajo in pravilnike pa je zastavila tako, da ščiti zveri, ne pa podeželanov, ki se trudimo ohranjati tradicionalne oblike živinoreje. Medvedi in risi v krajih nad Sočo niso avtohtone živali. Nedopustno je, da je eden od članov naše pašne skupnosti to poletje pognal v planino 18 odraslih ovc, z nje pa odgnal le 11 živali. Preostale so bile žrtve požrtij zveri. Ovčereja je težaško delo, do osipa v pašni skupnosti pa že tako ali tako prihaja zaradi starosti ovčarjev. Ostareli niso kos delovnim nalogam za potrebe skupnosti. Dvomim, da bi se ovčar, ki je izgubil 11 živali, država pa mu je priznala nadomestilo le za tri, še odločil za članstvo v skupnosti,« je pojasnil Klavdij Kravanja. »Če se bo država še naprej tako nesramno obnašala do nas, je zamiranje proste planinske paše na Stolu in še kje drugje v Posočju le še vprašanje časa. Na Stolu bo z odpravo proste paše med drugim šel po zlu tudi evropski okoljevarstveni načrt Natura 2000, ki ščiti ptiča kosca in katorno. Obe redki vrsti ptic brez pokošenih oziroma popašenih travnatih gorskih površin na Stolu ne moreta preživeti,« je opozoril Klavdij Kravanja in dodal, da pri naravovarstvenikih hotenja in načrti niso usklajeni.
Pašna skupnost Polog-Starijski vrh na Stolu nad Breginjskim kotom zaradi urejenosti in doslednosti pri delu spada med najbolj vzorne ovčarske skupnosti v Sloveniji. Gospodar planine Robert Cenčič je razložil, da skupnost zdaj pase na 45 hektarih, smotrno s čredinkami porazdeljenih površinah po grebenu gorskega hrbta med Starim Selom in Kredom. Na Stolu, kjer so lastniki tamkajšnjih pašnikov po letu 1960 opustili košnjo in pašo, si prizadeva ohraniti kulturno krajino; zato so na planini zgradili pastirsko kočo in so od leta 1995, ko so se na Stolu pojavile prve zveri, uvedli dežurstva, štetja, preglede in zapisnike opažanj. Škoda je pred letošnjim poletjem dosegla vrhunec leta 1998, ko je pod šapami in kremplji izginilo 20 odstotkov črede na Stolu. Leta 1999 so enega od stalno živečih medvedov na bližnjem pogorju Mije odstreli. Sledilo je zatišje. Leta 2004 je bila izguba ovac normalna, okoli 2-odstotna. Letos, ko se je gostijam medvedov in risov pridružilo še 10 do 15 beloglavih jastrebov in številne jate krokarjev, je število izginulih in požrtih ovc spet preseglo vse meje. Poleg 37 odraslih ovc je zaradi pomankanju dokazov o pustošenju medveda ali risa neznano kam izginilo tudi 17 mladičev. Jagenčki, ki jih razen rejcev nihče ne šteje (letos se jih je na Stolu paslo okoli 80), so za ovčarje, ki se ukvarjajo s prirejo mesa, najpomembnejše tržno blago.
Ovčarji so razložili, kakšen pogrom se zgodi na planini, ko jo obišče medved. »Z vsem spoštovanjem do zaščitenih medvedov in risov, moram opozoriti, da mali ovčarji v Posočju nimamo druge izbire kot prosto pašo. Ta na Stolu in še drugje zaradi prepadnih strmin ne more biti drugačna kot prosta, torej brez ograj. S tem se strinjajo tudi strokovnjaki, kot je profesor Adamič, ki je prišel k nam na oglede. Problem je tudi v tem, da država prizna škodo, ki je dokazana z najdbo sledi delovanja zveri in registrske številke, ki jo ima žival za ušesom. Te sledi zato, ker trupla prej pridejo pod kremplje mrhovinarjev, najpogosteje izginejo. Država pa nam povrne škodo le tedaj, če je škoda dokazana. Povrh vsega je odškodnina čedalje bolj skopa. Za odraslo ovco, ki je povprečno vredna 55.000, znaša odškodnina le 33.000 tolarjev, torej 23.000 manj kot leta 1998,« je pojasnil tajnik skupnosti in predsednik 110-članskega ovčarskega društva zgornjega Posočja Franjo Uršič.
Posoški ovčarji iz 400 od 1100 vseh registriranih kmetij v zgornjem Posočju, ki posedujejo skoraj 11.000 ovc, so proglašeni kot primer živinorejcev, ki uspešno nadomeščajo usihajočo govedorejo, svarijo, da politika države za zaščito zveri vodi k propadu prostega pašništva. To pa je edina alternativa ohranjanja kulturne krajine v gorah. Prostega pašništva se oklepajo mali kmetje, tisti, za katere je reja drobnice vir dodatnega zaslužka s prodajo mesa in malo manj ovčje volne. Kaj zdaj? Iz Posočja iztrebiti neavtohtone vrste zveri, medveda in risa ter preprečiti vstop volku. Bolj življenjsko zastaviti sistem povračila škode, ki jo povzročajo zveri. Po ocenah ovčarjev zdaj v zgornjem Posočju živita le dva stalno naseljena medveda. Drugi, ki na svojih poteh samo prečkajo kraje ob Soči, in ki si na poti privoščijo ovco ali dve, za ovčarje niso moteči.
Katja Roš