... prejemnik priznanja PZS za življenjsko delo v alpinizmu 2022
24. marca 2022 bo na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani slovesna podelitev priznanj za vrhunske dosežke v alpinizmu. Letošnji prejemnik priznanja za življenjsko delo v alpinizmu je alpinist, gorski reševalec, morjeplovec in svetovni popotnik Dušan Kukovec (roj. leta 1928), ki je z Janezom Resnikom že leta 1969 kot prvi Slovenec preplezal klasično smer v Eigerju. Starosta Šaleškega alpinističnega odseka (ŠAO) in GRZS - Postaje Celje je tudi eden najstarejših alpinistov in gorskih reševalcev pri nas.
Alpinist, gorski reševalec, morjeplovec in svetovni popotnik Dušan Kukovec je starosta Šaleškega alpinističnega odseka (ŠAO) in GRZS - Postaje Celje ter tudi eden najstarejših alpinistov in gorskih reševalcev pri nas.
V gore je Dušan začel zahajati že leta 1956 in seveda je s plezanjem kmalu prišlo tudi reševanje. Včasih je bilo kar normalno in samoumevno, da si bil s sprejetjem med alpiniste povabljen in sprejet tudi med gorske reševalce. Z alpinizmom je bilo zelo povezano tudi prijateljstvo oziroma tovarištvo. In kdo te bo reševal, če si zabredel v težave v tem nekoristnem in večini ljudi tudi nepoznanem svetu? Reševali so oziroma smo predvsem drug drugega, torej prijatelj prijatelja.
Še dobro se spomnim, ko sva leta 1973 s pokojnim Francijem Verkom - Verčem preplezala znamenito, 1800 metrov visoko severno steno Eigerja, ki je bila takrat še vedno skrivnostna, zelo nevarna, nepredvidljiva in izredno zahtevna za reševanje. Seveda si se moral za reševanje v Švici najprej posebej zavarovati. Tako zavarovanje je bilo pa zelo drago oziroma predrago. Midva se takrat za plezanje v Eigerju niti nisva mogla posebej zavarovati, so nama pa v Grindelwaldu pod Eigerjem najprej dali vedeti, da plezanja v Eigerju res ne zavarujejo posebej. S tem se nisva posebej obremenjevala, ker nama je Dušan že ob odhodu povedal, da bi naju, če bi bilo to potrebno, že po enem dnevu prišli reševat prijatelji iz domovine. Čeprav sem se še kako zavedal, da bi bila to misija nemogoče, naju je to med sedemdnevnim plezanjem še kako grelo.
Ker je Dušan z Janezom Resnikom že leta 1969 kot prvi Slovenec preplezal klasično smer v Eigerju, je seveda nekaj o tej zloglasni steni prav gotovo vedel. Tako so ta dejstva nekako prekrila vse prejšnje tragedije, ki so se dogajale v severni steni Eigerja.
Dušan je bil vse svoje aktivno obdobje vsestransko povezan z gorami - kot alpinist in gorski reševalec. Bil je tudi eden od ustanoviteljev in dolgoletni načelnik Šaleškega alpinističnega odseka (ŠAO), ki uspešno deluje že več kot 60 let. ŠAO ima sicer sedež v Velenju, a združuje alpiniste in športne plezalce iz vse Šaleške doline, člani pa prihajajo tudi iz drugih krajev.
Že leta 1970 je Dušan organiziral meddruštveno alpinistično odpravo in nas peljal plezat v norveške gore. Troltind in Romsdalshorn sta bila za takratne razmere resnično dva tisoč metrov visoka granitna kolosa.
Doma pa smo seveda bili z Dušanom povsod, kjer so iz normalnega sveta kvišku silile gore, teh pa je za eno življenje itak veliko preveč. Skupaj smo plezali in reševali, ko je bilo to potrebno. Tako ostajajo nepozabni prvomajski obiski Paklenice na Velebitu in s tem povezana tudi prva reševanja v gorah.
Seveda ne gre brez Dolomitov in Centralnih Alp, kamor smo začeli zahajati najprej na motorju, tako da so bile že same poti posebne, zanimive zgodbe in prave male odprave. Dušana so ta iskanja drugih gora vodila še na Kavkaz, v Pamir in do novozelandskih Alp. Preizkusil se je tudi s kajakom v vodah Evfrata in Tigrisa ter po južnoameriškem Orinoku, kot svetovni popotnik pa seveda ni mogel brez obiska bangkoških templjev in masažnic.
Pa Dušanov Križevnik nad Robanovim kotom v Savinjskih Alpah, ki je bil naš skriti kotiček in zaklad z votlinico, kjer smo načrtovali visoke poti, ki so se zaključevale nekje pri prvih zvezdah. Tudi stražarnice na Okrešlju, ki jo člani ŠAO uporabljamo poleti in pozimi, že več kot 40 let in je zdaj tudi v naši lasti, brez Dušana ne bi imeli.
Takrat seveda nismo veliko razmišljali o tem, da se lahko na teh skupnih poteh, ki smo jih imeli tako radi, zgodi tudi kaj tragičnega. Gore, ki jih imamo še vedno tako zelo radi, so nas tudi razredčile, pri čemer so izdatno pomagala tudi leta in razne bolezni.
Smo pa ŠAO-jevci v Rdeči dvorani v Velenju že leta 1991 zgradili tudi eno od prvih umetnih plezalnih sten v Sloveniji, ki deluje še danes, ko je športno plezanje postalo ena od novih športnih disciplin olimpijskih iger. Tako se lahko pohvalimo, da imamo v ŠAO poleg alpinistov, gorskih reševalcev, gorskih kolesarjev in turnih smučarjev tudi vrhunske športne plezalce.
Od najvišjih vrhov Himalaje do lanskih olimpijskih iger v Tokiu smo zraven tudi člani Šaleškega alpinističnega odseka, ki ga je pred šestdesetimi leti pomagal ustanoviti naš starosta Dušan Kukovec, ki je bil potem tudi njegov dolgoletni načelnik.
Tako smo še kako prepričani, da gre priznanje za življenjsko delo v alpinizmu, ki ga tokrat prejme naš Dušan Kukovec, spet v prave roke, zato smo tudi v ŠAO na našega Duškota zelo ponosni.
Ivč Kotnik