Slovenec (1933) - Dr. Gregorij Rožman: Ko sem bil kot prvošolec prvikrat prišel gore kralja Matjaža, s sive Pece, se nekaj dni nisem mogel znajti v domačem in vaškem življenju.

Čutil tem se duhovno prenovljenega in bogatejšega. Bil sem v svetu, za me novem, v vsem čistem, dosledno resničnem in neskončnem Stvarniku povsem blizkem. Po vrnitvi z moje gore Tabor, kjer se mi je Gospod na svoj način razodel v delih svoje moči in lepot, se mi je zdelo vse prerekanje, opravljanje, vsa neodkritost in nedoslednost tako majhna in ogabna!
Od tedaj sem se ob vsaki turi v prelestni svet naših planin še bolj prepričal, da pomeni planinstvo za vsakega, ki hodi z odprto dušo in s čutečim srcem po veličastnih sledovih božje lepote, duhovno ozdravljenje in etično poglobitev.
Čim večkrat obiščeš iste vrhove, stopaš po istih stezah in skalah, tem bolj jih čutiš kot svoje dobre znance. Vsaka samotna planinska cvetka ob potu te pozdravi, kakor da je težko čakala, boš to leto prišel in jo videl, preden odcveti. Vsak pogled po grebenih in dolinah ti odpre v duši spomin na že obledelo sliko, ki se zopet osveži. Naravi si ves blizu, brat si ji in sestra. Z vsakim korakom odpada od tebe vse, kar je narejenega, nepristnega, kar je samo belež, ki zakriva pravo bistvo. Med planinci izginjajo vse socialne in stanovske razlike, ki tvorijo v dolini neredko visoke zidove, kateri nas ločijo. Planine nas zbližajo, ker se ob pristnosti narave pokaže tudi človek v svoji naravni pristnosti. Tedaj pa smo si ljudje drug drugemu zopet blizu, smo si dobri in plemeniti, z eno besedo: človeku človek — kar si v mestu in vaseh, žal, nismo vedno. Zato je v planinah duhovno zdravje; res! toda le za tistega, ki je vreden, da stopi v skrivnostno svetišče božjih lepot. Znak dekadence je, če se pričnejo mešati med planince taki, katerih srca so za duhovne vplive božje narave zaprta, ki nosijo razvade in nepristnost dolin v planine. Planin-stvo ne sme biti kakor obcestna krčma, kjer ni razvedrila brez alkohola, harmonike in plesa. S tem bi izgubilo svoj visoki duhovni pomen, in bi ga več treba ne bilo. Čemu hoditi v planine po to, kar lahko na vsak korak najde ob široki cesti!
Planinstvo, ki zveste pristaše zbliža v veličastju narave Bogu in med seboj, naj ostane ves med dobrimi ljudmi in naša srčna želja ter stvarna potreba je, da v dobi, ko se med človeštvom trga ena vez za drugo, naj postaja ta vez od dneva v dan močnejša.
Ta cilj je vreden, da mu služi vneto vsak pravi planinec.

Iz jubilejne številke Planinskega vestnika
Dr. Gregorij Rožman

40 letnica SPD
Redki so, ki ne bi bili deležni naprav Slovenskega planinskega društva. Številna pota, izpeljana po lepih planinah in strmih vrhovih, dobro zavarovana, nas vodijo dan za dnem v kraljestvo narave. Številna zavetišča, pravi planinski hoteli, nam nudijo zatočišče in zavetje ob lepem in slabem vremenu. Lepo izpeljane markacije, kažipoti, vse to priča o delu SPD. Zato je dolžnost slehernega prijatelja narave, da se danes ob 40 letnici spomni plodonosnega delovanja tega društva. V svoji skromnosti SPD ne priredi kake nabiralne akcije za prispevke, temveč tudi ob tem jubileju nudi darežljive roke. Za mal denar dobiš krasen Almanah t. j. jubilejno Številko SPD z lepimi slikami in s pestro vsebino. Album naših gora, ki je najlepše tovrstno delo pri nas, se dobi za ceno 30 Din. Nad 40 krasnih slik v bakrotisku, delo naših najboljših planinskih fotoamaterjev, krasi to zbirko. Lepšega darila za god ali za spomin ne moreš nuditi prijatelju, kakor če mu pokloniš Album naših gora. Ta knjiga se dobiva danes pri vhodu v veliko dvorano Uniona.
Slavnostna akademija se prične danes ob 10. uri v veliki dvorani hotela Union. Akademijo otvori dr. Pretnar, predsednik SPD. Slavnostni govor govori dr. Josip Tominšek, urednik Planinskega vestnika. Na to sledi prva slovenska filmska akademija, sestavljena iz najlepših prizorov skalaškega filma »V kraljestvu Zlatoroga«, dalje iz filma »Triglavske strmine« in iz Badjurovega filma »Triglav po zimi«. Vse te prizore pa bo spremljala slovenska narodna pesem, nanašajoča se na naše gore. Na to prireditev so vabljeni vsi člani SPD kakor tudi vsi ljubitelji narave in naših gora. Prvih 10 vrst je rezerviranih za predstavnike oblasti, za delegate planinskih društev in one, ki se izkažejo z vabili. Vsi ostali prostori so brezplačno na razpolago članom SPD in njihovim prijateljem. Prosimo, da blagovoli pt. občinstvo zasesti svoje prostore še pred 10, ker se začne ob 10 prenos proslave po naši radio oddajni postaji.

Planinski dom v Logarski dolini
je najnovejša planinska postojanka Savinjske podružnice SPD. Dom je bil odprt lani ob začetku glavne sezone. Stavba je lična, solidno zgrajena in okusno opremljena. Ne manjka niti kopalnice niti vodovoda, na prostem, pod šumečim slapom Palnikom pl je gostom Doma brezplačno na razpolago kopalni bazen. K planinskemu domu spada kot depandansa Tillerjeva koča. Obe planinski stavbi, ki sta v prvi vrsti namenjeni letoviščarjem, nudita gostom nad 60 postelj. Dobijo se sobe z eno, dvema in več posteljami. Cena prenočišča je 12 do 20 Din, celodnevna oskrba, hrana (štirikrat na dan) in stanovanje pa stane 42 do 50 Din, pri čemer se upošteva lega sobe.
V planinskem domu je letovalo lani mnogo odličnih gostov. Naj omenimo le dve skupini, nad 50 angleških profesorjev in znanstvenikov, ki so bivali v domu nad mesec dni.
Tudi letos je dom pripravljen za sprejem večjega števila letoviščarjev in drugih gostov. Oskrba postojanke je, kakor lani, pod spretnim vodstvom gdč. Knafličeve, ki se vedno potrudi, da postreže gostom kar je moči dobro in poceni.
Kdor je bil enkrat v Logarski dolini, se vrne spet in spet, saj je res divno ves dan gledati pred seboj veličastne gorske velikane in uživati najčistejši čudodelni planinski zrak.

Človek in gora
Jubilant, ki gleda na štiridesetletno delo in uspehe v svojem poklicu, lahko po pravici in s ponosom dela obračun. Morda se je v mladih letih poprijel nečesa novega, ustvaril z mladeniškim navdušenjem temelje, na katerih je kot zrel mož zgradil stavbo, katero bodo uživali le njegovi otroci. Slovensko planinsko društvo je tak častitljiv jubilant in njegovo štiridesetletno delo je kapital, od čigar bogatih obresti bodo živele še generacije za nami.

Štiridesetletnico SPD obhajamo — pa smo planinski narod. Več ko tisoč let živi naš narod pod Triglavom, ki so si ga izbrali pradedje za svoj Olimp, potem ko so se preselili iz nepreglednih ravnin na vzhodu. Naši pesniki so, občudujoč oddaleč v nebo štrleče strme sklade, z zanosno besedo podčrtavali mogočnost in čistost gora. Že iz daljave so v preroškem videnju zasledili njihovo poživljajočo in očiščujočo silo. Nanje se je pa le malokdo upal. Prvotna nedostopnost gorskih velikanov je namreč v davnini ustvarila na njih mistična prebivališča božanstev. Iz tega kasneje izvirajoči sveti strah, je stoletja zadrževal človeka, da ni iskal potov na gore. Pa tudi ni bilo nikakršne potrebe. Nepristopne gore pa so se odprle pred človekom, kadarkoli je nastala potreba, pa najsi je bila še tako malenkostnega značaja. Pastirji in lovci so že zdavnaj, ko še niso vabile gore tako ko danes, iskali in našli prehode, preplezali stene. Če je bilo treba najti ovco ali zasledovati gamsa. Vendar so radi tega ostale naše gore skoraj nedotaknjene. Tihe in mogočne so brez nas opravljale svojo veliko dolžnost; bile so branik pred nemškim valom, ki je zaman butal ob nje.

V drugi polovici preteklega stoletja pa je Nemec »odkril« naše gore. V teh letih je razen prav redkih Slovencev hodil na nje le tujec. Posameznik jih je morda ljubil, njihova skupnost pa je gradila most do nas in čez nas. Hvala Bogu, da smo imeli tedaj ljudi, ki so zagrabili pravi trenutek in ustanovili pred štiridesetimi leti SPD. Iz narodnoobrambnih razlogov je bilo ustanovljeno. Trdimo pa lahko, da je bil to le povod; če ni bi bil čas že notranje dozorel, bi SPD najbrž ne uspelo tako kakor je. Narodnoobrambnemu namenu se je pridružila močnejša notranja potreba po zabavi, oddihu, okrepitvi in življenju v naravi. Ker je že lep del slovenskega naroda radi svojih življenjskih razmer potreboval SPD, smo zmagali na vseh vrhovih in ustavili mnogo močnejšega tujca.

Ne bomo se mudili ob gigantskem delu SPD v naslednjih letih, ne bomo šteli koč, ki so izhodišča za vse vrhove, ne občudovali množice nadelanih potov. Priznavamo in občudujemo velikansko delo in razvoj Slovenskega planinskega društva. Vemo tudi, da že danes prinaša duševni in stvarni kapital, naložen z delom SPD po naših gorah, bogate obresti. Nihče ne more odrekati narodn gospodarskega pomena štiridesetletne obdelave naših gora in propagande zanje. Sodobni turizem je našel v njih že vse pripravljeno. Marsikak tujec, tudi nealpinist, nas obišče radi naših goro in radi njih govori v tujini o nas.
Pa to ni glavna zasluga in odliko štiridesetletnega dela SPD. Najvažnejše je to, da je SPD pripomoglo k temu, da se je gora priljubila vsem: ne enemu ali drugemu stanu, premožnejšim, marveč vsem, trgovcu in delavcu, starim in mladim, izobražencu in preprostemu človeku — človeku v nas! »Gora ni nora!« in tudi nadaljevanje tega pregovora ne drži. Gora je pač vsakomur to, kar sam hoče. Človek sam daje obraz goram. V njem samem je vse, kar mu morejo nuditi gore. Res pa je, da v mogočni, svobodni in včasih celo popolnoma nedotaknjeni gorski naravi mnogo hitreje zadone tiste strune človekovega srca, ki jih trušč vsakdanjega življenja tako prebuči, da človek niti sam ne sluti, da jih ima v sebi. To je veljalo nekdaj in drži še danes. Sodobno življenje je v primeri s preteklostjo ustvarilo mnogo silnejšo potrebo po telesnem, še bolj pa po duševnem oddihu. Vprašajte alpinista, ki je v očeh drugih predrzen plezalec, vprašajte sivolasega nedeljskega turista, kaj ju vleče na gore. Vprašajte jih sto: vsak bo povedal drugače. Pri večini pa bo morda le mogoče najti skupno jedro pravega odgovora: potreba po telesnem oddihu in duševnem prenovljenju.

Civilizacija mesta in hlastavost življenja v boju za obstanek ubijata — človeka. Večina ljudi hodi v gore iskat samega sebe, čeprav morda le podzavestno. Ko gre človek prvič v gore, gre morda zato, ker ga je zvabila družba, zabava, ali zato, ker je pač moderno laziti po hribih. Drugič pa ga že potegnejo v gore doživetja, ki so pač resonanca njegove notranjosti, ki pa se v vsakdanjem življenju tako redko zbudi. Vsak po svoje v gore hodi, vendar bo tako star mož, ki hodi s polico v roki od markacije do markacije do vrha, kakor tudi alpinist, ki se bori s steno od pedi do pedi, občutil veliki etični moment gora. Kakor on bi odpadale z vsako znojno srago luskine vsakdanje navlake od človeka, tako se bliža človek vedno čistejši vrhu. Vsa konvencionalnost in lažnivi obraz, ki pretvarjata človeka v vsakdanjem življenju, se mu pokažeta v vsej svoji goloti. Marsikdo je že doživel mogočni trenutek, da je obstal sredi pota: sam. Okrog njega kamnito kraljestvo, nad njim pa prav blizu: Bog. V gorah gre človek sam vase; v svetišču mogočne in molčeče narave mnogo lažje najde samega sebe. Alpinizem pa tudi najzanikrnejše hribolastvo ne utrjujeta le volje in podpirata samovzgojo, ampak tudi omogočata očiščenje človeka. Malenkost tega kar so doživjali svoj čas puščavniki v puščavi, se prime pri dobri volji v gorah danes slehernega, tudi najpovprečnejšega človeka. Radi tega očiščenja in samospoznanja kakor tudi radi telesne okrepitve hodi današnji rod po potih ali brez njih v gore. Očiščen in utrjen se vrača v boje življenja marsikdo, ki je sicer morda pozabil nase in na svoje človeško dostojanstvo. Gora izenačuje in brati vse, ki jo obiskujejo. Kričeče socialne razlike omedle ob kamnitih stenah, zgube svojo ost v tovarištvu, ko mora vsakdo dati samega sebe, svojo človeško vrednost.
V gorah se utrjuje delavec današnjih dni, v gorah se kuje novi rod, ki bo čez leta delal. Rod, ki bo zrastel v ljubezni do gora in bo očiščen po samem sebi v njih, bo pošteno in požrtvovalno delal za bodočnost našega narodu. Ta rod bo najlepši in najmogočnejši uspeli Slovenskega planinskega društva, ki je s svojim štiridesetletnim delom ustvarilo vse potrebno, da danes vsak v naših lepih gorah mnogo lažje najde, bežeč iz prahu civilizacije svoj lastni obraz.

H. J.
Slovenec, 25. junij 1933