Jutro: Podrobnosti o nesreči v severni triglavski steni — Včeraj so ponesrečenca spravili v Dovje, odkoder ju bodo danes prepeljali v Maribor
Mojstrana, 26. julija.
Kakor je »Jutro« v nedeljski številki že na kratko poročalo, so planine zahtevale zopet dve mladi življenji. O tragični nesreči smo zvedeli danes še naslednje podrobnosti: Mariborski gozdovniki taborijo letos v Martuljku pod Špikom. Od tod prirejajo izlete v planine. V teku prejšnjega tedna je skupina gozdovnikov, v kateri so bili Miran Cizelj, Dušan Vodeb, Egon Letner in Makso Dolinšek, napravili izlet na Špik. Vsi imenovani štirje so priznani plezalci, dobro poznajo nevarnosti gora in ki so preplezali že skoraj vse naše planine in napravili že mnogo nevarnejše ture.
V petek popoldne so se odločili, da krenejo v triglavsko severno steno. Cizelj, Vodeb, Letner in Savo Domicelj so v petek po poldne odšli iz tabora s kolesi v Vrata ter so prenočili v Aljaževem domu. Zgodaj zjutraj so se podali na pot. Okrog 5.30 so bili v Severni steni in se začeli vzpenjati v tako zvani skalaški smeri. Po dveurnem plezanju so okrog 7.30 bili pod tako zvanimi Platami. Cizelj in Vodeb sta plezala naprej, Letner in Domicelj pa za njima. Po dva in dva sta bila navezana na vrv. Iz doslej nepojasnjenega vzroka pa je Savo Domicelj nenadoma omahnil in se strmoglavil v prepad. Ker je bil z vrvjo navezan na Letnerja, je tudi njega potegnil v prepad. Padla sta okrog 250 m globoko. Med padcem se je vrv pretrgala, tako da sta padala vsak zase. Po krvavih madežih na skalovju se vidi, da sta se neštetokrat odbila na pečevju ter naposled obležala vsa izobličena na polici, kakih 250 metrov izpod mesta, kjer se je pripetila nesreča. Ležala sta tesno drug ob drugem, bila pa sta talko izobličena, da ju je bilo moči spoznati in ločiti le po obleki.
Cizelj in Vodeb sta visela v steni in morala brez moči gledati, kako drvita tovariša v prepad. V prvem hipu nista vedela kaj naj storita, da čimprej prineseta pomoč ponesrečenima tovarišema, prepričana, da sta še živa. Kmalu sta se zavedla, vendar pa sta morala z žalostjo ugotoviti, da ne moreta nazaj, ker nista imela dovolj klinov. Dve tretjini klinov sta imele Letner in Domicelj, brez klinov pa je bil sestop absolutno nemogoč. Skoro celo uro sta visela v steni in na vso moč klicala v pričakovanju, da jih bo slišal kak turist v bližini in priskočil na pomoč. Naključje pa je hotelo, da ni bilo nikogar v bližini. Ni jima preostalo nič drugega, kakor, da sta plezala dalje, dokler nista prišla na vrh stene, od tam pa sta brez odmora takoj krenila po drugi poti v dolino.
Po sedemurni naporni hoji sta prihitela v Mojstrano in sporočila prvo vest o tej tragični nesreči. Mojstranski planinci so takoj organizirali reševalno ekspedicijo in poslali po slovitega planinskega reševalca Jožeta Čopa, ki se je mudil v bivaku pod Škrlatico.
Reševalna ekspedicija je z vso potrebno opremo davi ob 4. krenila v Severno steno. Reševanje je bilo zelo nevarno in naporno, ker sta trupli ležali na zelo eksponiranem mestu. Ker sta padla zelo globoko, so vendarle kmalu dospeli do njih. Trupli so povili v pripravljene plahte ter ju previdno in z veliko nevarnostjo spravili v Aljažev dom. Popoldne so nato spravili trupli v dolino, kjer je že čakal voz s krstama, ki so jih domačini odeli s planinskim zelenjem. V Mojstrani je žalostni sprevod pričakovala velika množica domačinov, z njimi pa sta bila tudi globoko potrta oče in brat ponesrečenega Letnerja, ki sta davi iz »Jutra « izvedela za tragično nesrečo in takoj z avtomobilom krenila v Mojstrano. V Mojstrani so se zbrali tudi vsi gozdovniki iz martuljškega tabora, ki so globoko potrti sprejeli svoja tovariša. Župnik z Dovjega g. Fran Pečarič je opravil molitve, nakar so krsti prepeljali v mrtvašnico v Dovje, kjer so se globoko v noč zbirali domačini in turisti ter prinašali cvetja in zelenja, tako da sta obe krsti naravnost izginili med planinskem cvetjem, ki sta ga oba pokojnika tako ljubila. Gozdovniki so postavili ob mrtvaškem odru častno stražo.
Tragična nesreča je vzbudila v gozdovniškem taboru globoko žalovanje. Pokojna Domicelj in Letner sta bila vzorna tovariša. Letner je bil že ves čas taborjenja v taboru in je sam postavil skoro vse šotore. Domicelj pa je prišel šele pred par dnevi z namenom, da napravi nekaj plezalnih tur, ki pa so končale sedaj tako tragično. Trupli obeh ponesrečencev bodo jutri prepeljali v Maribor, kjer bosta v torek pokopana.
Maribor, 26. julija.
Vest o tragični nesreči dveh mladih Mariborčanov, ki sta bila znana zlasti v vseh športnih krogih, je napravila v Mariboru silno globok vtis. Pokojni Savo Domicelj je bil dolga leta član ISSK Maribora ter je igral v nogometnem moštvu kot branilec. Bil je dolga leta steber moštva, udejstvoval pa se je tudi v vseh ostalih sportnih panogah z velikim nspehom. ISSiK Maribor je izgubil z njim svojega najbolj požrtvovalnega člana. Domicelj je bil star 24 let in je pomagal v obratu svojega očeta, ki ima v Mariboru na Koroški cesti parno žago in veliko lesno trgovino.
Pokojni Egon Letner je bil star šele 19 let. Njegov oče je ravnatelj znane mariborske tvornice mila »Zlatorog«. V Zagrebu je študiral na eksportni akademiji. Bil je strasten ljubitelj naših planin. Udejstvoval se je zlasti v zimskem sportu ter je bil kot državni prvak v smuku najboljši jugoslovenski tekmovalec v tej panogi. Dolga leta je bil član SK Rapida.
Jutro, 27. julij 1936