Jutro (1938): Oskar Delkin o gori, steni, zgodovini osvajanja ...
Jutro (1938): Priobčujemo članek našega alpinista in kartografa Oskarja Delkina, ki se je mudil letošnjo zimo v Švici in je imel priliko o tem sedaj rešenem plezalnem problemu razgovarjati z člani odbora švicarskega alpinskega kluba in z gorskimi vodniki iz Grindenwalda.
Moje večmesečno bivanje v Švici je imelo namen izpopolnitve v kartografski stroki, kar mi je omogočilo ministrstvo trgovine. Pri delu v vojno-geografskem institutu, kakor tudi v naravi ter ob prostem času sem imel priliko razgovarjati o tem vprašanju. Kot član švicarskega alpinskega kluba sem prišel v stike s člani glavnega odbora. Ti so bili istega mnenja kot domači vodniki, da je ta stena problem svoje vrste. Niso trdili, da je preplezanje nemogoče, pač pa da bi bilo treba steno in njene meteorološke prilike več let zaporedoma opazovati, da se ugotovi najugodnejši trenutek. Pomisliti moramo, da vladajo v posameznih predelih stene popolnoma različne meteorološke prilike, in to v steni 2000 m višine. Da so bili vodniki iz Grindelwalda proti tem poskusom je jasno, saj so morali oni tvegati v neštetih primerih življenje pri reševanju zaplezanih in ponesrečenih plezalcev. Da, celo tako daleč je prišlo, da so letošnjo zimo prirejali po Švici predavanja, na katerih so poudarjali nemogočnost preplezanja te stene. Na takem predavanju je vodnik Steuri iz Grindelwalda obrazložil težave, s katerimi se morajo boriti plezalci. Prve so v silno različnih temperaturnih prilikah v posameznih predelih stene, druge pa v tem, da plezalci ne morejo vzeti zadostnih množin prehrane, opreme in obleke s seboj. Zaradi izredne višine sten rabijo veliko število klinov, zato so pa dosedanje ponesrečene partije zanemarjale prehrano in obleko. Da plezalec po celodnevnem težavnem plezanju, premočen od slapov, ki jih tvori tajajoči se led, po noči brez počitka in v zmrznjeni obleki zgubi na odpornosti, je jasno. Steuri je pripovedoval, kake silne razlike v temperaturi vladajo v posameznih predelih. Tako so merili temperaturo ob vznožju in je znašala v mesecu avgustu ob 12. opoldne +30° C. Ob istem času je registriral termometer, ki so ga spustili z vrha Eigerja v steno, —14° C. Če je spodnji del stene pokrit z južnim snegom, sta zgornji dve tretjini brez snega, ker ga vetrovi takoj odpihajo, ali pa sam zdrči kot suh plaz. Ko pa zapade tudi zgoraj moker sneg, je spodnji del navadno preplavljen s slapovi tajajočega se snega.
Tako si lahko predstavljamo silen napor in porabo energije, če plezalec v spodnjem delu stene pleza po skalah, kjer ga neprestano moči, in mu potem v nočeh, ko pade temperatura tudi do —20° C, zmrzne vsa obleka na telesu. Vodniki na Jungfraujochu so pripovedovali, da partije, ki so se doslej ponesrečile, niso jemale nobene rezervne obleke in ne hrane s seboj, samo da jih ni ovirala pri plezanju. Da ima ta stena take meteorološke prilike, je vzrok dejstvo, da je ena najseverneje v Alpah ležečih sten, njena izredna višina in njena lega proti severu s čisto malim naklonom proti zahoodu ter da jo sonce oplazi le zgodaj zjutraj in nekoliko zvečer. Poleg tega je geološki sestav stene tak, da leže skladi nagnjeni navzdol, kar še bolj poleg ledu otežuje prehodnost. Predavatelj je poudarjal, da bo pri preplezanju te stene 90% sreče, zakaj popolno tehnično znanje, omalovaževanje smrtne nevarnosti in ekstremna odpornost so v tem primeru na drugem mestu.
Da niso Eigerjevo steno premagali Švicarji, je pripisati mentaliteti Švicarja. Ne da bi bili Švicarji fizično šibkejši ali pomehkuženi, marveč oni so dosegli stopnjo zrelosti, ki jim ne dopušča, spuščati se v dejanja, ki zahtevajo 90 odstotkov sreče. Švicarski alpinisti in vodniki ne marajo takega tveganja, zakaj dober sloves švicarskega vodnika sloni prav na odklanjanju
bravuroznih dejanj.
Če bo ta zmaga človeka nad naravo zaključila plezanje v Eigerjevi steni, je dvomljivo. Obstoja nevarnost, da bo rekordolovstvo še bolj podžgano. Najbrže bo mikalo sedaj plezalce od tako imenovanega pajka v zgornji tretjini stene plezati naravnost na vrh. Da je bil za zmagovalce stene tudi zadnji del težaven, čeprav niso plezali naravnost v vrh, je razvidno iz tega, ker so se združili in skupaj plezali v ozebnikih, kjer so jim veliko preglavice delali ledeni plazovi, ki so drveli skoraj brez prestanka čez nje. Zanimiva je izjava enega člana te zmagovite odprave, ki pravi, da je vzpon čez Eigerjevo steno ena sama tura v ledu, ker ves čas niso sneli derez, le nekaj kratkih mest je bilo v skalovju, kjer so jih sneli. V glavnem je cepin največ pripomogel k uspehu, le v zadnjem delu nad Pajkom t. j. snežiščem v zadnji tretjini, je bilo treba plezati v sistemu kaminom
Eiger je bil preplezan v letu 1858. Vzpon je opravil Anglež Barrington z dvema vodnikoma.
V letu 1878. se je nanj povzpel Mortaadon brez vodnika in leta 1884 je Anderson z Almerjem Bergligrebenom. L. 1885 je padel v dveh etapah Mitteleggijev greben. Zimski vzpon sta poskusila prvič tudi Angleža Meade in Woodroff. V letu 1921 je preplezal Japonec z očetom vodnika Stearica Mitteleggijev greben. S smučmi sta naskočila leta 1924 Amstutz in Lunn od Eigerjevega sedla vrh in ga tudi dosegla. In v letu 1927 imamo spet Japonce in sicer Matsuhata in Uramatso, ki sta s predavateljem Steurijem preplezata ves Hörnli greben. Potem je bilo trasiranih nekaj potov, ki so z vodniki dostopni. Da bo stena Eigerja zahtevala še žrtev o tem ni dvoma - saj tak uspeh le spodbuja plezalca.
Jutro, 3. avgust 1938
10. septembra 1921 so Samuel Brawand, japonski alpinist Yuko Maki, Fritz Steuri in Fritz Amatter preplezali greben Mittellegi.
Fotografije iz knjige Yuka Makija - SANKON (1923).