Delo, tevemeter: TVS 1, torek, 1. oktobra 1996, ob 20.30 - Slavo Vajt
Šele čisto na, koncu, ko se odvrti odjavita - špica, se razkrije, bistvo televizijskega eseja Slava VAJTA, celovitega avtorja - scenarista, snemalca in režiserja »Dežele viharjev«.
S prizadetostjo profesionalca, ki mu je prekipelo zaradi bezljanja s kamerami po belem svetu in reportažnimi skropucali, ki jih mrgoli v programih vseh slovenskih televizij, je usekal po mizi in pokazal: »Fantje, tole še gre pa takole!«
Za ogrevanje v uvodu »dežele, ki jo je Evropa postavila na glavo« predstavi velemestni utrip prestolnice - Buenos Airesa: vrvež, prepletanje množic in blagovnih znamk največjih svetovnih monopolov, pločevinaste reke na ulicah.
Bolj ali manj predvidljiv stereotip domala sleherne reportaže, ki želi biti svetovljanska! Pa naj gre za New York, London ali Singapur: Toda že takoj v naslednjem prizoru, ko zavije s kamero proti jugu (»ko ti v hrbet žge sonce, z juga pa te hladijo vetrovi«), se Vajt otrese vseh klišejev in začne pripovedovati po svoje. S svojimi besedami in svojo sliko.
Kot da bi se ustavil čas in življenje izpuhtelo v nič, naniza turobne podobe dežele v literarno izbrušenem jeziku. In ker ve, da je slika zgovornejša od besed ter tudi, kako je treba z njo, da želeno učinkovito pokažeš, jo zmanipulira: pripoved o življenju in usodah ljudi, ki so naseljevali patagonske širjave in Pampe ter nikoli dosanjali svojih želja, »pokrije« s statično, »mrtvo sliko« ter tako iz kadra v kader samo še stopnjuje sicer srhljivo vzdušje, ki doseže vrhunec z zlitjem slike Mesta duhov in marmorne Aleje spominov.
Nič odvečnega, nič turistično razgledniškega blejanja in tudi o gavčih, ki jih vsi tako radi prodajajo kot »argentinske kavboje«, samo z eno besedo: lumpenproletariat!
Če Veš, kaj hočeš, in če to še znaš, je vse preprosto! Z avtorjem sta se pri oblikovanju končne podobe eseja »Dežela viharjev«, ki je primerljiv z najžlahtnejšimi primerki tovrstne produkcije kjerkoli v svetu, uigrano ujela tudi montažer Milan Miloševič in Gregor Reya z izborom glasbe.
Želimo lahko le, da bi reporterji in profesionalci Vajtovega kova čim večkrat prišli do »svojih pet minut«.