Naš stik - Vladimir Habjan: V gorah so resnični prijatelji
Davorju Velikanje so bila vzdrževalna dela od nekdaj všeč, zato mu je delo upravljavca malih hidroelektrarn v Idriji pisano na kožo. »Našel« pa se je tudi v prostem času, ki ga v največji meri posveča plezanju. Potikal se je že po širnem svetu, od bližnjih Alp prek Škotske, ZDA in Aljaske, tja do Patagonije na repu Južne Amerike. Po načrtih in željah sodeč tudi daljna Himalaja ni videti več tako odmaknjena.
Davor Velikanje je doma iz Idrije, kjer je opravil osnovno šolanje, srednjo šolo pa je končal na Vegovi v Ljubljani, smer elektrotehnik-elektronik. Pozneje se je prekvalificiral v energetika, saj so bile takšne zahteve delovnega mesta upravljavca. Tako je končal še triletno poklicno šolo v Kranju. Šest let je zaposlen v Soških elektrarnah, prej pa je opravljal priložnostna višinska in krovska dela.
Za katere MHE skrbiš? Kako poteka delo upravljavca?
Imam 5 MHE: Mesto, Marof, Pečnik, Klavžarica in Mrzla Rupa. Dežuren sem od 7. do 22 ure, 7 dni v tednu. Opravljam manjša vzdrževalna dela, skrbim, da vse funkcionira tako kot mora.
Kako ukrepaš, če česa ne znaš sam narediti? Kdo te nadomešča ob odsotnosti?
Dobro moram poznati delovanje elektrarne. Sem tudi v navezi z našimi strokovnimi službami v Novi Gorici. Precej zadev se da rešiti po telefonu, včasih pa pride vzdrževalna ekipa na objekt. Zaradi odročnosti elektrarn imam na voljo tudi satelitski telefon. V Trebuši je kolega, s katerim se dopolnjujeva in si pomagava.
Kdo te je navdušil za hribe?
V alpinizem sem prišel skozi športno plezanje, kamor sem se vključil v sedmem razredu osnovne šole. Začel sem tudi tekmovati in prišel na tekme državnega prvenstva, kjer sem se kar dobro odrezal. Leta 1992 sem z mladinsko reprezentanco tekmoval tudi na svetovnem prvenstvu v Švici in leto pozneje na tekmi za evropsko prvenstvo v Italiji, potem pa sem šel v srednjo šolo in sem s tekmami končal. Ob koncu srednje šole sem začel z alpinizmom. Hribi so me hitro prevzeli in kmalu je sledila prva odprava leta 1999 v Yosemite v ZDA.
Kako je bilo tam? S kom si plezal?
Z dvema kolegoma. Plezalskih uspehov ni bilo, bolj smo »tipali«. Gre namreč za plezanje v granitu, ki ga mi nismo vajeni, to je čisto druga tehnika. Smo pa veliko plezali v plezališčih po vsej ZDA. Bili smo tako navdušeni, da smo se čez dve leti vrnili. Takrat smo spet preplezali veliko smeri.
Kako deluje ta mogočna stena na človeka, ko jo prvič vidi?
Če se izrazim po domače, te kar malo »na rit vrže«. Je kar mogočen zid, ki ga nismo vajeni. Naši hribi so sicer tudi strmi, vendar so bolj razčlenjeni. Tu pa gre za 1100 metrov vertikale, tudi previsne. To ti da misliti. Ko smo bili prvič tam, smo mislili, da se je bomo lotili, ko pa smo prišli pod steno, nam je bilo hitro jasno, da ne bo iz tega nič. Drugič smo se je sicer lotili, vendar nam je zagodlo vreme, pa še težave s transportom vode smo imeli. Vzpon čez smer Nos namreč traja 4-5 dni in s sabo moraš tovoriti veliko vode. Mi pa se nismo dovolj pozanimali in smo vzeli navadne plastenke, ki pa so nam pri vlečenju za sabo počile. Zato smo se morali dvakrat vračati nazaj, potem pa se je vreme skazilo in smo se morali vrniti.
Bi se še kdaj vrnil tja?
Bi, ker je logistika ugodna, gre za »instant« plezanje: pripelješ se v dolino, kjer imaš vso oskrbo, 2 uri hoje do stene in greš. Prednost je tudi, da ne moreš na primer pomrzniti tako kot pri alpinizmu.
Kako pa si si pridobil alpinistično znanje?
Po odpravi leta 2001 sem se vključil v alpinistično šolo v Idriji, saj sem spoznal, da potrebujem več znanja iz alpinizma, vrvne tehnike in podobno. Leta 2004 sem naredil državni izpit, kar je pomenilo, da sem veliko plezal po naših hribih, saj drugače ne moreš na izpit. Plezal sem tudi v tujini, v Franciji, Dolomitih v Italiji, Paklenici na Hrvaškem …Leta 2006 sem se s kolegom iz Postojne odpravil v Patagonijo. Najin cilj je bil sloviti Cerro Torre. Tam se je ponovno izkazalo, da alpinizem ni dvoranski šport. Patagonija je namreč znana po slabem vremenu. Tam sva bila 30 dni, pa je bilo več kot 20 dni slabega vremena. Splezala sva več krajših smeri in približno tretjino smeri na Cerro Torre, potem pa naju je zajel močan snežni vihar in sva bivakirala v krajni zevi, naslednji dan pa komaj uspela pobegnila pred plazovi …
Kako je delovala nate ta odmaknjena dežela?
To je bila moja prva bolj hribovska odprava.Yosemiti so bili le dokaj varni, brez objektivnih nevarnosti, Patagonija pa je odmaknjen svet, kjer ni možnosti za reševanje, ni helikopterja. Je pa zato doživetje toliko večje. Južna Amerika je res lepa, vendar v Patagoniji zdaj razvoj ne gre v pravo smer, saj je prevelik napredek v smeri turizma, gradijo se hoteli. To ni več tista odmaknjena prvobitna dežela.
Kam si se odpravil na naslednjo odpravo?
Leta 2007 na Škotsko, s kolegom iz Tolmina. Cilj je bilo plezanje v najvišjem vrhu Ben Nevisu. Za naše razmere je to sicer nizek vrh, visok komaj 1344 metrov, vendar gre za spet povsem drugačno tehniko plezanja - tako imenovano mešano plezanje, kar pomeni, da plezaš z derezami in cepini po ledu snegu in skalah. Na Škotskem ni lepega vremena niti dve uri skupaj, stalno se izmenjavajo sonce, dež, sneg in veter. Prvi dan sva hotela plezati v ledu, pa je bila skala tako mokra kot ob dežju. Vendar Škoti plezajo v vseh vremenskih razmerah, zato sva tudi midva. Naslednji dan pa je bila stena povsem bela, kot bi bila tam zima že tri mesece! Pa sva spet šla in splezala. Še največjo težavo je predstavljal sestop, orientacija z vrha je namreč zelo zahtevna. Na to sva bila sicer vnaprej opozorjena, vendar temu nisva posvečala prevelike pozornosti. S seboj sva imela napravo GPS, ki pa nama žal ni delovala. Vrh je sicer snežna kopa, na drugo stran je kot bi šel z vrha našega Snežnika, nič posebnega, vendar ob megli ne vidiš niti dva metra naprej. Bila sva lahkomiselna, rekla sva si, saj bo že … Opozoril v vodničkih, kjer so natančne koordinate, kako prideš v dolino, nisva vzela zares. Potem je bila na vrhu res megla, lovila sva se in nekako le prišla dol. Prvi nakup v dolini je bil potem kompas.
Kako to, da si se loteval tako težavnega plezanja.? Zakaj nisi enostavno šel nekam, kje je vse skupaj lažje?
Rad spoznavam kaj novega, na primer mešano plezanje, drugačne razmere … Ni mi žal, bila je dobra odločitev in dobila sva lepe izkušnje. Poleg tega je vožnja do tja poceni, če se pelješ z nizkocenovnimi prevozniki.
Si bil potem še na kakšni odpravi?
Leta 2008 na Aljaski. Podprla jo je Komisija za alpinizem. Tam je šlo spet za nekaj novega – tako imenovani. moderni alpinizem, fast and light (hitro in lahko, s čim manj opreme). Gre za to, da si čim hitreje čez steno, s čim manj opreme, da si čim manj odvisen od vremena. Na Aljaski je dodaten »plus«, saj je dolga dnevna svetloba, tema je le 3-4 ure na dan. Naš glavni cilj je bila 1800 metrska smer Deprivation v gori Mount Hunter, 4442 m. Najprej smo šli na aklimatizacijo po lažji smeri na Mount Frances, od koder smo z daljnogledi opazovali in poslikali Mount Hunter. Smer Deprivation je precej zahtevna. Plezali smo 32 ur in 15 sestopali, torej 47 neprekinjeno, brez spanja. S kolegom Aljažem Tratnikom sva vstopila ob 2. uri ponoči, še dva kolega pa uro za nama. Nazaj smo se vračali po isti smeri, čeprav smo prvotno mislili na drugo stran, pa je bila preveč zahtevna orientacija in še vreme se je pokvarilo. Zato smo se vsi štirje spuščali po vrvi. Izmučenost in neprespanost je bila velika, vsi štirje smo imeli že privide.
Na skrajnih mejah torej?
Ja, res. Opravili smo okrog 40 spustov ob vrvi, kar pomeni 40 sidrišč, več ali manj visečih, saj je stena strma, veliko vrtanja v led ... Imeli smo kar srečo.
Ste bili tudi na vrhu Denalija? Kako si se obnesel na višini?
Ja, na vrhu 6198 metrskega Denalija. To je bila moja prva takšna višina. Šlo je brez problemov. Na običajnem pristopu je bilo trume turistov z vodniki. Mi smo šli od 2200 na 3300 metrov v enem dnevu, postavili šotor in čez dva dni v vremenski luknji »skočili« na vrh v 14 urah. Za višinsko bolezen niti ni bilo časa …
Te zanimajo tudi višje gore, Himalaja?
Lani sem bil prijavljen na odpravo v Himalajo, pa žal nisem uspel zbrati dovolj sredstev. To me upam še čaka …
Si še kaj aktiven v alpinističnem odseku?
Ja, leta 2010 sem naredil izpit za alpinističnega inštruktorja in pomagal obnoviti alpinistično šolo, ki je malce zamrla. Moja generacija je bila zadnja, ki je imela resno šolo, tako da smo bili prisiljeni, da jo peljemo naprej.
Kako gledajo na plezanje v službi?
So mi kar stali ob strani, predvsem glede dopusta. Ker sem sam, bi to lahko bil kar problem. Ker od leta 2008 nisem bil nikjer več, me zdaj že sprašujejo, kdaj bom spet kam šel.
Te zanima vodenje ali reševanje?
Sem že razmišljal o tem. Reševalci imajo lokalno skupino v Idriji, do Tolmina, kjer je center, pa je daleč. Ne vem, koliko sem lahko koristen. Vodništvo pa me ne zanima preveč.
Kakšna zvrst plezanja ti najbolj ustreza?
Zimski alpinizem, saj mi mraz ne dela problemov. Pravzaprav se težko odločim, saj povsod uživam.
Kaj pa turna smuka?
Seveda, to je pravzaprav »smetanca« alpinizma, en sam užitek …
Kaj je zate čar alpinizma, avantura, spoznavanje samega sebe v kriznih situacijah, kaj drugega …?
Ja tudi, ampak najprej avantura. Začne se takrat, ko stopiš iz avta, pa do takrat, ko se vrneš. Ko stopiš na vrh, si šele na pol poti ali pa še manj. Alpinizem je preizkus samega sebe, kjer spoznaš ali zmoreš ali ne, si sposoben ali ne. Imel sem že kritične situacije. Pa seveda druženje in prijateljstvo. S tistim, s katerim greš v gore, si lahko resnični prijatelj. To so kolegi, za katere veš, da bi zate naredili marsikaj, to niso »šank« prijatelji, no tudi to, ampak precej več kot le to.
Kakšne načrte imaš v prihodnje?
Življenje se mi je začelo nekam »obračati«, ampak gotovo bom šel še na kako odpravo, ki pa bo časovno bolj omejena, bolj hitra varianta, v alpskem stilu. Večmesečne odprave so kar problem.
Kako bi bralce navdušil za alpinizem, za gore, naravo?
Poskusiti je treba.V življenju se vse prehitro dogaja, stalno se nam mudi, vse je prehitro. Ko pa greš v naravo, v gore, si lahko sam s sabo in s prijatelji. Tam spoznaš, da obstaja še kaj drugega kot denar. Splača se.
Vladimir Habjan