Išči

Arhiv

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Objavljalci

Authors

Arhiv

En dan in ena minuta manj

Delo, Pandur - Simona Bandur: ... in kakšen žulj več - Marjan Zupančič novi rekorder Slovenske planinske poti

Novi rekorder
En dan in ena minuta manj in kakšen žulj več
Marjan Zupančič Slovensko planinsko pot pretekel v sedmih dneh in pol.

Slab teden po tem, ko je Marjan Zupančič v mukah prikorakal do Ankarana, še vedno malo težko stopi na noge. Če bi se kanil te dni udeležiti kakšnega lepotnega tekmovanja, nog gotovo ne bi pokazal, kajti te so še otečene, na prstih so samo ostanki nohtov, pete in podplati so pokriti z žulji, koža se počasi celi. »Celo stegna so bila tako otečena, da mi je pokala koža. Zdaj je že bistveno bolje,« smeje pravi, tokrat na svojem domu v Bohinjski Bistrici, kjer te dni predvsem počiva. Vsekakor pa so jo njegove noge bolje odnesle kot šest parov uničenih superg.

Izziv je bil lanski rekord

Pravzaprav je bilo takšne posledice pričakovati. Človekovo telo, čeprav ima rado gibanje, vendarle težko prenese tek po progi, dolgi 600 kilometrov s 45.200 metri vzpona in približno toliko spusta. Toliko namreč premore Slovenska planinska pot ali transverzala, kot je njeno bolj udomačeno poimenovanje. Prav avgusta je pot praznovala 60 let in tudi za to se Marjanu Zupančiču njegov dosežek zdi nekaj posebnega. Kljub tej prelomnici priznava, da ga je izzval lanski rekord Klemna Trilerja.

Ta je pot pretekel v osmih dneh, 14 urah in 45 minutah – in presegel rekord izpred tridesetih let. Do takrat sta častno mesto najhitrejših držala Franc Kavčič - Kavka in Marko Dovjak, ki sta transverzalo zmogla v desetih dneh (en dan sta čakala na izboljšanje vremena, zato sta do cilja v resnici prispela po enajstih dneh), temu času so se še približali Radovan Skubic - Hilarij (deset dni in pol), Marko Županec in Uroš Feldin (po 13 dni), ravno toliko je za pot potrebovala rekorderka med ženskami, pokojna ultramaratonka in gorska tekačica Ruth Podgornik Reš.

Da so zmogli tako veliko razdaljo s toliko višinskimi kilometri, so morali po poti večji del teči; za ločnico med hojo in tekom velja opredelitev Bojana Jevšenarja v Planinskem vestniku iz leta 2008: tisti, ki pot zmorejo v manj kot 14 dneh, so jo pretekli. To so seveda ekstremni primeri in takih, ki to zmorejo, je v Sloveniji manj, kot je prstov na eni roki, ocenjuje Marjan Zupančič. Ponavadi ljudje knjižico Slovenske planinske poti več let polnijo z žigi, ki jih dobijo na približno 70 kontrolnih točkah.

Pozitivna konkurenca

Marjan Zupančič pravi, da ni zasvojen z žigi, na vezno pot po slovenskih vrhovih ga je pognala predvsem »pozitivna konkurenca«. Pri tem prav nič ne skriva, da je tekmovalen (in tekmovanje strogo loči od prijateljstva) – navsezadnje je tudi zavoljo te lastnosti sedemkrat zmagal na bohinjskem triatlonu jeklenih, letos drugič zapored na državnem prvenstvu v gorskem maratonu in se uvrstil v vrh celo na svetovnih prvenstvih v tem športu. Naštevanje rezultatov, ki jih je nanizal od leta 1983, ko se je pri dvanajstih letih začel redno ukvarjati s športom, bi vzelo preveč prostora in tudi on še komaj spravlja časopisne izrezke in druga dokazila o dosežkih v zajetni šolski zvezek.

Na Slovensko planinsko pot se je intenzivno pripravljal pol leta. Pravzaprav druge izbire ni imel, saj si je naložil breme, ki je »resda pritegnilo pozornost, a škodovalo moji psihi«. »Takrat sem napovedal, da imam plan A in plan B. Plan A je bil, da bom postavil čas, ki ga zlepa ne bo mogel kdo izboljšati, plan B pa, da bom izboljšal Trilerjev rekord.« In tako je pol leta pred odhodom po delih že prehodil oziroma pretekel pot, si jo shranil v garmin ter si priskrbel spremstvo ali »šerpe«, kakor je dobrohotno opisal prijatelje, ki so si nadeli njegov nahrbtnik in šli ob njem. »Ves čas sem imel ob sebi vsaj enega do tri sopotnike. Nad odzivom sem bil res presenečen in navdušen, brez njih vsekakor ne bi zmogel. Poleg tega sem hotel imeti vedno nekoga zraven, da mi pozneje ne bi kdo oporekel dosežka.«

In če so spremljevalci na začetku in sredi poti morda še lovili njegov korak, so proti koncu opazovali, kako mu pojemajo moči. Zlasti zadnja dva dneva se je, kakor opisuje gorski tekač, od prijateljev kar malo oddaljil, saj je vedel, da ga bodo poskušali prepričati, naj si vendarle vzame malo več počitka. Resničnostni preizkus je pravzaprav doživel že, ko je sklenil tretji dan in ob desetih zvečer prispel v Vrata, od koder je zgodaj zjutraj nadaljeval pot na Triglav. »Res sem bil uničen,« tudi sam ugotavlja med ogledovanjem fotografije svojega upadlega obraza. Prijatelji so takrat, kot je pozneje izvedel, kar malo podvomili, da mu bo drugo jutro uspelo vstati. Toda zjutraj se je tako rekoč brez težav po Tominškovi poti vzpel na najvišji vrh Slovenije (po vzponom ga je prišel pozdravit tudi Klemen Triler) in nadaljeval čez vrsto dvatisočakov, ki so zgoščeni v tem delu Slovenije.

Še je rezerva

Zapletati se je začelo v zadnjih dveh dneh. Najprej je moral za nekaj ur podaljšati postanek v koči na planini Razor, kjer ga je ujela nevihta. »Tam sem imel gotovo deset ur odmora in s tem sem tudi izgubil nekaj prednosti, ki sem jo pridobil v prvih dneh,« razlaga. Toda prvih šest dni je še šlo po načrtih (razen v nekaj primerih, ko je zaradi pomanjkljivih označb nekoliko zašel, kakor dodaja). »Imel sem kakšen žulj, a mi ni delal preglavic, večinoma sem tekel ali hitro hodil. Zadnji dan pa so se začele muke ...«

Ta dan se je začel ob šestih zjutraj v Idriji in končal naslednji dan ob 20.44 v Ankaranu. Vmes so bile ure hudih bolečin v mišicah nad koleni, noge niso več zmogle teka. »Vedel sem, da se ne smem ustaviti, ker če bi se mišice ohladile in ne bi mogel nadaljevati.« Proti koncu ga je znova v tek pognala skupina navijačev, ki je bila z njim v zadnjih kilometrih poti – in tako je v Ankaranu zmagoslavno pritisnil še zadnjo štampiljko.

Marjan Zupančič ima zdaj dve knjižici Slovenske planinske poti. Priznava, da je prvič, ko je načrtoval lov za rekordom, bolj užival v čudovitih razgledih kot drugič. In čeprav mu je uspelo izboljšati rekord, ni bilo mogoče sklepati, da je povsem zadovoljen. »Še vedno je nekaj rezerve,« pravi z nasmeškom, v katerega se prikradel kanec tekmovalnosti. Kdo bo tisti, ki bo to rezervo zmanjšal, še ne ve (ali pa noče izdati), po tihem namigne le, da je podvig nekoliko vznemiril ultramaratonca Tonija Venclja, ki ga je spremljal po prvem delu poti.

Simona Bandur  
 Foto: Roman Šipič/Delo  

  29.08.13, 18:00

 

Šestdeset let transverzale

Slovensko planinsko pot, ki se začne v Mariboru in konča v Ankaranu, je zasnoval slovenski planinec in markacist Ivan Šumljak. Odprli so jo 1. avgusta 1963 in velja za najstarejšo tovrstno vezno pot v Evropi in na svetu, pravijo v Planinski zvezi Slovenije. Na približno šeststo kilometrih, ki se vijejo po 23 slovenskih vrhovih, je od predlani 75 kontrolnih točk, na poti je 58 planinskih koč, pet mest in dva muzeja. Pot označuje rdeče-bela Knafelčeva markacija s številko 1. Doslej je pot prehodilo okoli 9500 planincev.

 

 

Kategorije:
Novosti SLO TEK Vse objave

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

ARHIV

Objave naših sodelavcev in poobjave (nam dosegljivih) člankov/objav.