Išči

Arhiv

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Objavljalci

Authors

Arhiv

Frdamane police (1.)

Iz časa/Železar (1974) - Marjan Manfreda: Za nama ostaja globoka gaz.

Več ur se že mučiva v mehkem snegu po poti proti bivaku Pod srcem. Sonce neusmiljeno pripeka. Prepotena in utrujena pririjeva do napol zgrajene koče v bukovem gozdu pod severno steno Špika. Sobota je, 16. marca. V dolini je že prava pomlad, tukaj pa zima še trdovratno vztraja, čeprav se ji že bliža koledarski konec. Ravno zaradi tega pa sva danes, v teh slabih snežnih razmerah, prilezla sem gor. Vreme je lepo, zato bova poskusila še pred pomladjo preplezati 600 metrov visoko severno steno Frdamanih polic. Razmere so vse prej kot ugodne, vendar če hočeva čakati boljših, je isto, kot vzpon preložiti do naslednje zime.

V zavetju koče zakuriva. Izpod snežne odeje izkopljeva hrano in opremo, ki naju čaka že od jeseni. Iz obilice opreme morava izbrati res samo to, kar bova nujno potrebovala. V končni izbor pride nekaj več kot 50 klinov, 30 vponk, ena 12-milimetrska -vrv, dolga 40 metrov, in ena 6-milimetrska vrv, dolga 50 metrov, poleg tega pa še osebna plezalna oprema. Vzela bova tudi dve bajli (cepin-kladivo) in letno kladivo. Seveda imava s seboj tudi dereze. Predvidevava, da bova v steni tri dni, zato je tudi količina hrane temu primerno velika, zraven pa spada še posoda in kuhalnik; žlici sva pozabila. Vzeti morava tudi svečo, svetilke, fotoaparat, svetlomer, radio-oddajnik, prvo pomoč, nekaj parov rokavic, celzak (bivak-vreča) in spalno vrečo. Ko vse to zloživa v dva nahrbtnika, sta velika in spoštljivo težka. Medtem je tudi kosilo gotovo: pasulj z dodatkom šunke, za poobedek pa politanke s čajem.

Urini kazalci se že prevesijo navzdol, ko zapuščava bivak. Gaziva proti vznožju severne stene Frdamanih polic. Skozi gozd se nama pošteno predira, na strmih meliščih pa je sneg trši, tako da je tudi hoja lažja. Danes bova naredila gaz do stene in poskusila preplezati nekaj raztežajev, zvečer pa se bova vrnila v bivak prenočevat. Spalni vreči sta zato ostali tam. Hitro se bližava vznožju stene. Schinkovo smer sva plezala že pred leti, tako da sedaj s pogledom iščeva že znane prehode. Zdi se mi, da ne bo tako težko, kakor izgleda iz doline. Tudi Stane je istih misli. Jeziva se, zakaj sva pustila spalni vreči v bivaku, ker bi lahko danes prišla še precej visoko. Ob treh popoldne sva pri vstopu. Naveževa se. Za prvi raztežaj sva tokrat prikrajšana, ker je ves pod snegom.
Prvi je na vrsti Stane. Varujem ga; le počasi napreduje. Teren tu ni težak, vendar so razmere slabše, kot sva mislila. Vsak oprimek je treba posebej očistiti, ker so po počeh velike količine napihanega snega. Stane si kmalu da duška z vrsto izbranih izrazov. Izgleda, da s hitrim napredovanjem ne bo nič. Tolaživa se z mislijo, da so to prvi metri, ko si še neogret in neroden.
Sonce naju že davno več ne greje in začenja me zebsti. Pri zimskem vzponu je najhujše varovanje prvega: stojiš in opazuješ tovariša, mraz pa se zajeda do kosti in mrtviči telo in duha. Le počasi mi vrv drsi skozi roke. Iz zgornjega dela stene letijo prsni plazovi. Stanetu se je spet nekaj zataknilo. Tokrat je kriv nahrbtnik — pretežak in prevelik je za prvega v navezi. Kasneje bova naredila en nahrbtnik težji, enega pa lažjega, tako da bo prvi predvsem plezal, drugi pa nosil.
Zdi se mi, da je minila cela večnost, ko Stane pripleza do stojišča. Ves trd in premražen se odpravim za njim. Plezanje pozimi je težko in nevarno — oprimki in stopi so slaba in nezanesljiva opora, klini, zabiti v razpoke, zalite z ledom, pa slabo držijo. Teža nahrbtnika in naporno plezanje me kmalu ogrejeta; tudi rokavic kmalu ne potrebujem več. Nič več me ne zebe, ko priplezam do stojišča. Ostalo nama je malo časa. Kmalu se bo stemnilo, pred nama pa je še težka prečka, ki nama lahko pokvari dober spanec. Pohitim — še pred nočjo moram čez. Nekaj klinov in grdih besed in prečka ni več uganka. Pomožna vrv se kmalu izteče; zabijem klin in nanj privežem konec vrvi. Tudi nahrbtnik bo ostal tukaj. Ob pritrjeni vrvi se hitro vrnem k Stanetu. Tema je že, ko se spuščava navzdol proti bivaku. Tu si zakuriva ogenj — še zadnjič se hočeva pošteno ogreti. Nič več nisva tako optimistično razpoložena; izgleda, da bo ta stena trd oreh. Skuhava si veliko tople pijače. Ob osmih imava radijsko zvezo z Martuljkom. Zveza je slaba, tako da Omanovega Toneta skoraj ne slišiva. Morda bo jutri bolje. Za nama je naporen dan, zato kmalu leževa k počitku.

Nedelja, 17. marca 1974
Danes sva zgodaj na nogah. Tema je še, ko si kuhava čaj. Ob šestih imava spet zvezo. Tone nama sporoča, da je napovedano lepo vreme, vendar je pričakovati poslabšanje. Nič kaj spodbudno. Zunaj ni mraza; na sebi imava vso obleko, katere pa je za hitro hojo v strmino preveč. Nič hudega, samo da naju v steni' ne bo zeblo. Po stari gazi sva hitro pri vstopu. Naveževa se. Tokrat gre hitreje, ker sva včeraj tu pustila vrv. Za trenutek naju dosežejo sončni žarki. Ozrem se v dolino. Po cesti skozi Martuljk je nepretrgana kolona avtomobilov. Saj res, danes je zadnji dan poletov v Planici! Čeprav so vrvi napete, mine precej časa, preden sem na mestu, kjer sem včeraj nehal. Vzamem nahrbtnik in se odpravim naprej do primernega stojišča.

Marjan Manfreda
Železar, 31. maj 1974
 

   Železar

 

 31.05.1974

Jlib.si

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

ARHIV

Objave naših sodelavcev in poobjave (nam dosegljivih) člankov/objav.