Železar (1974) - Marjan Manfreda: Razmišljava, ali bi ju pustila tukaj ali pa vrgla čez steno.
V tem trenutku bi se jima z veseljem odpovedala, vendar bi kasneje to obžalovala. Z jutrom postane hladneje. Voda v čevljih mi začne zmrzovati. Naveževa se. Ob šestih sporočiva Tonetu, da sva noč preživela in bova še dopoldne prišla na vrh. Zmenimo se za zvezo ob desetih. Na tihem upava, da bova takrat že na vrhu.
Pred nama je eden težjih delov v steni: steber, ki je zelo krušljiv. Loti se ga Stane. Počasi mi drsi vrv čez ramo. Snežni kristali, ki jih nosi veter, me zbadajo po obrazu. Nogi sta mi povsem otrpnili. Brcam v skalo, hodim sam sebi po nogah in se prestopam, kolikor morem. To mi povzroča hude bolečine, vendar nog ne morem ogreti. Medtem Stane premaguje zadnje metre proti stojišču. Pričenja snežiti. Nič hudega, danes bova na vrhu.
Stane me varuje, ko telovadim s težkim nahrbtnikom navzgor. Kmalu mi je vroče, le v noge me zebe. Na majhnem stojišču se zamenjava. Najprej grem čez manjši previs v nekakšno grapo, zasuto s snegom. Pogledam na uro. Deset bo. Tonetu sporočiva, da še nisva na vrhu.
Stane spleza še raztežaj po grapi. Pohitim za njim. Nad seboj zagledava vršni greben. Še zadnjič zamenjava nahrbtnika. Previdno se napotim navzgor. Če sva srečno preplezala celo steno, morava še te zadnje metre.
Na vrhu me močan veter skoraj prevrne. Kaj je res konec? Ne morem verjeti. Kričim od veselja; nič več ne čutim mraza in utrujenosti. Presrečen sem, da je konec. Varujem Staneta, da pride na vrh. Objameva se. Pa so bile res »frdamane« police! Dvanajst je ura. Zadnji zimski dan je danes; jutri bo že pomlad.
Prvo navdušenje se kmalu poleže — pred nama je še dolg sestop v dolino. Južna pobočja so prekrita z debelo plastjo gnilega snega. Hoja po takem snegu, čeprav navzdol, je težka in nevarna. Udirava se do pasu, ves čas pa nama grozi nevarnost plazov. Premočena, utrujena in raztrgana prideva na pot, ki vodi v Kranjsko goro. Po več dnevih spet čutiva varna tla pod nogami.
Prvi zimski vzpon po Schinkovi smeri v Frdamanih policah sta plezala Stane Belak-Štrauf in Marjan Manfreda-Marjon
Marjan Manfreda
Železar, 21. junij 1974