Večer, Gore in ljudje - Milan Cilenšek: Gremo na Triglav; Inko Bajde: Kakšne gore!; Koroški načrti - Drugo: Pomagajmo Lučanom; Odstranitev navlake - Obnovljene postojanke - Izleti: PD Železničar Maribor; PD Maribor - matica.
Pomagajmo Lučanom!
KLJUB TEMU DA KOČE NA LOKI NI VEČ, SO PRIZADEVNI LUŠKI PLANINCI POSKRBELI ZA OBISKOVALCE RADUHE: TI LAHKO PRENOČIJO POD ŠOTORI ALU V PREUREJENI PLANINSKI STAJI
Obširno smo že poročali o hudi nesreči, ki je zadela planinsko društvo Luče: 10. julija je namreč povsem pogorela koča na Loki pod Raduho. Škoda je toliko večja, ker je Raduha obvezna točka slovenske planinske transverzale, za letošnji dan borca pa je bila poleg Triglava vključena še v pot osvoboditve Planine Jugoslavije.
Lučani se bodo na izrednem občnem zboru odločili o takojšnjem pričetku gradnje nove planinske postojanke na Loki. Pri tej več kot težavni nalogi jih nikar ne puščajmo same! Pomagajmo jim: vsak, še tako skromen prispevek bo luškim planincem dobrodošel.
DENAR NAKAZUJTE NA ŽIRO RAČUN PD LUČE: 52810-679-84650, Z OZNAKO: ZA PLANINSKI DOM.
Da pa bi številnim obiskovalcem Raduhe na njenem vzhodnem pobočju kljub temu omogočili zavetje in prenočišče, so prizadevni Lučani na Loki razpeli šotore, bližnjo stajo pa preuredili v zasilno zavetišče, kjer lahko planincem ponudijo tudi skromno prehrano.
,Gremo na Triglav!'
ZAKAJ SO ZADNJA LETA ZLASTI OB KONCU TEDNA POTI IN PLANINSKE POSTOJANKE OKOLI TRIGLAVA ŽE KAR ZATRPANE S PLANINCI?
Ko so v enem naših planinskih društev načrtovali izlete v letošnjem letu, se niso mogli odločiti, ali bi v letošnji program vključili tudi vzpon na Triglav ali ne. "Da veste, petdeset jih imam, ki bi se takoj prijavili!" je zatrdil eden od vodnikov. Drugi so ga z rahlo zavistjo opazovali: vodniki tur čez Velebit, na Ratitovec, v zasavske gore, na Mojstrovko, v Savinjske in Kamniške Alpe, čez Pohorje se bodo lahko "pohvafili" z veliko bolj skromno udeležbo ...
Pred dvema mesecema sem bil z večjo skupino štirinajstletnih otrok na Rjavi skali in Orlovih glavah na Voglu. Večina jih je bila prvič tako visoko — čeprav z žičnico. Imeli smo lepo vreme in zelo lep razgled. Ko sem otrokom razkazoval vrhove Julijcev, me je eden povprašal: "Ali je težka pot na Triglav? " Vsi so obmolknili ter pričakovali mojega odgovora...
ZAKAJ SAMO TRIGLAV?
Da, zakaj? Zakaj je za naš najvišji vrh tako zanimanje, ob drugih vrhovih pa marsikdo le zamahne z roko? Zakaj je ob petkih in sobotah v triglavskih postojankah tako strahotna gneča, da se v njih stiska po pet in še večkrat več ljudi, kot pa je zmogljivost teh postojank? Zakaj je promet od Kredarice ali Planike na vrh Triglava tako gost, da bi skorajda že morali razmisliti o ureditvi določenega prometnega režima tam zgoraj?
Že res, da je Triglav naš narodni simbol, da je kot najvišji vrh naše domovine želja skoraj vsakega Slovenca in Jugoslovana. Toda do njega je dolga pot. Začeti je treba s sprehodi v naravo, s planinsko šolo, z lažjimi izleti v gorice, na vrhove do tisoč ali nekaj nad tisoč metrov višine, zatem pa postopoma preiti na dvo in večdnevne ture v skalni svet.
Toda bodimo samokritični in priznajmo, da nas na Triglav vleče tudi želja po uveljavitvi, da se bomo lahko pred vrstniki pobahali, češ, bil sem na Triglavu - in to že toliko in toliko krat!
Pa je res Triglav naša edina gora? Mar niso lepi tudi številni drugi vrhovi ali pa ture v druga gorstva, ne samo v osrčje Julijcev?
Prav je, da naša društva - pa tudi posamične skupine ljudi -načrtujejo pot na Triglav. Toda načrtujejo naj jo na daljša obdobja - morda na vsakih pet let. In ne bi bilo slabo, ko bi za udeležbo za izlet na Triglav postavila dva pogoja: 1. (ta že tako sodi v planinsko abecedo) primerna izkušenost in kondicija, ki si jo vsakdo pridobi s predhodnimi lažjimi turami; in 2. obvezna udeležba na dveh ali treh izletih v minulih, letih, in sicer na manj obiskane, toda zahtevne vrhove.
Verjemite, želja po obisku "očakov kranjskih sivga poglavarja" bo potlej še večja. Toda to ne bo zgolj želja po uveljavitvi zlasti v neplaninskih krogih, temveč iskrena želja, porojena v srcih ljudi: stopiti na streho domovine!
MILAN CILENŠEK
Kakšne gore !
Naše bivanje v objemu belih kavkaških mogotcev se izteka. Zunaj je meglen deževen dan. Težke kaplje polzijo po šipah in rišejo čudne oblike. Poskušam se zbrati in obnoviti doživetja minulih dni - dni, ki smo jih posvetili sovjetskim goram. Ni več daleč dan, ko se bomo ponovno vključili v ustaljen dnevni red monotone vsakdanjosti civilizirane družbe. Vsak po svoje in vsi skupaj razmišljamo o odpravi, ki je končala delo, hočemo izvleči nit in oceniti njeno uspešnost...
Potem ko je tupoljev 134 nekoliko trdo, a zanesljivo pristal na betonski pisti novega letališča v Mineralnih Vodah, se nam je zazdelo, da smo že blizu cilja - toda zmotili smo se. Ljudmila in Jure, predstavnika kamčatskih alpinistov, ki sta nas pričakala na letališču, sta kmalu popravila naše zmotno prepričanje. Sredi noči je bilo, ko smo se vkrcali na majhen avtobus, ki je vožnjo končal šele v zgodnjih jutranjih urah komaj prebujajoče se vasi Črni potok.
ALPLAGER BEZENGI
Brezpotje - slabo makadamsko - cesto skozi sotesko, mimo vasi Bezengi proti alplagerju - zmorejo le robustna vojaška vozila in kamioni, ki se ne ustrašijo niti najtrših preizkušenj. Na kripi Gaza nas je obupno premetavalo - zaskrbljeno smo se spogledovali. Toda tudi ta vožnja je minila brez hujših posledic, in okrog poldneva smo dosegli cilj. Mogočna bela bezengijska stena v ozadju ledenika je na mah pritegnila našo pozornost in naše poglede, ki so potovali po njenem belem, z večnim snegom in ledom zastrtem obličju. Naše predstave o alplagerju Bezengi so se v trenutku spremenile. Velika in majhna poslopja z živo obarvanimi, pločevinastimi kritinami, ki stoje sredi travnate planote, kjer sta se nekoč stikala oba ledenika Bezengi in Mižirgi, predstavljajo pravcato alpinistično naselje. In gore - kakšne gore!
NEMOGOČE VREMENSKE RAZMERE
Toda naše veselje je kmalu splahnelo. Ostra in huda kavkaška zima, kakršne domačini ne pomnijo že najmanj petnajst let, o kateri smo letos mnogo čitali tudi v našem časopisju,- se še vedno ni povsem umaknila. Postalo nam je jasno, da bomo morali svoje alpinistične želje prilagoditi razmeram. Podobnega mnenja so bili tudi izkušeni sovjetski alpinisti in vodja tabora, ki so menili, da bodo razmere za plezanje v zahtevnih smereh čez severne stene postale ugodne šele v drugi polovici avgusta. Kljub slabim napovedim nismo izgubili upanja.
AKLIMATIZACIJSKI VZPONI Kmalu smo se privadili na tabomi red in po dveh dnevih počitka že pričeli načrtovati akfimatizacijske - vzpone. Vodstvo tabora nam je priporočilo vzpon na 4100 m visoki vrh Trapecnaja. Toda preden smo se odločili zanj, smo opravili še razgledno turo mimo bivaka na Misis Košu, kjer je tudi grobišče ponesrečenih alpinistov v Kavkazu, in po ledeniku, odkoder smo lepo videli vso Bezengijsko steno. Viseči ledeniki, obilica snega, ledu in neprestano grmenje plazov niso bili nič kaj prijetna slika ob pogledu na steno in smeri, ki smo jih načrtovali v njej. Tolažili smo se z upanjem, da se bodo do konca našega tabora razmere vendarle izboljšale.
Toda muhasto - vreme z le redkimi presledki lepih in sončnih dni, je vse bolj in bolj kalilo pričakovanja. Deževje, v višjih legah pa sodra in nov sneg, so razmere le še poslabšali. Zateči smo se morali torej k izbiri manj zahtevnih ciljev, ki smo jim postopoma zvišali vrednost. Tudi vzpon na 4100 m visoko Trapecnajo ni minil brez nevihte m sneženja. Prva tura je bila za nami - sušili smo se. Z višino nismo imeli težav, pa tudi oba zdravnika — tabora in odprave — sta ugotovila zadovoljivo zdravstveno stanje.
V enem dnevu smo premagali 25 km dolgo pot od alplagerja po ledeniku Bezengi do avstrijskega bivaka, ki predstavlja izhodiščno točko za vzpone v Bezengijski steni, Dychtauu, greben Baška-Auza in Mižirgija.
(Dalje)
Koroški načrti
Za obdobje 1976-80 so si koroški alpinisti zadali obsežen načrt taborov in odprav. Tako bodo sodelovali na tradicionalnih zveznih taborih v Paklenici,
organizirali bodo zimske tabore v Kamniških in Savinjskih Alpah, tabore v Julijcih, Prokletijah, Dolomitih in Centralnih Alpah ter zimski tabor v Visokih Turah. Skušali pa bodo izvesti tudi odprave v zunajevropskagorstva - v Kavkaz, Hindukuš, Ande ali Karakorum.
I. B.
Odstranitev navlake
Vse kaže, da so naša planinska društva dobila z lansko očiščevalno akcijo na Triglavu močno spodbudo. Tako sta tudi PD Tržič in Ljubljana-matica pripravili očiščevalne akcije: Tržičani so počistili vrh Storžiča in poti nanj, Ljubljančani pa počivališče pri studenčku pod Begunjskim vrhom ter okolico koče pri Triglavskih jezerih. Zlasti to počivališče je bilo že eno samo veliko smetišče, saj so le maloštevilni planinci odnesli ostanke hrane in zavitkov v korito pod počivališčem, namenjeno za zbiranje odpadkov; večina je pustila smeti kar tam, kjer so jedli, ali pa je ostanke hrane - preprosto - vrgla kam daleč vstran.
Okolje Krnskega jezera so za minuli dan vstaje očistili udeleženci tečaja za inštruktorje varstva narave in vodje gorske straže. Tečaj je priredila v domu Klementa Juga v Lepeni komisija za varstvo narave pri planinski zvezi Slovenije.