Večer, Gore in ljudje - Milan Cilenšek: Savinjska pot; Zavarovanje v gorah - Inko Bajde: Dve novi smeri; S posveta v Kranju - drugo: Očiščevalna akcija - izleti: PD Maribor - matica; Planinska sekcija Certus Maribor - Koče zapirajo.
Savinjska pot
Kot nekak oklep okoli Spodnje Savinjske doline, dela doline reke Savinje v njenem toku proti Zidanem mostu in pa Celjske čreti se razteza lepa krožna planinska pot - Savinjska pot. Planinska društva Laško,Polzela, Prebold, Šentjur, Vransko-Tabor, Zabukovica in Žalec so namreč uredila in označila lahko planinsko pot, ki teče po vrhovih, slemenih in dolinah širšega celjskega območja, njena poprečna višina pa je 800 metrov.
Prizadevni planinci - med njimi posebno izstopajo Florjan Šon, Stane Sorman in Božo Jordan — so vodili in usmerjali delo pri ureditvi Savinjske poti in pri izdaji vodnika zanjo. Pot so skupaj s številnimi sodelavci začeli urejati 18. novembra 1971, označili sojo do 27. aprila 1972 - in 17. oktobra 1972 so prvi planinci že prejeli spominski znak, potem ko so pot prehodili.
ČEMU SAVINJSKA POT? Tajnik meddruštvenega odbora za Savinjsko pot in propagandist poti Franc Ježovnik se je o poti pogovarjal z več planinci — predvsem seveda s tistimi, ki so pot uredili. Tole so povedali o motivih, da so se odločili za Savinjsko pot:
"S Savinjsko potjo smo želeti omogočiti planincem izvedbo krajših enodnevnih izletov in pa razgled z višin na naše prelepe doline. Naše ,savinjske hribe smo želeli s to potjo odpreti za širšo planinsko javnost, predvsem pa smo želeli speljati pot mimo številnih spomenikov iz naše narodne revolucije, kamor naj bi se zlasti odpravljala mladina."
26 TOČK Savinjska pot obsega 26 točk; najvišja je na nadomorski višini 1206, najnižja na višini 275 metrov.
Tele točke zajema pot: lovsko kočo na Bezovcu na Dobrovljah (872m), planinski dom I. štajerskega bataljona na Čreti (966 m), Tolsti vrh na Dobrovljah (1077 m), Kršico (1055 m), Predkovico (1039 m), lovski dom na Orehovici (650 m), Veliko ali Čemšeniško planino (1206 m), Krvavico (906 m), dom zveze borcev na Vrheh (905 m), dom pod Reško planino (738 m), Goljavo (837 m), Dragov dom na Homu (608 m), Kamnik (861 m), Kotnikovo domačijo pod Gozdnikom (658 m), Gozdnik (1092 m), planinski dom na Šmohorju (778 m), Malič (934 m), Tolsti vrh (nad Celjem, 838 m), dom na Svetini (804 m), planinski dom na Resevni (628 m), Šentjungert (574 m), Sv. Jedert (376 m), jamo Pekel (275 m), Korbarjev vrh (408 m), Vinski vrh (448 m) ter dom na Gori Oljki (734 m). Franc Ježovnik pravi, da so po mnenju večine planincev posebno mikavne tele točke: GOLJAVA -zaradi skormne višine in širokega razgleda; KRVAVICA - zaradi lepega razgleda in kot točka, znana iz zgodovine o celjskih grofih; KAMNIK - za ta vrh domnevajo, da ga je kot prvi planinec obiskal učitelj Franc Kocbek - "savinjski Aljaž"; GOZDNI K, ki je simbol Savinjske poti in viden z večine okoliških gora, ter prostrana planota DOBROVELJ, znana po množičnem partizanskem gibanju.
Poseben medruštveni odbor Savinjske poti je že leta 1972 izdal vodnik in dnevnik Savinjske poti, in prav sedaj pripravljajo že drugo izdajo vodnika; prva naklada -200 izvodov — je namreč že pošla. Prav dejstvo, da od odprtja poti ni minilo niti pet let, vodnikov pa ni več v zalogi, je najvemejši dokaz, da je tudi savinjska pot zelo privlačna - kot tudi druge naše krožne in vezne poti. Doslej je pot namreč prehodilo že 284 planincev.
Toda zapis o Savinjski poti moramo zabeliti z že znano grenko kapljo. Razen na Predkovici — edini točki, do koder je mogoče priti samo peš, so povsod že morali zamenjati žige; obiskovalci so jih preprosto ukradli. Pojav, ob katerem ne moremo reči nič drugega - kot skrajna nesramnost.
TRIMČKOVA POT
Telesnokultuma skupnost Žalec je kot del Savinjske poti lani uvedla prvi, letos pa drugi del posebne poti — Trimčkove poti. Z lansko so želeli vzbuditi še večje zanimanje za Savinjsko pot, letošnjo Trimčkovo pot pa so uvedli v počastitev 35-letnice prve odprte partizanske bitke z Nemci, ki je bila 26. oktobra 1941. Kot lanski tako ima tudi letošnji del šest obveznih točk: lovsko kočo na Bezovcu, planinski dom I. štajerskega bataljona na Čreti, najvišjo točko Dobrovelj - Tolsti vrh, Predkovico in lovski dom na Orehovici.
Tudi Trimčkova pot je med planinci zelo priljubljena, saj jo je doslej prehodilo že 764 planincev.
V NEDELJO NA ŠMOHOR!
Meddruštveni odbor za Savinjsko pot vsako leto slovesno podeli spominske znake za prehojeno Savinjsko in Trimčkovo pot. Vsako leto se zbero planinci pri kaki drugi postojanki; letos se bodo na Šmohorju. V ta namen bo v nedeljo, 3. oktobra, ob 10. uri pri planinskem domu na Šmohorju planinsko srečanje, povezano s kulturnim sporedom.
Meddruštveni odbor za Savinjsko pot in planinsko društvo Zabukovica prisrčno vabita vse planince, da se srečanja udeležijo. Pot na Šmohor je lahka: iz Laškega, Rečice, Celja, Petrove in Žalca vodi tjakaj več poti, postojanka pa je dosegljiva v dveh do treh urah.
Ponatis Vodnika po Savinjski poti
Savinjski meddruštveni odbor za Savinjsko pot pripravlja drugo izdajo Vodnika po Savinjski poti. V tej nameri prosita odbor in urednik vodnika vse planince in društva, ki pot poznajo, pa so na njej zasledili pomanjkljivosti, da jima to sporočijo.
Zlasti se je treba odločiti o predlogih, da bi pot razširili ter morda vanjo vključili Šmiglovo zidanico, Drešinjo vas, žovneške razvaline in Bukovico, opustili pa morebiti del poti Resevna—Šentjur—Škofja vas—Prekorje.
Vse pripombe pošljite, prosimo, na naslov: Savinjski meddruštveni odbor pri planinskem društvu Zabukovica, 63302 Griže, ali pa kar na urednikov naslov: Božo Jordan, 63311 Šempeter v Savinjski dolini.
MILAN CILENŠEK
Dve novi smeri
USPEŠNA PLEZARIJA V SAVINJSKIH IN KAMNIŠKIH ALPAH
Pred štirinajstimi dnevi so imeli celjski alpinisti na Okrešlju delovno akcijo. Pripravljali so drva, v prostem času pa plezali. Med šlevilnimi smermi so ponovili tudi Modec—Režkovo v Štajerski Rinki. Horvat in Knez, ki sta plezala to smer, sta povedala, da sta v vršnem delu naletela na precej požledi. Zimske razmere so torej pred vrati. Kljub temu se je Knez naslednji dan še enkrat odločil za Štajersko Rinko in v njej skupaj s soplezalcem Zupanom preplezal novo smer desno od stebra.
Zadnjo soboto pa so Celjani organizirali plezalni tabor, ki se ga je udeležilo 14 članov, pripravnikov in tečajnikov. V Ojstrici, Dedcu in Vršičih so skupaj opravili 31 vzponov, od teh enega prvenstvenega. Nova smer poteka levo od rekrutske v Vršičih in je ocenjena s peto težavnostno stopnjo.
Lepo vreme zadnjega tedna je v hribe zvabilo številne planince in alpiniste, zato ni čudno, če je bil Grohot V soboto popolnoma zaseden. Poleg številnih alpinistov, ki so plezali v Mali Raduhi, so se na Grohotu zbrali tudi člani GRS Črna; imeli so redne vaje. Člani 1. mariborske alpinistične odprave na Kavkaz pa so imeli na Grohotu posvet o delu, ki ga morajo še opraviti, da bo odprava popolnoma zaključena.
I.B.
S posveta v Kranju
Prejšnji ponedeljek je bil v okviru festivala športnih in turističnih filmov v Kranju na pobudo komisije planinske zveze Slovenije za odprave v tuja gorstva ob sodelovanju vodstva festivala posvet o informiranju javnosti o alpinizmu in alpinističnih odpravah. Žal povabila za posvet nismo dobili, zato ne moremo zapisati kaj več kot to, kar smo v kratkih obrisih povzeli iz nekaterih virov. Organizatorji so posvet v dvorani kina Center začeli s štirimi filmi naših odprav. Prvi je bil na vrsti Trisul Aleša Kunaverja, sledili so mu zapis z Aljaske o vzponu četverice na Mount McKinley, zatem Rajarjev o Hogarju in na koncu še Riedlova zgodba o Marjonu in njegovem podoživljanju vzpona čez južno steno Makaluja — film, ki smo ga gledali tudi na TV.
Na posvetu so sodelovali v glavnem le alpinisti, planinski organizatorji ali pa tisti, ki se bolj ali manj redno ukvarjajo s poročanjem o alpinizmu. Verjetno gre za napako organizatorja, ki ni poskrbel, da bi se srečanja udeležilo tudi več profesionalnih športnih novinarjev in "ljudi s ceste", ki bi lahko v diskusijo vnesli marsikaj novega — predvsem pa vsak s svoje strani poročanje o alpinizmu osvetlili manj subjektivno.
Razprave v zvezi z informiranjem o alpinizmu in odpravah v Sloveniji bo potrebno nedvomno še nadaljevati, čeprav je po mnenju nekaterih informiranje že zadovoljivo in na strokovno primerni ravni. Seveda pa imajo podobno kot povsod drugod tudi na tem področju zadnjo besedo sredstva. Brez teh namreč za zdaj ni mogoče posegati po novih oblikah doslej ustaljenih norm poročanja po radiu, televiziji, v dnevnem tisku, na predavanjih in v knjigah.
I. BAJDE