Išči

Arhiv

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Objavljalci

Authors

Arhiv

Grintovec. Ovčice in plaz

V popolni zamaknjenosti, na dosegu dlani … pok!
Po dvigu glave oči pogoltnejo nepredstavljivo. Celotno pobočje v hipu razpoka in zdrsne!

Grintovec. Ovčice in plaz

Kot ponavadi v začetku zimske sezone obiščem prvaka Kamniško-Savinjskih Alp. Višja nadstropja je ravno poprhal svež sneg, zato mi bo v še večje veselje znova stati na visokem razgledniku. Sproščenih misli se od Suhadolnika odpravim pod Taško. Strm prehod me pričaka lično obnovljen, nedavna ga je namreč močno poškodovalo neurje. V lažjem svetu nad Taško stopim pred mlada pastirja. ‘’Gospod, bi lahko ob prestrezu ovac le te nagnali proti dolini?’’

Na zimskem prehodu pod Jame prestrašim gručo sestopajočih ovčic, ki se obrne. Pa sem naredil medvedjo uslugo! Z nekaj poskoki na levi obidem skupino ter jo vnovič usmerim navzdol. Z nasmeškom v zahvalo jo nižje na melih prevzame mladenka, sam pač vnovič zagrizem v breg. A komaj se dobro prediham na Streho, na izpostavljenih travah v snegu zapazim ducat ovac. Ker sva si z Grintovcem dolgo na ti mi ne zameri dokončen prestop v čevlje pastirja. Začudene kepe nežno obidem z zgornje strani, saj panika, sneg in prepad ne gredo radi z roko v roki. Becke se, kot bi me uslišale, prično pomikati v smer vajenčevih želja – na prečno gredino pod Streho. Kekčevskega občutja sledenja navihani četici se ne da opisati! Vižal sem jo, o ja, uspešno. Vse do skupnega zbora ob balvanih pod pastirsko potjo, od koder se ob prihodu zasliši, ‘’Že gredo, preostale ovčice ter novi pastir’’!

Vnovič se na veljaka namenim ob koncu snežne sezone. Čez Taško brezglavo zagrizem brez uporabe opreme. Trdo pobočje pred lestvijo me strezni. Na nogi dereze, v roki cepina. Na Kokrsko sedlo v globokih stopinjah predhodnika. Pogled mi uhaja v pobočja Kalške gore, katere zalito severno lice me skoraj premami … S sedla uzrem razpihano Grintovčevo pričesko. Po mestoma trdi podlagi prispem pod Streho, na katero se vzpenja peščica gornikov. Moj namen je danes drugačen. Ponovil bi rad nekdanji pristop po strmi grapi nad Jamami, ki se na Streho prebije skozi opast streljaj pod temenom. Varijanta, ki sva jo že dolgo tega izvedla z najdražjo. Sam sem tedaj na hrbtu tovoril tudi smuči. Brezskrbno pod vtisom spominov zavijem v smer Jam. Nekaj grozljivo privlačnega odseva deviško belino samotnih področij, ki pritlehno mrtvi zaznavno odzivnost po varnosti. Da pa bi tisto nekaj po letih gorništva prvič ‘ugledal’ pred zdajci? Objektivnost razmer zlahka pohodi naivna slepota.

Med vzponom modro izbiram trdoto ter varčujem z močmi. Od daleč naciljam prehod na širni plato, kjer si želim odpočiti pred ključnim dejanjem. V strmini pod stenami niti ne slutim, kaj si bom skuhal. Od uravnave me loči še prečnica, kjer pa se sneg spremeni. Utrujeni biti blodi po glavi le misel o vdiranju, ki jo hromi. V popolni zamaknjenosti, na dosegu dlani … pok! Po dvigu glave oči pogoltnejo nepredstavljivo. Celotno pobočje v hipu razpoka in zdrsne! V nagonski želji pobega se vržem v smer  roba plazu, a me potegne. Ostati pri vrhu … zvoni med okretom na hrbet in odrivom z rokami. Sam sem, ne sme me prekriti! Sto metrov drsenja traja kot večnost. Vid mi slepi pršeč sipek sneg, razgret iz zasede med skorjo in čvrsto podlago. Tipična kloža. Naposled se le zaustavim. Ujet do pasu se skušam s cincanjem hitro rešiti, a me drži. In sneg še vedno polzi! K sreči je snežna odeja preskromna. Pretresen sedem k bližnjem balvanu, kjer poprimem za pas. Oh, ne! Nov fotoaparat!
Z upanjem na čudež češem plazino z rokami, a čudeža ni. Skrušen sestopim proti dolini.

Naslednji dan mi sodelavčeva ideja privzdigne krila. Detektor kovin?
Mirov hitri odziv poveže Dušana iz Ljubljane, ki je voljan pomagati. Dopust in v robe! V vetrovnem jutru s težkim nahrbtnikom vnovič stojim pred gorskim obličjem. Tokrat pod pastirsko potjo, katere vstop zabeli trdo snežišče. In ravno, ko si z grenkim občutkom nadevam čelado, tišino prerežejo topi udarci (kamenje) … Svareč zatrep posledično dobesedno pretečem. Na zimskem ovinku pod Jame spod snega potegnem pohodniško palico. Najdba, ki nakazuje ugoden razplet? Pri znanem balvanu se neučakan pripravim na delo. Prepričan v hiter uspeh začnem s tipanjem tal pri vrhu plazine. Ko ura iskanja ne bevskne najmanjše sledi po kovini, me zaskrbi. Je micena reč za signal pregloboko? V roko ‘ašovčič’. Lopato preklopim v grebljast način ter pričnem s prekopavanjem. Načrtno odkrivam pol metra plazine in tipam. Nič. Veter in znoj, sončna pripeka … Izmučen obupam. Še zadnjič z napravo preniham zgornje področje plazu, kjer se mi zdi verjetnost odkritja najmanjša, potem se vdam. Že po prvem nihaju naprava svareče zapiska. Ne morem verjeti! Detektor na stran, nežen odkop ali dva in … torbica! V gorah se ne derem, a tokrat mi je ušlo! Klečeč pred polmetrsko luknjo stežka dojemam, da mi je v smogu poraza uspelo! Oddih pri balvanu navkljub dehidraciji vlije novih moči in pribije - v tretje gre rado!

Križev pot čez Streho poosebi življenje. Fatamorgana po kapljici žene k nesmislu. Vztrajam na smrt, da bi me objelo zlitje z nečem, kar se je nekoč razodelo …
Vse lepo in srečno!
Stane Škrjanec 

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

ARHIV

Objave naših sodelavcev in poobjave (nam dosegljivih) člankov/objav.