Išči

Arhiv

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Objavljalci

Authors

Arhiv

GRS deklica za vse?

Delo (1974) - Pavle Šegula: Iskal sem prijatelja, poslovnega sodelavca, ki je hkrati načelnik postaje GRS v Kamniku.

Ni ga, ima reševalno akcijo,« so mi povedali njegovi tovariši. Dobila sva se dva dni kasneje, v četrtek, in hitro opravila s službo.

»In kako je bilo na akciji? Se je vse srečno končalo?« me je mikalo vedeti.
Prijatelj je brez posebnega vabila sedel na stol in se nagnil v svojo značilno držo. Vedel sem, da mi bo povedal kaj zanimivega.
»Mačkasti, utrujeni in zaspani smo bili, to je vse«. Zgodba pa je vseeno zanimiva. Ima dva junaka, pravzaprav junakinjo in junaka in devet bedakov, ki so vestno opravili svojo nalogo.
Pričelo se je v torek, s pozivom in novico, da teče že deveti dan, odkar sta pogrešanca odšla v samotne in zapuščene Kamniške planine, menda na Korošico. Obljubila sta, da se vrneta v nedeljo.
»Če naju ne bo, pa po GRS pošljite!« je menil eden od potepuhov, predno sta odšla.
Domače je že hudo grizla negotovost. Zima, osamele gore. Misli na skrite nevarnosti so se nenadoma z vso težo zgrnile na zaskrbljene svojce. Zato so poklicali GRS in prosili za pomoč.
Tone je uredil svojo četico dva reševalca z radiopostajo sta zlezla na vrh Rzenika za rele. Brez njiju ni mogoča stalna zveza. Ta pa je bila v debeli megli, ki je tega dne ležala na Kamniških planinah, še kako važna.
Preostalih sedem je vzelo pot pod noge in v treh ločenih skupinah odšlo proti Korošici, v snežnem metežu in mrazu, ki je glodal do kosti. Oprezanje v gluho meglo, izgubljanje poti, ugibanje, kaj se je zgodilo z obema nesrečnikoma. Tavanje. Končno koča ...

»Megla je bila tako gosta, da smo kočo skoro prej otipali, kot videli. Radovedni in napeti smo pogledali v zimsko sobo. Prazna! No, takih stvari smo vajeni, zato smo se najprej ozrli za napisi in podpisi. Res smo ju kmalu našli. Zanimivo. Podkrepljena sta bila s pisanjem, ki ni za javno rabo. Nekoliko čudno, a vseeno spodbudno. Vedeli smo vsaj, da sta ubožčka v ponedeljek po debelem tednu samote in užitkov v tihi naravi živa odšla v dolino. Našli smo sledi, ki so vodile na štajersko stran.
Treba je bilo iti za njimi, svet ni bil povsod najlepši. Bilo je nekaj nevarnih snežišč, ki pa sta jih pogrešanca srečno prešla, četudi brez primerne opreme.
Naše je motil sneg, ki je naletaval čedalje bolj na gosto in grdo prekrival sledi. Lovili so se, večkrat smo izgubili zvezo, da je bila naša skupina že krepko v skrbeh. Hodili smo v neznanem svetu, v debeli megli. Bil sem v skrbeh še za fante, saj se tudi njim lahko kaj pripeti. Videli smo sledi plazov, ponekod je bil sneg gladek in trd, drugje se je globoko prediral.«
Svet, kjer je iskal Tone s tovariši, mi je še kar dobro znan; razdalje so precejšnje, čas hitro mine. Še zlasti, če nikamor ne vidiš in ne moreš, ne smeš hiteti.
»Kako se je štrena razpletala naprej?« me je zanimalo.
»Z Rzenika smo dobili komaj zaznavno sporočilo, da sta naši žrtvi že doma in o tem obvestili skupino, ki je bila že globoko v dolini. Sporazumeli smo se, da sestopita v Luče, mi pa smo se podvizali, da bi bili čim prej doma. Bil je kar zanimiv in napet sestop čez Petkove njive. Svetlobni prameni naših svetilk so tipali v belino, ki je bila videti brez dna. Bela megla, bela tla, tema, so terjale skrajno pozornost, prehod je samo eden, ne smeš ga zgrešiti, sicer sestop ni mogoč. Ob dveh ponoči smo bili v dolini!«

»Kako je bilo s pogrešanima?«
»S Korošice sta odšla v ponedeljek ob 11. uri, ob 9. uri zvečer sta bila v Lučah. Pozno sicer za telefoniado, a tudi v torek se nista javila. Trapali smo po hribih v skrajno neprijaznem vremenu, na koncu pa ugotovili, da bi bili lahko ostali doma oziroma vsak v svoji službi.«
»Pa ste bili kaj jezni?«
»Veš, to je pa takole: še nikoli mi ni bilo žal če sem se mučil na akciji. Vedno smo veseli, če se akcija izteče srečno za tistega, komur je namenjena. Se pač primeri tudi to, da nekomu višja sila prepreči povratek ob pravem času, četudi je sicer zdrav in brez poškodb. Tako ravnanje pogosto prepreči nesrečo, zelo ga cenimo. V torek sem se pa, še zlasti, ko sem bral tiste podpise in pripise, počutil kot babica, ki priteče k porodnici, potem ko je poroda že davno konec. Priznati moram, da do »klientov« nismo čutili pretirane simpatije, raje bi ju za ušesa. Navsezadnje je devet ljudi zabunkalo delovni dan, se podajalo v nevarnost. Lahko bi jo skupil tudi kdo od nas, saj smo samo navadni ljudje, ne pa čudodelniki«.

To je presneto, res. Reševalci so že pogosto dajali glave, ko so se trudili, da rešijo človeka v stiski in celo, ko so vedeli, da ponesrečenec ni več živ. Delo, kakršno pa so opravljali v torek, je čisto jalovo, v najboljšem primeru kondicijski trening in orientacijski pohod, sicer pa navadna potegavščina, ki boli in slabi akcijsko pripravljenost GRS. Lahko se zgodi, da bodo drugič reševalci podzavestno pomislili na jalove opravke, kadar bodo spet iskali pogrešane fante in dekleta.

Ing. PAVLE ŠEGULA
Delo, 25. februar 1974
 

25.02.1974

Vir: arhiv planID, priredil: G. Š.

 

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

ARHIV

Objave naših sodelavcev in poobjave (nam dosegljivih) člankov/objav.