Išči

Arhiv

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Objavljalci

Authors

Arhiv

III . Na gorah (1.)

Slovenec (1893) - Josip Jaklič: Krasne cvetice, vonj dehteče trave, oster, čist zrak — vse to uživate na planinah v izbilji.

Nad vami se prostira jasno nebo; lahne meglice vas zavijajo v svoj beli, prozorni plašč. Tam doli, daleč na obzorju se blišči v žarkih vzhajajočega solnca bivališča ljudij. Na planini pa vlada sveta tišina; neznano je vrvenje sveti in njegove homatije; tu gori ne poznamo strastij in bolestij, ki razjedajo osrčje trpečemu človeštvu. In vendar!

Kar nas je bilo kedaj na planinah, tacega ni bilo in ga ne bode, kakor je bil Jernačev France. Dekleta so rada pogledovala za njim, kedar je šel v nedeljo k maši. Tacega fanta ni bilo v devetih farah na okrog. Velik je bil in širocih prsij in v ušesih je imel zlate uhane in znal se je tako ljubko smejati.

Na planini je ležal popoldne v senci razpokanega skalovja, zeval iz dolgega časa, zrl gori v zrak in gledal, kako se zbirajo majhne meglice na obnebju. In vrag je pripeljal tam mimo tisto drobno Pečnikovo stvarico, ki so jo pred šestnajstimi ali sedemnajstimi leti prinesli iz Trsta ali od kodi že. Pričela sta se pogovarjati in s svojimi velicimi očmi, s svojimi drobnimi ročicami in rumenkastimi lasci zmotila je Tilka Franceta tako, da sta se odslej še večkrat pogovarjala. In nazadnje je Franci res mislil, da mu ni mogoče brez nje živeti, in
mislil je tudi prav resno, da jo bo vzel za ženo na svoj dom. Saj tako ljubko inačico je vendar neizrečeno prijetno imeti blizu sebe.
Vsak večer sta sedela skupaj na njenem domu in govorila sladke besede. Pa tudi po dnevi sta se shajala, kjer se je le dalo. Kjerkoli je France hodil, povsod so ga spremljale velike modre oči Pečnikove Tilke, in še po noči se mu je sanjalo o njenih tožnih pogledih.
»Kaj je neki Francetu, da je ves spremenjen, in da mi vedno vse zmedeno odgovarja?« ugibal je oče Jernač, mož stare korenine. Bil je najbogatejši
kmet v vasi. In ni dolgo časa ugibal stari Jernač. Ko jo je zvečer mahal v gostilno na kozarec vina, zazdi se mu, da sliši na koncu hiše nekak razgovor. Postoji malo, vleče na ušesa, in res, bil je prav Francetov glas. Potihoma gre nekoliko bližje, tako, da ga oni ni mogel opaziti. Ondi zapazi Franceta in Pečnikovo Tilko. Da bi bili videli starega Jernača, kakšen je bil! Kakor puranu mu je zarudel jeze obraz, ko je to videl. Pa rekel ni ničesar, ampak tiho se je splazil domu.
»Kje si pa bil, France?« reče trdo, ko pride oni domov, in se postavi prečenj.
»I, kje sem bil! Liska se je bila zgubila, pa sem jo šel iskat.«
»France, ti lažeš,« rekel je stari mirno pa odločno.
»Kaj si imel opraviti za hišo s tisto Pečnikovo priklatenko ?«
Franceta je spreletavala rudečica in povesil je oči. Kaj tacega se ni bil nadejal. Pa vendar se kmalu ohrabri.
»Saj to vendar ni noben greh; vzel jo bodem; saj vi menda tudi nimate ničesar proti temu?«

Slovenec, 19. oktober 1893

 19.10.1893

Slovenec/G-L: III . Na gorah (2.)

dLib.si

Kategorije:
Novosti SLO Vse objave

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

ARHIV

Objave naših sodelavcev in poobjave (nam dosegljivih) člankov/objav.