Železar - Janko Ažman: Ponoči je lilo kot iz škafa, povrhu pa nam še pijavke niso dale miru.
Bilo jih je zelo veliko, saj je Brojanu ena zlezla celo v usta in se mu prisesala na nebes. Zjutraj smo vsi zgledali kot mesarji. Okrog osme ure smo odrinili v kar lepem vremenu, ko je posijalo sonce, so tudi pijavke izginile. Po polurni hoji smo prišli na gol greben odkoder se nam je odprl razgled na bližnje himalajske vrhove, med katerimi se je iz oblakov dvigal tudi naš cilj Makalu, zraven pa še Čamlang. Vse skupaj je bilo oddaljeno okrog 40 km zračne črte, mi pa smo hodili čez hribe in doline, zato smo rabili še osem dni.
Ta dan smo hodili do treh popoldne. Ustavili smo se v vasi Num nad Arunom, — ogromno reko, ki smo jo na naši poti morali še prekoračiti. Z Gregorijem sva zaklala kozo, iz nje je postala kar dobra večerja, ker je to pot kuhal Cic, imeli pa smo jo naslednji dan še za zajtrk. Zvečer je zopet začelo deževati, zato smo se spravili v šotore. Z Bronom in Denom smo vstali že ob štirih, ker so nas to jutro za izjemo namesto pijavk pregnale mravlje. Poleg vsega smo imeli še poln šotor vode. Po kozji juhi smo se spustili do Aruna, ki je kake 500 m nižje. Okrog sedmih smo se zbrali pri edinem mostu daleč naokoli. Narejen je iz treh bambusovih vrvi, napetih čez reko, med seboj so povezane in ko hodiš po spodnji, gresta zgornji dve skupaj. Zato tudi ni primeren za nosače s težkimi tovori.
Čez most je neslo tovore samo, kakih deset nosače v, nekateri pa še prazni niso upali čezenj. Srečo smo imeli, da so kake 50 m višje imeli napete že dve žični vrvi za nov most. Po teh vrveh smo spravili čez vse tovore, poleg pa še našega zveznega oficirja, ki se ni mogel ravno pohvaliti s korajžo. Vse skupaj je trajalo vse dopoldne, potem pa smo hodili do noči.
Nočili smo za vasjo Alle na višini 1590 m. Bila je to prva noč brez pijavk, vsi smo se oddahnili. Proslavili smo tudi Marjonov rojstni dan, s steklenico pleterske slivovke.
Naslednji dan smo še precej časa hodili skozi pragozd, nakar smo prišli do hudournika Kasuwa. Spet most iz bambusa in pretekli sta dve uri, predno so se vsi nosači spravili čez. Ker smo morali čakati, smo izkoristili čas za kopanje. Pri mostu je bilo 1050 m višine, po treh urah pa smo se dvignili na 1950 metrov, spet med pijavke. Pot je bila precej zoprna. Med namočenimi riževimi polji smo se dvignili skoraj do vasi Bungim in tam postavili tabor. Z Gregorijem sva zopet zaklala kozo. Vso drobovino so pobrali nosači in napol pečeno takoj pojedli. Ponoči je spet močno deževalo, tako, da smo se zjutraj prebudili v premočenih spalnih vrečah v mlaki, še dobro, da ni bilo mraza.
Zjutraj smo zamenjali nosače. Tu gori so izgledali precej bolj močni in vzdržljivi. Hodili smo po koruznem polju, polnem pijavk, še nikoli prej se mi ni zgodilo, da bi s sebe pobral naenkrat več kot deset pijavk, zato smo se večkrat ustavljali in se pregledovali. Ves dan smo hodili z dežniki, ustavili pa smo se sredi gozda, kako uro - od same vasi na višini 2400 m. Z Bronom in doktorjem smo se lotili taroka, dokler se ni znočilo.
2. septembra smo bili že osmi dan na poti. V dežju smo hodili po razmočeni, blatni in precej strmi poti skozi gozd velikanskih rododendronov. Nosači so bili še prav tako kot nižje doli bosi in napol nagi, tovore po 30 kg pa so nosili obešene čez čelo. Bili so večinoma Tibetanci. Do treh smo prišli na višino 3500 m, kjer smo si na mali jasi postavili nočišče. Ker smo bili vsi premočeni, nam je Aleš hotel postreči s slivovko. Iz nosaškega koša je potegnil steklenico, vendar smo že na pogled ugotovili, da je bila steklenica odprta. Ko smo še poskusili vsebino, smo ugotovili, da je slivovka krepko zalita z vodo. Izkazalo se je, da so Šerpe tako razredčili vse štiri steklenice, kar smo jih pač imeli. Spet smo vzeli v roke zemljevide in pregledovali koliko poti nam je še ostalo. Spat smo se spravili spet v mokre vreče, saj dež še vedno ni prenehal in nas je še kar naprej namakal.
Zjutraj smo se zagrizli v strm blaten breg in večkrat se je zgodilo, da si se v blato vdrl prav do kolen. Okrog poldneva smo prišli na Barunsko sedlo 4140 m, od koder smo se spustili do lepega jezera 20 m nižje, kjer je bilo tudi nekaj pastirskih stanov. Tu gori se je paslo nekaj koz in jakov ter bivolov. Do večera smo se spustili na 3500 metrov proti dolini reke Barun, ki se izliva v Arun in nas bo pripeljala do baznega tabora. Ker zvečer nismo našli dobrega prostora za postavitev šotorov, smo temu primerno tudi spali. Zjutraj smo že tako mokri sestopali po strugi potoka proti reki Barun do višine 3200 m. Še vedno je bilo veliko rododendrona, vmes. pa so bile že posamezne himalajske jelke. Barun je precej velika in zelo divja reka. Ves čas smo hodili ob njej vse do višine 3700 metrov, kjer smo se ob naseljenih pastirskih stanovih ustavili za noč. Poleg koz. in jakov so imeli tam gori še zopkije, to so križanci medjakom i govedom. Ko smo postavili šotore in se ob ognju za silo posušili, smo še nekaj krat vrgli tarok.
Drugo jutro je doktor najavil, da je zunaj jasno, vendar veselje ni bilo dolgo, ker se je kmalu zopet zmeglilo. Računali smo, da bomo do večera že dosegli bazni tabor.
Z Juretom sva bila določena, da hodiva zadnja, da kdo od nosačev ne bi zaostal. Dež je ta dan čel šele okrog poldneva, ravno ko so zadnji nosači prihajali do pastirskih stanov na višini 4100 m. Ves čas sva priganjala nosače, ki so že zaradi višine zaostajali. Dolina po kateri smo se vzpenjali, je bila široka poldrug kilometer, na straneh pa so se dvigale strme stene, čez katere so padali številni slapovi. Šest nosačev je omagalo, zato so pustili tovore na poti in prazni odšli proti bazi.
Tik pred mrakom sva prišla do mesta, kjer so naši fantje prebredli Barun, ki ni bil več tako globok. Nosači si s tovori niso upali bresti, zato so skupaj z opremo ostali še na tej strani.
Janko Ažman
Železar, 7. julij 1973