Išči

Arhiv

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Objavljalci

Authors

Arhiv

IV. JAHO na Makalu (3.)

Železar - Janko Ažman : Tudi midva sva morala ostati pri robi, zato pa so nama fantje iz baze poslali termovko čaja.

Bazo so postavili na mestu, kjer so jo že pred tremi leti imeli Francozi na višini 4900 m. Zadnja sva s tovorom v tabor prišla z Juretom.
6. septembra smo takoj zjutraj napeli vrvi čez reko, tako, da so bili nosači zavarovani. Voda je bila precej deroča in zelo mrzla, saj priteče par sto 100 m višje izpod Barunskega ledenika. Ko so vsi nosači prišli do tabora, sta se Aleš in Tone takoj lotila izplačevanja, tako, da so se nosači lahko do noči vrnili do zadnje naseljene planine. Ko so nosači odšli, smo se lotih urejanja baze. Dopoldne je vreme še kar držalo, popoldne pa je začel dež s snegom, zato smo ostali v šotorih. Že od prejšnjih ekspedicij so Šerpe navajeni, da vsako jutro prinesejo svojim sahibom čaj v šotore, to so jih že dolgo tega navadili Angleži in tudi pri nas ta navada ni izostala.
Naslednji dan sva z Janezom K. odšla v nasprotno pobočje z namenom, da bi malo pogledala naš cilj — cilj Makalu. Prišla sva do višine približno 5400 m, vendar nama vreme ni bilo naklonjeno, zato sva se vrnila premočena praznih rok. Zvečer smo se zbrali v skladišču hrane, ki smo ga že prej lepo uredili in imenovali hotel Makalu, kjer smo imeli tudi jedilnico.
Po debati se je Aleš pozanimal, kdo bi bil za prvi izlet — nekakšno otipavanje v goro. Seveda smo bili takoj vsi pripravljeni. Ker pa sta morala dva ostati zaradi postavljanja skladišča za opremo, smo žrebali. Vsi smo komaj čakali jutra, vse nas je zanimalo, do kakšne višine bomo prišli.
Po zajtrku smo si razdelili opremo in hrano za tabor ena, seveda če bomo prišli tako visoko. V taboru so ostali Zoran, Gregori in pet Šerp s kuharjem in njegovim pomočnikom. Kako ure od baze sta šla tudi Aleš in Den, ki sta pa potem zavila v nasprotno pobočje in od tam opazovala naše napredovanje.

Po ledeniku, nasutem s kamenjem je tekel precej velik potok, zelo daleč je bilo treba ob njem navzgor, da smo lahko suhi prišli čezenj. Zagrizli smo se v strmo pobočje, desno od skalnatega stolpa. Počasi smo napredovali po melišču in končno dosegli skalni stolp. Nekje sredi stolpa smo prečili v desno po lahkem terenu in nato po grapi prišli do snega, na višini 5800 m visoko. Ravno na meji smo postavili dva šotora. Vso opremo smo zložili v šotora in po krajšem počitku začeli sestopati. Tam gori nas je vse po vrsti močno bolela glava, ko pa smo se vrnili v bazo, je to počasi prešlo. Za dobro opravljeno delo smo dobili vsak konzervo piva. Že na začetku smo se domenili, da vsak postavljen tabor proslavimo s pivom, ker smo ga ravno toliko tudi imeli.
Naslednji dan je bil predviden za počitek, zato sva se z Gregorijem lotila mesarskih del. Zaklala sva zobkija, ki smo ga kupili na zadnji planini. Med tem ko sva se šla mesarja, je Aleš študiral steno, doktor pa je Cicu operiral prst na nogi. Ko sva izvlekla drobovje, so jetra takoj pripravili za kosilo, čreva pa so Šerpe oprali in začeli delati krvavice. Jure je medtem postavil vremensko postajo z raznimi inštrumenti, da bomo vsaj približno vedeli kako kaže vreme. Za večerjo so bile krvave klobase, ki pa še zdaleč niso bile podobne našim.
Zjutraj smo bili spet namenjeni v hrib. Poleg robe za enko smo vzeli še spalne vreče ker smo nameravali naslednjo noč prespati na enaki, tako da je bila krošnja prav tako težka kot od Šerp.
Šerpe so natovorili kisik bombe in hrano zase. Na enki smo se zbrali Aleš, Den, Bron, Šrauf, Marjon, Janez, Matic in Šerpe. Postavili smo še en šotor potem pa sta Aleš in Den takoj sestopila, mi pa smo se lotili kuhanja. Prvo noč na taboru ena smo kaj dobro prespali. Naslednji dan sta bila Šrauf in Matic določena, da gresta pogledat dostop do stene, midva z Bronom v desni greben med steno in Japonski greben. Marjon se ni počutil najbolje, zato sta z Janezom ostala v taboru.

Ob sedmih sva z Bronom zapustila tabor ena in iskala pot med ledeniškimi razpokami in seraki. Kljub megli je Bron našel odlične prehode pod greben. Na greben naju je pripeljal strm odstavek tako, da bi rabila še kak klin, vendar, ker ga nisva imela, je šlo tudi brez. Približno na višini 6400 m sva precej dolgo čakala, da bi se megla razkadila. Kmalu je začelo snežiti; ker sva se bala, da nama ne žamete stopinj, sva se takoj obrnila.
Do enke sva se vrnila precej utrujena, saj se nama je na poti nazaj sneg udiral tudi do pasu. V taboru nama je Janez postregel s pijačo, ki sva jo bila res potrebna, potem pa sva sestopila naprej proti bazi, kamor sva prišla tik pred mrakom. Ko se je že znočilo so se vrnili še Šrauf, Matic, Janez in Marjon, ki pa je pri sestopu imel težave, vendar, nič resnega.
Drugi dan sta na tabor ena šla Aleš in Den s Šerpami, mi pa smo počivali. Dopoldne je začelo snežiti, zato smo ostali pod streho in se lotili taroka. Snežilo je do večera, ko so se vrnili Šerpe, medtem ko sta Aleš in Den ostala na enki. Naslednji dan smo urejali tabor in opremo. Bron in Gregorij sta zaklala jaka, tako smo si naredili kar lepo zalogo mesa. Sam sem se lotil pranja, imel sem precej umazanega perila še s poti do baze. Opoldne sta se vrnila Aleš in Den z enke. Zelo lepo sta videla steno in greben, zvečer smo se vsi odločili za steno.
Zaradi aklimatizacije smo lenuharili še en dan.

15. 9. smo se razdelili v tri skupine. V prvi so bili Bron, Šrauf, Matic in Janez, v drugi Marjon, Den in jaz, v tretji Aleš in Cic. Prva skupina je še isti dan odšla proti taboru ena, skupaj z doktorjem in Šerpami, mi pa smo med tem preizkusili Gregorijevo puško.
Popoldne se je vrnil doktor s Šerpami. Povedali so, da je enko napol zasul plaz, zato so ga prestavili kakih sto metrov više, kjer je bil boljši teren, kar smo si že prej ogledali.
Dan za prvo skupino smo z Denom in Marjonom zapustili bazni tabor, spremljalo pa nas je še par Šerp. Na ta boru ena smo pripravili vse potrebno za dvojko. Dobro smo se najedli in takoj utihnili.
17. 9. nas je že ob štirih zbudila budilka na višin 6400 m, kjer je stala dvojka smo prišli okrog devetih. Fantje pred nami so tabor lepo uredili, bil je varen pred plazovi in pred vetrom. Ta čas so se vrnili z grebena, ki so ga nadelovali in se takoj napotili naprej proti bazi. Še isti dan smo nesli nekaj opreme na greben in se prebili še malo naprej, od koder so prišli fantje iz prve skupine. Z mrakom smo se vrnili do šotorov in takoj začeli kuhati pijačo, nato pa še večerjo. Zaspali smo kot ubiti.
Ker se naslednje jutro Den ni dobropočutil, sva z Marjonom sama odrinila proti grebenu. Z grebena sva videla, da je sredi dopoldneva Den dobil obiske. Pozneje sva izvedela, da sta bila Aleš in Cic s petimi Šerpami. Aleš je šel še do začetka grebena, potem pa so se vsi skupaj vrnili proti enki. Z Marjonom sva zelo počasi napredovala po strmem in kot nož ostrem grebenu.
Opoldne sva z grebena prestopila v strmo snežno vesino. Marjonu je uspelo zlesti do prvih skal, sam pa sem ostal kake sto metrov pod njim, približno na 6700 m. Vso kramo kar sem jo imel, sem zakopal v plitko snežišče, da je veter ne bi odnesel ali krokarji razbrskali, ker tudi na tej višini ni bilo nič varno pred njimi. Marjon je na in skalah zabil kline in se precej dolgo mučil s 100 m vrvjo, ki se mu je zapletla. Ko jo je končno rešil, sva se spustila do dvojke, kjer nama je Den postregel spijačo, nakar smo takoj sestopili v enko, kjer sta nas čakala Aleš in Cic z odlično jabolčno juho. Še isti dan smo vsi skupaj sestopili v bazo, kjer nas je čakala dobra večerja.

Dva dni smo zopet počivali, v tem času smo urejali opremo in slikali okrog baze. Čeprav smo še v bazi že dolgočasili, smo vendarle morali ostati tam, ker je doba aklimatizacije še trajala. Po dveh dneh so naši trije znanstveniki odšli na pohod po bližnji okolici. Zvečer so se zadovoljni vrnili, saj je vsak od njih našel, kar ga je zanimalo. Isti dan so proti enki zopet odšli Šrauf; Matic, Janez in Bron.
22. 9. smo proti taboru ena odšli Aleš, Cic, Den in Marjon s štirimi Šerpami. Okrog poldneva sta Šrauf in Matic prišla do mesta, kjer sem pred par dnevi pustil nekaj opreme za trojko. Pod enko pa smo srečali Brona, ki se je vračal proti bazi. Zelo ga je bolel hrbet, zato je mislil, da je nekaj narobe z ledvicami. No, pozneje pa je doktor ugotovil, da je imel vnetje slepiča, vendar še ni bil povsem na jasnem. Zdravil ga je za oboje in ostati je moral v bazi vsaj za nekaj časa. Ob šestih smo imeli vezo s Šraufom in Maticem, ki sta bila kakih 100 m naprej od mesta, kjer je bil oni dan Marjon.

Janko Ažman
Železar, 13. julij 1973

   Železar

 

 13.07.1973

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

ARHIV

Objave naših sodelavcev in poobjave (nam dosegljivih) člankov/objav.