Išči

Arhiv

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Objavljalci

Authors

Arhiv

Iz Guštanja na Urško goro (1696 m)

Jutro (1924) - Rad. Peterlin - Petruška: Na Štajerskem sem preživel par prav prijetnih jesenskih dni.

S Cv. Golarjem sva obiskala Slovanske gorice in Prekmurje, z Jos. Kostanjevcem sva bila na Pohorju in so spustila od Ruške koče po divje romantičnih lobniških tesnicah v Ruše, kjer sva prevela pri pesniku Janku Glaserju na domu vesele ure. Kostanjevec se je moral odpeljati nazaj v Maribor, jaz sem pa imel še štiri dni dopusta in se mi še ni mudilo v Ljubljano. Ostal sem torej pri Glaserju, drugo jutro sem se pa odpeljal s prvim vlakom v Guštanj.

Kraji ob Dravi so skozinskoz zelo zanimivi in oko so rado pase na pestrih pokrajinskih slikah, ki nam jih nudi ta pot v obilici. Železnica ima na strmih dravskih bregovih komaj dovolj prostora za svoj tir in čuvajnice, le na par krajih, kjer se zlivajo večji in manjši pritoki v reko, se bregovi malo razširijo in tam stoji navadno postaja ali postajališče, zadaj za njo v dolinici pa čepi par hiš, ali tudi kakšna večja vas s cerkvijo na vzvišenosti. Posebno se čudiš mnogoštevilnim cerkvam, ki stoje notri gori do Dravograda na vrhu skoraj vsako in naj bo še tako strme gore. Ni ga skoraj svetnika in svetnice v Blaznikovi pratiki, ki bi ne imela sebi posvečene vsaj ene teh cerkvic. V Dravogradu zavije vlak v Mežiško dolino in se ustavi čez dobre pol ure v Guštanju. V trgu se ne mudim dolgo; temveč krenem kmalu na jug proti vasi Kotlje, ki čepe v kotu pod visoko goro svete Uršule. Nedaleč od Kotelj izvira že izza rimskih časov sloveči zdravilni studenec, čigar voda ima prijeten kisel okus, vsebuje mnogo železa in je zato zelo koristna pijača za slabokrvne, anemične bolnike. Vsako poletje se jih nabere v tamkajšnjem zdravilišču precejšnje število, katerim pomaga na noge tudi zdravo podnebje, okolica z gostimi smrekovimi in borovimi gozdi in nebeška tišina in mir, ki vladata v tem zakotju.

Od zdravilišča sem šel na desno na grič k neki kmetiji, kjer sem kosil, od tu pa k drugi, katere gospodarska poslopja stoje že precej visoko na severnem pobočju Urške gore na majhni sedlovini, zavarovani od vseh strani s stoletnim bukovjem. Kmetijo sem pustil na levi roki in sem jo mahnil čez travnik, kar naravnost na kolovoz, ki vodi od kmetijo po pobočju vedno višje in višje proti vrhu gore in služi kmetom, da vozijo po nji hlode in drva v dolino.
Dobre pol ure hodim še po cesti, potem mi pa ta pot začne presedati. Pridem do jarka, ki pada skoraj navpik naravnost s sedla, delečega Urško goro na dva vrha. Dobro uro so vzpenjam po njem, oziroma ob njem kvišku. Potem pridem na malo poljanico, kjer me pa ujame ploha, da sem kmalu ves moker od zunaj in od znotraj, ker ta popoldan je nenavadno soparen in obilen pot se meša po meni s še obilnejšim dežjem.
Ko pridem na sedlo, mi naenkrat zatuli mrzla burja nasproti. Da bi kaj počival, na to zdaj niti misliti ni mogoče, ker veter postaja vedno močnejši in goni vedno črnejše oblake od Kamniških planin sem. Od daleč so sliši grmenje, nevihta prihaja. Hitim po stezi na desno in pridem zopet na kolovoz in po njem v bukovje, ki pokriva strmo severno pobočje gore. Cesta vodi v velikih vijugali vodno višje, a jo noče biti nikoli konec. Nazadnje me pripelje zopet iz gozda in prod menoj se pokaže veliko zidano znamenje. Isti hip pa zadoni zamolklo glas zvona, pretrgan od močnih sunkov viharja. Še par minut in pokaže so cerkev in stolp in dve, tri hiše. Tik cerkve stoji v zavetju skal lepa dvonadstropna koča Slovenskega planinskega društva, kjer najdem imenitno postrežbo in toplo posteljo. Ko mi gospodinja posuši spodaj v kuhinji obleko in je medtem nevihta odvihrala dalje proti severu in je za trenutek celo večerno solnce pokukalo izza oblakov, sem se napravil in stopil na vrh za kočo. Užival sem krasen razgled na bližnje kraje pod menoj in okoli mene. Triglavsko pogorje je bilo čisto, tudi Karavanke so bilo jasne, le Kamniške planine so ovijale megle, ki so valovile okrog njih, kakor ogromni kolobarji in klopčiči dima nad nevidnim pogoriščem. Tudi štajerske in koroške gore so bile vse z meglo zabasane, le okolica Slovenjgradca, Šoštanja, Dravograda in Guštanja je bila tako čista in jasna, da bi videl potnika, hitečega po nad petnajst kilometrov oddaljeni cesti.

Drugi dan je bilo vreme že veliko lepše in šel sem venkaj in pohajkoval po pečinah ter gledal krasne slovenske gore in doline. Popoldne so začeli prihajati od vseh strani romarji, ker jutri, t. j. na Rožnivenško nedeljo je pri sv. Uršuli velik praznik. Podkrajski kmet, ki je prišel s celo družino na božjo pot, mi kaže z roko kraje, koder vodi nova avstrijsko - jugoslovanska meja. Pripoveduje mi o bojih in zadnjem našem umiku in sledovom prodiranja, pokaže mi Grebinj, Velikovec, Tinje in druge kraje, ki smo jih po nesrečnem plebiscitu izgubili in vidi se mu, da mu je zelo hudo, ker tudi on se je tolkel tam doli, izgubil brata in moral bežati. Zvečer se je razvila na gori vesela zabava. Romarji so molili, peli in pili. Le za kratek čas, kadar so je vlil dež, so se ljudje poskrili v cerkev in po hišah, in šum in hrup je ponehal, ko se je pa zvedrilo se je pa narod zopet razlil po prostem in veselje se je nadaljevalo do jutranjic. Vsaj na božjo pot človek ne hodi spat!

Drugo jutro ob desetih sem krenil po drugi poti z Urško gore. Izbral sem si položno, ljubko pot na Slovenji gradeč. V Selah pod goro sem obiskal tamošnjega župnika - pisatelja trpina Ksaverja Meška. Kosila sva v gostilni. O marsičem sva se pogovorila in spremil me je daleč proti Slovenjgradcu. Nerad sem se ločil od njega, a treba je bilo hiteti na kolodvor in z vlakom v Ljubljano, kjer sem v ponedeljek zopet nastopil svojo preljubo službico.

Radivoj Peterlin Petruška
Jutro, 28. maj 1924
 

28.05.1924

dLib.si

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

ARHIV

Objave naših sodelavcev in poobjave (nam dosegljivih) člankov/objav.