Išči

Arhiv

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Objavljalci

Authors

Arhiv

Iz mojih spominov

Železar (1978)- Pavle Dimitrov: Vsem, ki ljubimo gore in smo navezani nanje, so sestavni del našega življenja.

Na svojih poteh doživljamo lepe trenutke, včasih pa tudi težke - dramatične preizkušnje.
Iz množice spominov na ture in vzpone, ki sem jih s prijatelji premagoval v Julijcih, Durmitorju, Zahodnih Alpah, Pamirju in Himalaji, se je težko odločiti, kateri mi pomeni več. Odločil sem se za vzpone, ki sem jih opravil v letih, ko je naša mladostna zagnanost segala tudi skoraj v nedosegljive cilje.

MOJ PRVI ZIMSKI VZPON
Bil je lep zimski dan, ko sva z Markom vstopila na Jesenicah na vlak. Izstopiva v Kranjski gori in se s težkima nahrbtnikoma napotiva po cesti, ki pelje na Vršič. Ustaviva se na produ ob Jasni, od koder je lep pregled na zasnežene gore. Najin pogled se usmeri proti Mojstrovki in njenemu razu, ki se kot navpična črta riše na modrem obzorju. To je najin cilj!
Hitiva po ozki gazi, ki se vzpenja skozi zasnežene gozdove na Vršič. Zasopihana se ustaviva v Tičarjevi koči, kjer bova prenočila. Nekaj malega večerjava, nato odideva spat, kajti zjutraj morava zgoraj vstati, ker je do vstopa v najino smer dolga pot.
Markova budilka naju zbudi že ob polnoči. Nikoli doslej nisva vstala tako zgodaj. Najino »kramo« zmečeva v nahrbtnik, nekaj malega pojeva in kmalu zatem gaziva globok sneg pod Šita Glavo. Plaznice od plazov so zelo gladke, da jih s težavo premagujeva. Ko nama veter butne v obraz, veva, da sva na Vratcih. Nato se drživa tik pod ostenjem Šita Glave vse do pod grape, ki naju pripelje do vstopa v raz Male Mojstrovke.
Prezgodnja sva, zato se usedeva na zvito vrv in brez besed opazujeva zvezdnato nebo. Globoko pod nama utripajo luči v Ratečah in Podkorenu in se mi zdi, kot da bi bila na drugem planetu in od tam opazovala življenje na zemlji.
Prične se daniti. Silhueta vrhov je vedno bolj razločna, da že lahko prepoznava nama znane vrhove. Luči v Ratečah počasi ugašajo, ko si seževa v roke in Marko prične s prvim raztežajem, ki je obenem ključna točka smeri. Konopljenka mi počasi drsi skozi dlani. Čutim vsak njegov gib in dih, kajti sedaj, ko sva na isti vrvi, živiva skupno življenje. Napetost v meni popusti, ko zaslišim zabijanje klina in vem, da je to varovalni klin na koncu raztežaja. S težkim nahrbtnikom na hrbtu mu sledim. Poleti je tu čisto drugače. Še tisti majhni oprimki so sedaj poledeneli, zato je treba plezati brez rokavic. Ko priplezam do njega, sva oba zadovoljna, saj je najtežje za nama. Sledi mnogo raztežajev in z vsakim sva bližje izstopu. Čeprav je sončen dan, je tu v severni steni peklenski mraz. V izstopni grapici mi pade rokavica po steni navzdol. Kmalu za tem se mi zanohta. Marko mi z masažo požene kri po žilah.
Še dva - tri raztežaje in sva na robu stene. Seževa si v premrzle roke še bolj veselo kot pred osmimi urami pri vstopu. Na južnem pobočju v kotanji počijeva, da nama sonce ogreje premrzle ude. Vesela sva najinega prvega zimskega vzpona, ki je bil tudi prva zimska ponovitev.

HUDIČEV ŽLEB V PRISOJNIKU
Po opravljeni turi lenobno ležem pred Erjavčevo kočo in se predajam sončnim žarkom. S pogledom blodim po bližnjih ostenjih in vrhovih. Pogled mi obstane v žlebu, ki je videti kot rez, ki ga je velikan urezal z mečem. To je zloglasni »Hudičev žleb«, katerega je Uroš sam opravil pred mnogimi leti. Ni imel veliko ponovitev, zato me je toliko bolj mikal.
Nekaj tednov kasneje s prijateljem napravimo »bojni načrt«. Sledil je še posvet z Urošem. Povedal nam je, kje je polica, ki z vrha žleba pripelje v Hanzovo pot. Pripomnil je, da jo je težko najti in pripomnil sem, če je ne bomo našli, bomo morali pač sestopiti po žlebu navzdol. Uroš se je ob tej moji izjavi širokoustno nasmejal, da bi mu lahko preštel vse zobe, se prijel za »nekaj« med kračami in rekel: »si dam nekaj odrezati, če pridete po žlebu dol«. Nato nam je zaželel uspešen vzpon.
Zimski dnevi so se iztekali, ko smo Janez, Joco, Lado in jaz sopihali po Hanzovi poti. Tam, kjer steza prečka vpadnico žleba in se umakne desno, smo zavili v levo navzgor v vstop v žleb. S težavo premagamo globoko krajno poč, da se spustimo v žleb. Stisk rok in že pričnemo prve metre, ki niso preveč težki. Pogled navzgor ni preveč ohrabrujoč, saj je videti kot da bi pogledal skozi navpičen tunel.
Strmina vedno bolj narašča in le prvi zobje derez prijemljejo v trd sneg. Po nekaj raztežajih smo pri prvem skoku, ki je ves poledenel in je ključno mesto smeri. Vzame nam debelo uro časa, da se prerinemo prek njega. Skok nas je toliko zaposlil, da nismo opazili, da se je pooblačilo. Pri drugem skoku, ki nas zopet dodobra zaposli, prične snežiti. Še dve vrvni dolžini in že smo si stisnili roke na vrhu žleba. Toda v istem trenutku nas prične skrbeti sestop. Police, po kateri naj bi prišli do Hanzove poti, nismo našli. Zato je ta varianta sestopa odpadla. Zapadlo je že nekaj centimetrov novega snega, ki se s polic ostenja Prisojnika in Velike Goličice vsiplje v žleb in videti je kot pajčolan. Ta prizor me je spominjal na dolgo poročno obleko dekleta, ki je praznično razpoložena.
Ostane nam torej druga varianta sestopanja, in sicer po žlebu navzdol. V trenutku se spomnim Uroševih nasmejanih ust in njegovih belih zob, ki so pomenili svarilo, da me je kar zazeblo.
Pričeli so se dramatični spusti. Preko skoka se spuščamo po 40-metrski vrvi. Pod spodnjim skokom pa sestopamo z 80-metrsko vrvjo. V žlebu je iz majhnih plazov nastal tobogan, po katerem drvijo vse večji plaziči. Kaj, če se utrga kakšen »ta velik«, si mislim? Znašli bi se stotine metrov nižje na prodišču pod steno v objemu bele smrti. Ostanem sam na varovališču. Prijatelje čutim 80 metrov pod seboj. Tesnoba v srcu je z vsakim korakom manjša in sem vesel, ko smo zopet skupaj, saj tako vem, da so še živi ljudje na svetu.
Ko strmina popusti, se razvežemo. S hitrimi koraki tečemo navzdol, da čim prej uidemo nevarnosti plazov, ki so vse večji in hitrejši.
Končno smo na Hanzovi stezi, ki nas varno pripelje v podnožje stene.
V koči na Gozdu duškamo. Spomnimo se Uroša in mu napišemo razglednico. Poleg podpisov narišemo turško sabljo, ki naj Urošu pove, da smo premagali njegov žleb »gor in dol«, ter da bo taka sablja segla po njegovem premoženju.

SREČANJE GENERACIJ
Po nekajletnem aktivnem plezanju sva s prijateljem sklenila preplezati novo smer. Priprave so potekale skozi vso poletno plezalno sezono.
Minevali so zadnji poletni dnevi, ko sva stopala po znani poti, po kateri se pride na Sleme nad Vršičem. Nato zavijeva levo v grapo in po njej na vrh grape. Od tu se nama odpre nov svet, ki sva ga doslej videla le iz doline. Ostenje nad Veliko in Malo Mojstrovko je videti mnogo bolj mogočno in strmo kot iz Tamarja.
Odločiva se za smer, ki poteka levo od dveh kotlov, ki mejita obe Mojstrovki.
V kolikor bi v enem dnevu ne izplezala, bi bivakirala v spodnjem ali zgornjem kotlu. Po melišču se spustiva k vstopu. V votlinici postaviva možica z opisom. Ko piševa datum, se spomniva, da je to moj rojstni dan. Kot mnogokrat doslej si seževa v roke in pričneva prve metre, ki niso preveč strmi. Po dveh dolžinah vrvi postane stena bolj strma in vedno manj je oprimkov. Hitro napredujeva, kar je znak, da sva dobro pripravljena.
Sredi stene sva, ko se iz Debeljakove smeri oglasi naveza. Odgovoriva ji s krikom.

Stena postane še bolj strma in zdi se mi, kot da se hoče s svojo strmino otresti nezaželenih gostov. Sonce se je močno nagnilo proti zahodu, ko sva priplezala do ključnega mesta smeri. Po tridesetih metrih vertikale, skoraj brez oprimkov, se po desetmetrski horizontalni poči prebijeva do lažjega sveta.
Prevzamem varovanje. Marko pa mojstrsko zmaguje meter za metrom. S pogledom sledim vsakemu njegovemu preprijemu. Že se je preril do poči. V labilnem položaju skuša zabiti klin, ki pa noče prijeti. Žalostno se ozre navzdol, kajti do varovališča ni nobenega vmesnega klina. Za vsak slučaj si nadenem rokavice. Marko se po centimetrih pomika desno. Z rokami se preprijema po poči, noge pa mu bingljajo nad 500-metrskim prepadom. Z zadnjimi močmi zmore zajedo, ki jo oceniva z najtežjo stopnjo. Predno po grapi izplezava na rob stene, jo krstiva s »Kovinarsko«, saj sva oba po poklicu kovinarja.
Na robu stene si seževa v utrujene roke. Veseliva se najine prvenstvene smeri. Na južni strani naju pozdravi skoraj za rod starejši plezalec. Pove, da je on tisti, ki se je oglasil iz Debeljakove smeri in da je sine že odletel v dolino. Dodal je še, da je naju čakal na robu stene celo uro in da nama je na vsak način hotel čestitati, saj je iz Debeljakove videti najino smer, kot bi plezal po navpičnem zidu. Ko sva malicala, je on zvil vrv, čeprav sva mu rekla, da jo bova sama. On pa je dejal: »Le počijta si, ponosen sem, da vama lahko zvijem vrv.« Hvala vam tovariš Lipovšček za vaše dejanje, katerega nisva bila vredna. Takrat sva bila preveč počaščena, da bi lahko karkoli rekla.
Sestopamo po južnem pobočju Mojstrovke in kmalu smo na Vršiču. Naju pre-veva zadovoljstvo, saj sva s to smerjo v sebi zarisala enega od mnogih nepozabnih spominov iz gora.

V STENI NAD BIVAKOM
Vrv mi počasi drsi med premrlimi rokami. Marko pleza najtežji raztežaj. Zaslišim slaboten glas ... Naprej. Naprtim si težko obložen nahrbtnik, izpnem vponko in streme, izbijem varovalni klin in načnem prve metre. Vrv pred menoj vodi skozi vponke navzgor. Prvi metri so lažji, a zato naslednji toliko težji. Nekaj klinov je zabito med plati, čez katere polzi voda. Pod previsom me pozdravi streme, ki niha v zraku. Kovinske prečke stremen udarjajo ob plati. Po nekaj metrih se stena položi. Še težka prečnica in obložen s stremeni in vponkami se ustavim ob prijatelju.
Med tednom sva jo s kolesi mahnila proti Vratom, tu je najin najlepši kot. Nad dolino se proti jugu razprostira mogočna triglavska stena in proti zahodu stena Stenarja. Med gore pa je ostro in globoko vrezana dolina, ki jo robijo na straneh bleščeče gore. Polno je čudovitih kotičkov na jasah med gostimi smrekovimi gozdovi in na planinah pri na pol razpadlih pastirskih stanovih. In vedno, ko se utrujen in srečen vračam navzdol proti domu po prašni cesti, se mi zdi, kot da bi me šumeča Bistrica vabila nazaj v svojo zibelko. Kadar utegnem, se vrnem k njej in h goram, ki jo napajajo iz svojih prostranih snežišč. Vsakokrat, ko se vrnem, odkrijem nove lepote, ki me še trdneje priklenejo nase.
Najina dolgoletna želja je bila, da preplezava severno-zahodni raz pozimi. Počasi napredujeva po strmih plaziščih. Tišino pretrga plaz, ki se v obliki slapu razbija po strmih tokavah. Dvignila sva se že nad drevesno mejo in veje okostenelih viharnikov otožno ječe v vetru. Ko prigaziva na glavo, se naenkrat pred nama prikaže v vsej svoji veličini severno-zahodni raz, ki se strmo dviga naravnost v nebo. Megle se podijo ob njem in v vrtincih izginejo v nebo. Še zadnja strmina in že sva pri bivaku. Veter vleče, da vrvi piskajo v vetru. Odkleneva bivak in stopiva v njegovo zavetje. Plamen v čuku razsvetli notranjost, tudi ogenj kmalu veselo zaplapola v štedilniku. Vroč čaj nama prežene utrujenost. V nahrbtnik si zloživa vse potrebno za prihodnji dan, potem pa leževa. Zunaj je že trda tema. Na vzhodu se zabliska. Modrikasta svetloba za trenutek prereže temo. Gore so zakrite v oblake, a midva vseeno upava, da bo naslednji dan lepši.

Še preden sonce osvetli vrh, stopava proti steni. Poglabljava stopinje, katere sta pred dnevi shodila Niko in njegov tovariš. Strmina se veča in z nogo iščeva trdnejšo oporo v snegu. Varujem pod strmim pragom, čez katerega polzi curek vode, ki klokotajoče izginja za krajno poč. Plezam za tovarišem. Postaja vedno težja. Nahrbtnik je precej težak in izgleda, da ima nasprotne namene od mene. Hočem navzgor, a on navzdol v globino.
S težavo plezam do Marka. Prevzamem vodstvo, v zameno pa mu pustim nahrbtnik. Varujem tovariša, ki se med plezanjem v sončni slovenščini pogovarja s težkim tovorom. Navsezadnje ga krsti za »pasjo radost«. Še vedno je strmo in grozeče, a midva sva že štiri ure v steni.
Megle so pokrile celo steno in se gnane od vetra razbijajo ob skalah. Kavke naju v pričakovanju obletavajo. Vrv počasi drsi in tovariš izgine za robom. Sledim mu s težavo. Prsti so skrčeni od mraza. Kako so gore krute in neusmiljene, le klene in trdne ljudi izpustijo iz svojega objema, da se potem srečni in z novim hrepenenjem vračajo v dolino. Želim, da bi vsaj malo posijalo sonce in ogrelo premražene ude. Marko izgine v meglo. Vem, da je težko, saj vrv le počasi drsi preko ramen in skozi dlani.
Spominjam se, kako je lepo tam doli na bivaku. Prilegel bi se topel čaj, potem pa lenarjenje na soncu. Iz teh tuhtanj me zdrami drsenje snega in ledu, ki v loku leti mimo stojišča. Zaslišim tovarišev glas. Oprtim si »pasjo radost« in mu sledim. Le vrv me veže s tovarišem. Ko preplezam na stojišče, ne govoriva veliko. Utrujena sva, a rob stene je še visoko nad nama. Nekaj raztežajev prečiva v strmem snegu in najine stopinje se združijo z Ljubovimi in Tonetovimi, ki sta prejšnjo nedeljo plezala zahodno steno. Priplezava na škrbino. Globoko pod nama, po strmih plateh in globokih grapah pogled zdrsne na streho Aljaževega doma. Kmalu stojiva na vrhu. Krepak stisk roke nama pove vse. Veter je tu še močnejši. Hitro se malo okrepčava s pomarančo in čajem, pobereva vso opremo in že stopava navzdol.
Bredeva razmočen pomladanski sneg. Gore nad Trento so v oblakih. Ob Razorju vasuje deževen oblak. Hitiva, da še suha prideva do četvorke. Na Stenarskih vratih se ustaviva. Pod nama ležijo Vrata. Globoka gaz ostaja za nama. Marsikje drsiva po čevljih navzdol. Megle okrog naju vrejo. Včerajšnje gazi naju vodijo navzdol. V gozdu se razmočeno listje melje pod koraki. Še zadnje krpe snega pod košatimi smrekami in že sva pri klopci na jasi. Zgodnja sva, sedeva. Molče zreva v gore. Stenar se je otresel oblakov, ki drse proti Triglavu.
Brojanov raz zagori v soncu. Tam zadaj, raztežaj, dva ali tri slutiva severni raz. V njem sva doživela lep dan. Sence legajo na dolino. Lepo je tu v dolini, a še lepša so doživetja v stenah gora nad zelenečo dolino.
Tehnični del: Zimski prvenstveni vzpon v severnem razu Stenarja - v letni smeri Krušica in Šilarja - sta 14. 4. 1961 preplezala v sedmih urah Marko Butinar in Pavel Dimitrov.

NA VRHU SEDEMTISOČAKA
Po dveh dneh počitka od dne, ko je bila za nami dolga pot od doma do Pamirskih gora, smo krenili prvič proti gori. Sem v družbi Mihe in Sandija, ki smo si izbrali za pot vzpona smer čez skale Lipkina. Nismo osamljeni. Živopisano druščino sestavljajo: Rusi, Madžari, Poljak ter mi trije, vse skupaj nas je vodil ruski alpinist Roščin.
Za nami je že obvezna »Linejka« (to je zborno mesto sredi taborišča), ko korakamo s po 25 kg težkimi nahrbtniki proti taboru I.

Pot nas vodi preko deroče reke Atšik-taš. Na drugi strani reke pa je čudovita Lukova poljana, posejana s pestro gorsko floro. To je svet, kjer žive svizci, ki radovedno kukajo iz lukenj. Na vrhu Lukove poljane pri bistrem studencu počijemo. Od tu naprej se kolona pomika po prašni stezi preko majhnih potokov do vrha grebena (4100 m). Nepozaben pogled se od tu odpre na mogočen ledenik Lenina, ki se spušča izpod severne stene Leninovega vrha in se kot zvijugana kača izgublja v dolino. Na spodnjem koncu ledenika je zelenkasto Leninovo jezero, v katerem se zrcalijo zasneženi vrhovi.
Potem se po melišču spustimo na ledenik. Hoja po razbitem in z razpokami prepreženem ledeniku ni prijetna. Umikamo se razpokam in se vzpenjamo vedno višje. Težki nahrbtniki, višina in sonce so vsak po svoje prispevali, da vedno pogosteje počivamo.
Pozno popoldne smo pritovorili težke nahrbtnike na planoto ob jezercu, kjer bo naše taborišče I. Pogled na višinomer nam pove, da bo šotorček stal 4200 m nad morjem! Šotore postavimo na lepi travici. Sandi se loti kuhanja, z Mihom pa občudujeva vrhove in grebene, ki zlatijo v zahajajočem soncu.
Tudi naslednji dan je vreme lepo. Nekaj prepotrebnih priprav in že smo na snežišču, ki nas privleče do ledenika. Zopet nas morita pesek in kamenje, ki se valita izpod nog.
Pod strmim snežiščem se poslovimo od prijateljev, ki se bodo vzpenjali po smeri »čez Razdelnaja«. Strma snežišča zmagujemo z lahkoto, saj je sneg idealen za hojo. Sonce neusmiljeno žge z vertikale, mi pa korak za korakom grebemo v strmino. Tri ure naporov je za nami, ko smo pri razbitinah letala Lipkina, po katerem se imenuje smer našega vzpona. Še nekaj strmih odstavkov in že smo na skalnem grebenu, kjer postavimo začasno taborišče II (4900 m). Na skopem prostoru stoji enajst šotorov. Eden med njimi je tudi naš »himalajski«, na katerem plapola zastava »Planinske zveze Slovenije«.
Predno sonce zaide za mogočnimi grebeni, Sandi skuha slivov kompot, ki nam povrne izgubljene moči. Čez čas se pripodijo megle in z njimi veter. Postane pasje hladno. Vsi trije zlezemo v šotorček, ki je pretesen za počitek in spanje.
Zbudijo nas močni sunki vetra. Bojim se, da nas ne odnese med oblake. Čez čas sonce ogreje stene šotora. Duši nas, moramo ven. Po nekajminutnem vdihavanju svežega zraka pridemo k sebi. Za zajtrk: nekaj požirkov čaja in tableta proti glavobolu. To je začetek aklimatizacije!
Nedelja je 30. 7. 1967, ko sestopamo po znani poti. Navzdol gre mnogo hitreje. Pred temo smo v baznem taborišču. V njem je vse živo. Pripovedujemo si o prvih vtisih. Tako je prvi del aklimatizacije za nami.
Dne 3.8. 1967 krenemo na drugi del aklimatizacije. Ugotavljamo, da so nahrbtniki zopet pasje težki, pa čeprav smo rekli, da ne bomo več vlekli kot osli. Miha je ob takih prilikah izjavil »kaj veš, kaj ti bo vse prav prišlo gor na 7000«. In prav je imel.
V naši skupini je bil znani ruski alpinist Evgenij Andrijanič Bilecki, ki je sodeloval pri odpravah na Pik Lenina že pred tremi desetletji. Z veliko vnemo pripoveduje svoja doživetja pri osvajanju Pamirskih vrhov.
Drugega dne, pozno popoldne smo pri šotorih začasnega tabora II. Poderemo jih in prenesemo 300 m višje, kjer je primeren prostor za postavitev taborišča II (5200 metrov).
V snegu izravnamo prostor za naša dva šotora. Na takšni višini ni prijetno kopanje in postavljanje šotorov, vendar je nujno, če hočeš, da te ponoči ne zebe na prostem.
Preko grebena Razdelnaja se potegnejo sive megle, ki napovedujejo slabo vreme. Dolgo v noč poslušamo zavijanje vetra, ki stresa šotor. Slaba slutnja se je uresničila. Črni oblaki so prekrili nebo. Čez noč je zapadlo nekaj pršiča, ki ga veter vrtinči po zraku. Vidljivost je zelo slaba, le nekaj korakov. Kljub vsemu temu pade povelje, čim prej na pot proti taboru III. V takem vremenu bi doma v naših gorah ne šel nikamor!
Ob 7. uri se kolona pomika navzgor po strmini, ki se za vsakim korakom veča. Večina si naveže dereze. Mi trije smo trmasti in dereze ostanejo v nahrbtniku. Ko strmina nekoliko popusti, čakamo zadnje, veter še z večjo srditostjo vleče in raznaša pršič, ki se nam nabira na oblekah. Veteran Bilecki se odloči za sestop. Pameten človek! Ostali nadaljujemo vzpon po dolgi strmini. Pod skalami, ki se vlečejo iz vršnjega grebena navzdol, zavijemo v levo, na teraso in po njej na skalni greben. Tu bo stalo naše višinsko taborišče II (6200 m). Precejšnje delo je za nami - tisoč višinskih metrov vzpona! V snežnem metežu s Sandijem postaviva šotor (kje so tisti himalajski dnevi, ko so svojim »gospodom« Šerpe postavljale šotore). Z zahodne strani narediva vetrobran. Potem se zavlečeva v šotor in dolgo, dolgo počivava. Po dobri uri počitka se povrne toliko moči, da skuhava »čajček«, ki je edini dober prijatelj višini. Tudi Mihi ga dava. Nato se prične dolga noč!
Vesela sva dneva, a ne tudi vetra, ki še vedno poje svojo pesem. Za zajtrk le nekaj kock sladkorja. Nato v gosjem redu sestopamo po znani poti navzdol. V strminah uporabljamo zadnjo plat, da smo hitreje na ledeniku in po njem se vrnemo v bazno borišče. Pred vhodom v bazno taborišče nas vodja postroji in vkorakamo po vseh pravilih. Po predanem raportu vodstvu alpiniade »navalimo« na lonec kompota. Miha ne skriva zadovoljstva, ki mu sije iz oči, saj je dosegel svoj višinski rekord. Pri šestdesetih letih se je povzpel kar 6200 m visoko!
Sobota, 12. 8. 1967. Veseli smo tega dne, kajti danes gremo zadnjič proti gori. Na vojaški kamion naložimo nahrbtnike. Na ramena si jih bomo natovorili na vrhu Lukove poljane. Poslavljamo se od Mihe, ki mora zaradi žuljev na nogah ostati v baznem taborišču. Prekaljeni veteran ima solzne oči. Tako daleč je prišel po krono sedemtisočaka in tako blizu je že bil, a kaj, ko
mu to pot sreča ni naklonjena.
Po štirih urah že dobro znane poti in že smo v taboru I. Sandi se kot običajno loti kuhanja. Zavedamo se, da je tu spodaj treba mnogo jesti, kajti višje bova živela samo ob čajčkih.
Nedelja, 13.8.1967. Ob prvem jutranjem svitu smo pokonci. Čez dan je prevroče za hojo, zato na pot odhajamo z dnem. V strminah, kjer je bila pred dnevi shojena globoka gaz, je sedaj sam led. Končno se prebijemo na greben in po njem do tabora II. Posamezni oblaki tavajo na prostranem nebu. Morda je to začetek slabega vremena?
Ponedeljek, 14. 8. 1967. Zaradi hudega mraza se oblečeva in skuhava kar v šotoru. Predno sonce pozlati pobočja, smo že visoko v strmini. Sedaj hodimo mnogo bolje - pozna se aklimatizacija. Popoldne smo v taboru III. Višinski šotor je dobro prestal nekaj viharjev. Kljub višini 6200 m pojeva mesni zajtrk, pa še rozine, sir in mnogo tekočine. Vse to se bo obrestovalo jutri, pri postavljanju tabora IV. Pogled na bližnje gore je čudovit. Na zahodu se vrhovi Alajskega hrbta vidijo kot silhuete. Vrh Edinstva je od tu videti še bolj mogočen kot iz doline. 2000 m pod nami je kot izvijugana reka ledenik Lenina.
Torek, 15. 8. 1967. Sive megle visijo nad vrhovi. Močan veter nosi s seboj sodro, da v šotoru kar bobni. Debela ura je mimo, predno sva nared. Podereva šotor in ga vzameva s seboj za višje taborišče. Nato se vzpenjamo po nakazanem skalnem grebenčku. Korak je počasnejši kot doslej. Na vrhu grebena počijemo, da za nami pridejo vsi tovariši.
Med ruskimi alpinisti je tudi dekle, ki kljub višini 6500 m izvaja elegantne telovadne vaje, da jo je veselje gledati. Pove, da je mojster športa - največje športno odlikovanje v Rusiji. Potem se vzpenjamo v desno do vršnjega grebena, ki vodi proti vrhu. Nama gre zelo dobro, saj sva daleč spredaj na čelu kolone. Zakon višine je - vsakih 20 korakov počitek.
Pozno popoldne na višini 6800 m postavimo zadnje višinsko taborišče IV. Pri postavljanju šotora naju moti veter, ki ne pojenja niti za minuto. Dokler drugi ne postavijo šotorov, pod »streho« vzameva Italijana Emilija, katerega je že močno zdelala višina.
Za večerjo slabo sladkan čaj in tableta za spanje.
Sreda, 16. 8. 1967. Spala sva odlično, tableta je dobro opravila svojo nalogo. Zunaj ni preveč prijetno. Od mraza mi komaj uspe navezati dereze. Megle se vlečejo prek grebenov in vrhov, le na čase se prikaže sinje nebo. Na vzhodu je vrh Edinstva že globoko pod nami. S seboj nimamo ničesar, razen fotoaparatov.
Počasi in enakomerno se dvigamo vedno višje. Strmina pod vrhom naraste. Temu mestu Rusi pravijo »vejica«, saj je zadnjih 100 m najbolj strmo. Predhodniki so pustili pritrjeno tanko vrv, ki je marsikomu v pomoč, da z zadnjimi močmi pride na vrh. Ko strmina popusti, je videti vrh blizu, obenem tako daleč - skoraj nedosegljiv. Končno pride do trenutka premagovanja samega sebe, ki ga imamo alpinisti že v krvi.
Končno vrh! Ob Leninovem kipu plapola devet zastav držav udeleženk alpiniade. Od nenehnih viharjev so močno razcefrane.
Ura je 14.30 po moskovskem času (9.30 po našem), ko si s Sandijem podava roke, kot mnogokrat v domačih gorah, Alpah, Dolomitih. To pot sva še bolj srečna, saj sva na najvišjem »jugoslovanskem vrhu«. Megle se podijo preko vrhov, tako da smo prikrajšani za razgled na zasnežene in v led ter sneg okovane Pamirske vrhove.
Čez štiri dni sestopimo v bazno taborišče, kjer nas na linejki pozdravijo kot vedno s »prijutom« (pozdrav).
Za nami je nova pot — novo doživetje.
Zadnjič sončni žarki božajo pobočja Pik Lenina. S pogledom spremljam nevidno gaz, ki od taborišča do taborišča vodi vedno višje. Vesel sem, da ta nevidna gaz vodi prav na vrh!

Pavle Dimitrov
Železar, 14. september 1974

   Železar

 

 14.09.1978

Jlib.si/arhiv - PlanID
Priredil: G. Š.

 

 

 

 

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

ARHIV

Objave naših sodelavcev in poobjave (nam dosegljivih) člankov/objav.