Jutro (1924) - Pavel Kunaver: Ob jezeru pod Stolom, 35 minut od Žirovnice so si postavili naši izvidniki svoje taborišče, kjer preživljajo lepe, deloma pa tudi viharne dneve.
K sreči je tehnična četa pravočasno postavila tabor in ga uredila po vseh pravilih.
Že prvi večer, ko so došli ostali izvidniki, je namreč potekel prav burno. Krvavordeče je zašlo solnce za črnimi oblaki, ki so se privlekli od sivega Triglava. Vse je hitelo spravljat svoje stvari v šotore, katerim se je bližala težka preizkušnja. Taborni ogenj, ki je visoko plamtel, je začel postajati nemiren in gori ob temnih Stolovih pobočjih so se vžgali silni bliski. Grom je pretresal ozračje, odmevalo je od bližnjih sten in marsikateremu izvidniku, ki je dosedaj doživel nevihto le pod varno streho, se je v neznanem pričakovanju stisnilo srce. Padle so prve kaplje in vrtinec je odnesel s tabornega ognja šope isker. Vrvi na šotorih so se pod pritiskom vetra napele in nevihta je začela svoj divji ples. Lilo je, kakor da bi se odprle vse nebeške zatvornice, blisk za bliskom je razsvetljeval večerni mrak in divje je žvižgal veter ter nosil s tabornega ognjišča v vodoravni smeri zadnje iskre in žareče ogorke. V šatoru je bilo vse tiho, le srca so ob tem burnem doživljanju bila krepkeje. Saj je ločilo izvidnike od razdivjanih elementov le tanko platno, divje plapolajoče v vetru.
Med šumom vetrov je naenkrat zadonel oster pisk signalnih piščalk. Prihitela je straža in naznanila, da udira voda v dva nova šotora. Nove plahte torej niso kljubovale nalivu. Vodniki so planili kljub nalivu iz starešinskega šotora in hiteli na pomoč kličočim. V kratkem času so bili povodji izpostavljeni skavti na varnem pod dobrimi šotori, kjer so na tesnem sicer, vendar pa ljubeznivo sprejeti, prebili divjo noč.
Ko je budnica poklicala izvidnike v jasno jutro, so jim zažarele oči ob prizoru na pokrajino, ki se jim je nudila. Njihov tabor je bil še v senci orjaških skalnatih sten in bližnjim strmih vrhov, pokritih s temno-modrimi šumami. Toda na zapadu, nad vijoletno Pokljuko in Mužakljo je vse gorelo: mogočni Triglav in vsi njegovi številni sosedi, eden bolj zobat, in odvraten kakor drugi, so se kopali v škrlatnih žarkih jutranjega solnca. Od Stola doli je hladno zavelo in na širnem, lepem travniku pred taborom so se mlada in gibka telesa izvidnikov urila v raznih vajah.
Kakor kristal čista in ledeno mrzla Završnica jim je nudila izvrstno kopelj. Ko pa je solnce krepkeje posijalo in ogrelo gorsko pokrajino, so se vodi izvidnikov porazgubili po bližnjih gozdovih in vrhovih, kjer so se vadili v vsem, kar potrebuje človek, da mu postane priroda domača in najljubše zavetišče in zabavišče.
Bolj kot beseda vodnikov pa je govorila izvidnikom k srcu mati priroda. Vsi bližnji vrhovi so se napolnili z našo mladino, ki se je po svojem mirnem obnašanju prijetno razlikovala od onih hribolazcev, ki s kričanjem motijo gorski mir in kljub prepovedim še vedno odnašajo dragocene planinske cvetlice. Noben slovenski izvidnik ne sme utrgati niti ene cvetlice, niti onih, ki jih ne ščiti zakon.
Večina izvidnikov je na tem taborenju spoznala Stol in njegov razgled. Bled, Vintgar, Vrba, Begunje in Jesenice so postali vsem domači. Več kakor tretjina izvidnikov pa je polezla tudi na naš sivi Triglav, od koder se je eni skupini zasvetil od juga sinji Jadran, od severa pa strmi Veliki Klek. Po desetih dneh taborenja so vsi do sedaj še neučeni izvidniki dovršili izpite za tretji red in ob večernem ognju je 49 mladih ljudi slovesno obljubilo, da bodo živeli po lepih izvidniških zakonih, katerih bistvo je mirno sožitje vseh ljudi, ljubezen do vsakega, posebno do slabotnega in prava harmonija med telesnim zdravjem in duševno višino. Priča tej obljubi je bila luna, ki se je dvignila v tem času nad strme gore, in zvezde, ki so se vžigale večernem nebu.
Še eno težko preizkušnjo je prestal tabor izvidnikov, ko je po dvotedenskem taborenju nastopilo pusto deževje. Za dva dni so bili izvidniki zaprti v svoje šotore, kjer so se zabavali s čitanjem in petjem. Zunaj pa je lilo in jarki in rupe so se polnili bolj in bolj. Grozila je povodenj kljub temu, da so po prvi nevihti izvidniki popravili in izboljšali naprave. Od časa do časa so morali nagi s kotli zajemati vodo iz polnih rup in jo nositi iz obližja šotorov. Vsem se je odvalil kamen od srca, ko je končno zapihalo od severa. Po bridkem boju, ki so ga opazovali izvidniki v oblačnih višinah je končno popolnoma zmagal vedri sever in raztrgani in raztepeni oblaki so odjadrali domov k morju. Tako mineva dan za dnevom, noč za nočjo in sedaj, ko se bliža konec taborjenja, odide oddelek krepkejših izvidnikov v prirodni park k Sedmerim triglavskim jezerom, da pomore s svojimi skromnimi močmi dovršiti, mejo. Tako bo živini pač onemogočeno, uničevati planinsko floro prirodnega parka, le žal, sa se številni hribolazci še danes ne ravnajo po odredbah in odnašajo iz tega bisera naših Alp cele šope redkih planinskih cvetk.
Sivi volk
Jutro, 29. julij 1924