Išči

Arhiv

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Objavljalci

Authors

Arhiv

Janez Rožman († 30. dec. 1937)

Obzor in društvene vesti: Kdo je bil? Kaj nam je bil?

V letopis planinstva mu bo vestni biograf vpisal življenjske postojanke, do zadnje, toliko prezgodnje. - Rodil se je 31. dec. 1901 v Ljubljani. Študiral je v škofovih zavodih gimnazijo, od koder je prestopil na srednjo tehnično šolo, ki jo je končal 1. 1922. Po izpitu je 3 mesece trasiral ceste na Lovčenu. S prislužkom je obiskoval tehniko na Dunaju; zaradi pomanjkanja sredstev je ni mogel dovršiti. Pri tvrdki Tönnies je nato služboval šest let in je l. 1932 postal samostojen stavbenik.
Kot dijak je iz Ljubljane šel peš na Triglav in nazaj. Kmalu pa je začel plezati, postal je soustanovitelj »Skale«. Plezalni tovariši so mu bili: Brandt, dr. Jug, Topolovec, Tavčar (vsi štirje so postali žrtve planin). Zadnja leta je plezal zlasti z dr. Jugom: v severni Triglavski steni, na Planjavi in drugod; v inozemstvu se je z Brandtom vzpel na Matterhorn (brez vodnika), na Monte Roso, v Dolomite (od M. Cristalla preko Marmolade do Pala-skupine), v Bernino (Piz Palü i. dr.).
V Planinskem društvu se je kot odbornik udejstvoval zlasti zadnja leta pri zgraditvi Doma na Komni, kjer je pokazal svoje odlične strokovne sposobnosti. Večkrat se je udeležil reševalnih odprav. Projektiral je skakalnico v Planici in jo je tudi zgradil v prvotni zasnovi. Po prevratu je bil dobrovoljec na koroški fronti. Zapušča vdovo z dvema otrokoma.

Toliko je zapisal biograf v povestnico. - Prijatelj - tovariš (S. P. ali katerikoli pobratim) pa se zamisli v bridko izgubo, in drhteča roka piše mrtve črke iz živega spomina:
Ob poslavljajočem se letu, v času, ko so njegovi tovariši v planinah uživali krasoto zimske narave, je mirno prestopil prag tega življenja. Kdo bi vedel za njegove misli, ko je čisto sam v mali bolniški sobici na Gorenjskem, telesno strt, a duševno še čil in bister, pričakoval rešitve največje uganke življenja?
Je li v teh zadnjih kratkih, toda po jakosti doživljanja neprecenljivih dnevih znova doživel svojo kratko, a vsebine polno plodovito življenje? Bogato na delu, trudu in razočaranju, pa tako skromno na brezkrbnosti in veselju!

Reven slovenski študent, sam za sebe skrbeč v Ljubljani, na Dunaju, iz naukov ven pozvan v borbo za življenje! Kje se mu je odkrilo polje utehe in podviga iz tegob? »Skala!« Njeni ustanovitelji so se sestajali v mali sobici v Tivoliju, kovali načrte za dvig in prečiščenje našega planinstva. Med njimi je bil Janez Rožman, z njimi je iskal veselja in zadovoljstva visoko gori v planinah. Te so izoblikovale njegov značaj v kremenitost, ojeklenile njegovo voljo, pa tudi uokvirile njegovo dobrodušnost. Pokojni dr. Jug je izmed vseh najbolj cenil njegovo tovariško zvestobo; odkrito je izpovedal, da nje mu zaupa svoje življenje.
Sledila so viharna in nemirna leta - klasična doba slovenske alpinistike. Takrat nismo čitali njegovega imena v časopisnih poročilih o prvenstvenih vzponih, nismo ga srečavali pri ozkosrčnih planinskih debatah, pri ljubosumnem tekmovanju za prvenstvene vzpone. Nič tega! Pač pa smo videli njegovo tiho, nerazkričano ustvarjajoče delo. Vzorna organizacija tedanjih smučarskih tekem »Skale« priča o njegovem sodelovanju. Z ljubeznijo se je oklenil zimske alpinistike, planinskega smučanja.
Končno se mu je tudi doma nasmehnila sreča. Ustanovil si je lastno podjetje, postal je skrben oče svoji družinici. Sredi poklicnih skrbi pa nikoli ni preslišal klica planin. Leta 1934. je presenetilo ves smučarski svet poročilo o rekordnih skokih v Planici. Rožman je bil za ogromno skakalnico narisal načrte, on jo je tudi zgradil. Kdo danes ve, da je ta tihi in nesebični delavec pravi snovatelj in graditelj ponosne skakalnice v Planici! Razen nje je zgradil še številne druge skakalnice v Sloveniji.

Prišla so zadnja leta. Prijatelji so s skrbjo opazovali, da njegovo zdravje peša. Sam tega ni opazil ali ni hotel opaziti. Delal je s podvojeno silo povsod, posebno pri gradbenem odboru SPD. Tako se je zgodilo, da je sredi dela omahnil. Enako tih, kakor v svojih srečnih letih, je bil tudi v svojem bolezenskem trpljenju. Vsak dan je slonel ob oknu svoje bolniške sobice in zrl tja preko Save na vrhove Julijskih planin. Nekega dne jih je videl zadnjikrat ...
Kadar se mi najbolj zagledamo vanje, mislimo nanj.
 

Kategorije:
Novosti SLO Vse objave

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

ARHIV

Objave naših sodelavcev in poobjave (nam dosegljivih) člankov/objav.