Planinski vestnik: Večno vprašanje vsakega gornika in planinca. Kaj obuti, da bo čim boljše razmerje med ceno, kvaliteto in potrebami ...

Spadam med tiste hribovce, ki menijo, da je primerna obutev za hojo po gorah najpomembnejša. Nikoli nisem šel v hribe obut v »superge«, razen enkrat izjemoma, in to pozimi na Porezen, ker sem šele na parkirišču v Petrovem Brdu ugotovil, da sem gojzarje pozabil doma za vrati. Toda ta neumnost si morda kdaj prisluži še samostojno obravnavo, zato za tokrat dovolj o njej.

Od lahkih k težjim

Priznam, da sem imel pri nakupu planinske obutve vedno smolo. Še najmanj boleče je bilo verjetno spoznanje, da sem plačal bistveno več, kot sem v resnici dobil, čeprav sem po pravilu praktično vse nakupe opravil v času pred ali po sezonskih popustov. Eni mojih prvih gojzarjev, so bili čudovito lahek izdelek slovenskega proizvajalca, ki ga ne bom reklamiral samo zato, ker mu sedaj nobena reklama več ne pomaga. Čudovita lahkost se je že po nekaj izletih izkazala za občutljivost, ker sta se mi oba čevlja kmalu odpirala na vseh pregibih. V tovarni so mi sicer pošteno upoštevali reklamacijo in mi jih kar dvakrat brezplačno prešili, a ko mi je pri divjem spustu po verjetno najdaljšem melišču pri nas, izpod Bivaka II. v Vrata, odpadel podplat, sem se odločil, da žensk v tisti šivalnici ne bom več hodil nadlegovat. Tedaj sem se rešil tako, da sem iz nahrbtnika izvlekel vrvice in si podplat za silo privezal na nogo in čevelj. Zračenje je bilo odlično, nogo pa sem imel opraskano, kot da bi bos romal na Sveto Goro. Niti do doma nisem zdržal, že v Mojstrani sem jih vrgel v kontejner.
Naslednjič sem kupil nekoliko težji model, ta je bil narejen pri drugem slovenskem proizvajalcu, tega pa ne bom omenil zato, ker še vedno dobro posluje, jaz pa mu kot zaveden državljan ne maram delati negativne reklame na neizprosnem evropskem trgu. Šlo je za kombiniran usnjen model z neprepustno, goretexovo membrano. Kaj hočem, ujeli so me na čisto otroško finto. V izložbi trgovine so imeli nastavljeno neko čudno napravo, ki so ji nataknili tisti čevelj, ta pa je z njim vsakih nekaj sekund, kot kakšen nemaren pobalin, čofnila v spodaj nastavljen lavor vode. Bilo je prav špasno in stopil sem noter in jih brez dodatnega prepričevanja simpatične prodajalke kupil. Znotraj so bili kljub namakanju suhi kot poper in ne glede na to, da so bili precej zasoljeni, sem bil dobre volje. Končno nekaj, kar sem dolgo iskal. Punca je bila prijazna, a ker sem iz denarnice postrgal skoraj vse do zadnjega fičnika, nisem vzel še tistega impregnacijskega spreja, ki mi ga je ponujala. Ne spomnim se več, ali je bilo tistega poletnega dne tako vroče, da se mi ni ljubilo do prvega bankomata, ali me je morda zmešala z nekoliko preveč odpetim dekoltejem, ker niso premogli klimatske naprave, ampak le tisti lavor vode v izložbi. Vsekakor nisem razmišljal, čemu mi vendar ponuja impregnacijski sprej, če pa so čevlji vendar nepremočljivi. Odgovor sem dobil še pred prvim jesenskim deževjem, ko se je struktura neprepustne membrane spremenila in so mi premočili že kar v avtu, če sem se zjutraj peljal mimo orošenega travnika. Tokrat jim nisem šel težit z reklamacijo, ker sem med pogovorom z znancem izvedel, da je tovrstna obutev nepremočljiva le v primeru, če bom z njo sedel doma pred televizorjem, z nogami v lavorju vode, sprehajal pa se bom le z daljincem med programi. To naj bi bila splošna slabost te obutve, ki je menda niso rešili niti tuji, v svetu bolj znani proizvajalci. Svetoval mi je le, naj se odpravim čez mejo, ker imajo tam več izbire kot pri nas.

Pa spet čez mejo - neuspešno

Ubogal sem ga in nekega dne skočil do Celovca. Mislim, da je bilo to prvič po vstopu Slovenije v evropsko bratovščino, ker se mi po tistem enostavno ni več zdelo zanimivo nakupovati na oni strani meje. Trgovina, ki mi jo je priporočil znanec, je bila ogromna in vse je kar dišalo po odlični gorniški opremi. Imeli so celo umetno plezalno steno in v kotu nagrmadenih nekaj tovornjakov ogromnih skal (le kdo jih je znosil do tja?), z zavrtanimi klini in stopami, kjer si lahko celo nekoliko poplézal in tako dobil pristen občutek. Na tak, trd kapitalistični pristop nisem navajen, odkartal sem jim dvakrat več, kot sem kdajkoli plačal za kakšne gojzarje in se odpeljal proti domu. Nisem zdržal dlje kot do Ljubelja, kjer sem parkiral in se zakadil na Zelenico in še naprej, do Suhega ruševja. Po grapi, po kateri smo nekoč vlekli tečajnike, sem pripraskal do grebena Na Možeh, po tem pa naprej vse do Palca in še na Zelenjak. Zdelo se mi je, da novi gojzarji hodijo kar sami od sebe, čeprav danes mislim, da sem imel le nek lažen občutek lahkosti, ker so me jodlarji olajšali za tolikšen kup evrov. Potegnili bi me še skozi grapo Ipsilon na Vrtačo, a me je pogled na uro že na polovici prepričal, da bo za tisti dan dovolj testiranja. Obrnil sem se in se oddričal v dolino. Naslednji dan sem jih ponosno pokazal znancu, ki mi je priporočil nakup čez mejo. Poznavalsko jih je vrtel po rokah, na koncu pa rekel: »Ja vidiš, tole pa je v redu čevelj. Škoda le, da nisi kupil novih!« Zaman sem mu zagotavljal, da jih nisem kupil prek oglasa, temveč v prav tisti trgovini, ki mi jo je on priporočil. Zaradi raznih neumnosti, ki jih včasih napišem v tole revijo, mi seveda ni verjel, s prstom je pokazal na podplat in zatrdil, da sem moral vsaj eno leto hoditi z njimi po najslabših poteh. Ob pogledu na izredno izrabljene Vibrame na mojih, včeraj kupljenih gojzarjih, sem utihnil. Podvomil sem celo, če mi jih niso barabe na blagajni, kjer so mi jih na željo predévali iz nerodne kartonske škatle v vrečko, zamenjali z rabljenimi. Če ni bil med njimi kakšen Heimatdienstovec, ki ima kranjske Janeze v želodcu? Sklenil sem, da se s tem vprašanjem ne bom ukvarjal, v Avstrijo pa se vseeno ne bom vozil zaradi reklamacije. A toliko denarja, kot sem dal zanje, pa tudi ne morem mirno pozabiti! Doma sem na internetu izbrskal naslov čevljarja, ki se ukvarja tudi z menjavo izrabljenih podplatov na planinski obutvi. Ta mi bo nalepil nove, prave Vibrame, ki mi bodo zvesto služili nekaj naslednjih let, sem razmišljal, ko sem še isti teden vstopal v njegovo delavnico.

»Švasani« ali »nacvikani«? Klasika ali akcija?

Možakar si je vzel čas, si ogledal tisto gumo, ki jo je bilo menda potrebno menjati pogosto kot pri formuli ena, pa vmes še dvakrat pogledal preko očal mene, ter končno, ko se je menda po mojem ne preveč brihtnem izrazu prepričal, da vendarle ne brijem norcev z njim, rekel: »Gospod, tole so vendar švasani gojzerji, brez notranjega podplata. Zamenjava je možna le, če je čevelj izdelan klasično, z nacvikanimi podplati ali pa tudi strojno, mora pa imeti vsekakor notranji podplat!« Gledal sem ga čukasto kot stara mama, ki ji na tehničnem pregledu avtomobila povedo, da bo morala k optiku, ona pa se hoče na vsak način skregati, ker je pred nekaj meseci drago plačala za nova očala, brez pomoči socialne. Kaj švasane, pa nacvikane? Tip vendar govori kot kakšen klepar, ne pa strokovnjak za menjavo podplatov. »Torej pravite da se ne da?« sem vprašal še enkrat, za vsak primer. Le odkimaval je in godrnjal: klasične lahko menjamo, tega pa ne zamenjajo niti v tovarni, kjer so jih izdelali. Fino, sem si mislil, bom pač vprašal še za drugo mnenje. V naslednjih dneh sem obiskal še dva mojstra, ki sta se mi po telefonu hvalila, da opravljata menjavo podplatov. Pri obeh sem po ogledu dobil podoben odgovor, ki je prav tako omenjal klasiko in s tem je bila moja avstrijska avantura dokončno zapečatena. Zatrdno sem se odločil, da si bom naslednjič nabavil klasične gojzarje, karkoli naj bi že to pomenilo. Čez kakšen mesec sem obiskal svojega strica Jožeta, ki je bil pred mnogimi leti zagrizen planinec in več let tudi alpinist. Če on ne bo vedel, ne vem kdo bi lahko? Dobrohotno je poslušal moje težave in mi prikimaval. Nato je vstal in po nekaj minutah brkljanja po stari omari v predsobi, na plan privlekel svoje stare gojzarje. »Vidiš poba, tole je tista stara klasika. Téle mi je naredil tržiški mojster, pred več kot tridesetimi leti. Podplat je nekoliko obrušen, tale je Vibram Roccia, sam sem jih prišvercal iz Trsta, za pasom, ker je imel mojster na zalogi samo naše, nekvalitetne podplate. Ostalo pa je njegovo delo, skoraj pol centimetra debel goveji boks in mehka, nepremočljiva podloga, čevelj je težek, ampak samo potipaj, kako je usnje mehko. Bog ve, kolikokrat sem ga premazal z zaščitno kremo, da se je tako dobro prepojil. Z njimi sem lahko hodil po vsakem terenu, v dežju in snegu, še Čopa sem lezel z njimi leta sedemdeset. Pusti novotarije, zapelji se v Tržič in si kupi gojzarje, narejene po meri. Dal boš nekaj več, zato pa boš imel rešen velik problem.« Moral sem mu dati prav. Prepisal sem si na listek ime proizvajalca, saj je bil mojster očitno priznan in je nad višino členka vsak čevelj žigosal z vročim žigom, ki ga je vtisnil v usnje. Doma sem pobrskal po telefonskem imeniku in takoj našel številko čevljarske delavnice v Tržiču. Verjetno je delo nadaljeval že mojstrov sin, a nič ne de, važno le, da se tradicija še vedno ohranja. Pogovor pa je potekal približno takole: »Dober dan, je tam ta in ta čevljarska delavnica, kjer ste pred mnogimi leti izdelali mojemu stricu tiste dobre klasične gojzarje, take, ki imajo z dreto prišit notranji podplat in ki so nacvikani, ne pa švasani in da se jim dá zamenjati Vibramov podplat, ko se izrabi?« Možakar me je pridno poslušal in končno pritrdil, da gre po mojem opisu sodeč prav gotovo za gojzarje, ki jih je ročno izdeloval še njegov oče. Končno pravi naslov za moje težave, mi je poskočilo srce! Kar takoj sem hotel vedeti, kdaj se lahko naslikam v njegovi delavnici, da mi bo naredil tiste prave, ročno in po meri narejene, sicer nekaj dražje, kot mi je rekel že stric Jože, zato pa kot ulite in trpežne gojzarje, s katerimi se bom morda čez trideset let tudi sam hvalil kakšnemu nečaku. Glas na drugi strani je nekoliko zastal, nato pa: »Gospod, vam bom kar naravnost povedal. Naš ata, ki je čevlje delal še ročno, je umrl že pred dvajsetimi leti. Mi čevlje sicer še vedno izdelujemo, a kar se tiče ročnega dela je tako, da na roke samo še molimo v cerkvi, vse ostalo pa delamo strojno.« Požrl sem slino, se zahvalil za pojasnilo in odložil. Kar zjokal bi se.
Jutri se bom odpravil v tisto veliko športno trgovino, saj jo vsi poznate, danes je prispela njena reklama. Notri sem zasledil tudi, vsaj na sliki čudovite, anatomsko prilagojene, udobne, trpežne in z Vibrami podkovane pohodne čevlje, ki so povrhu vsega še v akciji. Vem sicer, da se bo na koncu spet izkazalo nekaj drugega, a pustil se bom presenetiti. Mogoče bo podplat dober, mogoče ne bodo prepuščali vode, mogoče se ne bodo niti odprli po šivih, mogoče - me bodo zgolj ožulili.

Dušan Škodič