Išči

Arhiv

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Objavljalci

Authors

Arhiv

Kam gremo?

Polet, 27.07.06 - Pavle Kozjek: Komercializacija Everesta maje temelje alpinistične etike

Polet, četrtek, 27. julija 2006
Soba z razgledom

Komercializacija Everesta maje temelje alpinistične etike. In nas vse kaže v zrcalu!


»Tako se verjetno počuti riba na suhem ...« sem kljub bednemu počutju utegnil razmišljati, medtem ko sem hlastno in brez večjega učinka lovil prazen, razredčeni zrak nad Drugo stopnjo v Severnem grebenu Everesta. Višina: 8650 metrov. Napor med plezanjem čez skalno stopnjo me je povsem zdelal in prisilil k počitku, čeprav je bil previs opremljen z lestvico in nekaj vrvmi; nekatere od njih so že kazale znake razpadanja.

Soplezalec Sepp, poklicni gorski vodnik iz okolice Münchna, se je pravkar odločil za vrnitev, kar je pomenilo, da se bom z zadnjimi 200 višinskimi metri najvišje gore na svetu spoprijel sam. A bolj kot kaj drugega sem čutil olajšanje: preden je Sepp odnehal, je izraz na njegovem obrazu kazal popolno izčrpanost, skoraj obup. Kaj lahko storim, če on dokončno omaga? Ta scenarij ni bil predviden – nisem imel rešitve in ta misel me je preganjala bolj kot pogled na trupla, mimo katerih sva se prebijala po grebenu: zanje vnaprej veš, da so tam, na to si nekako pripravljen, čeprav je kruto in pretresljivo.


Everest s tibetanske strani. S trikotnikom je označen zadnji višinski tabor v klasični smeri, s križcem kraj, kjer je ostal David Sharp. Slovenska smer (1979) poteka po desnem (zahodnem) grebenu

Če ti omaga soplezalec, ne moreš tam storiti prav nič: pot nazaj pelje prek istega skalnatega grebena, ponekod gre tudi za plezanje gor in dol, vse nad 8400 metri. Na tej višini nihče ne zmore prenašati takšnega bremena. Sepp se je odločil še pravi čas, preden so mu dokončno pošle moči, in z olajšanjem sem ga opazoval, kako se vrača po grebenu, počasi in utrujeno. Pred dvema dnevoma, v prvem višinskem taboru, mi je razlagal, kako resno se je pripravljal na Everest, kaj vse je vložil v ta projekt in kaj bo uspeh pomenil zanj in za njegovo vodniško kariero. Zato sem vedel, kako težka je bila njegova odločitev za vrnitev. »Da bi se le dobro izteklo!« sem upal po tihem.

Takrat se je. A za mnoge je bil Everest zadnja postaja v življenju: najvišja gora sveta vsako leto zahteva davek, ki je komaj še razumljiv. Deset let mineva od doslej najbolj črne sezone, ko je na njegovih pobočjih ostalo 12 plezalcev; letos pa bo žalostni rekord, kot vse kaže, presežen, saj je že spomladanska sezona vzela deset žrtev. Kaj se dogaja na Everestu?

Razprodaja gore in etike

Odgovorov je več, a vsi imajo skupno točko: komercializacija, razprodaja najvišje gore sveta, ki je bila še pred kratkim namenjena le izurjenim ter duševno in telesno skrajno pripravljenim plezalcem. Prav o tem je govoril dokumentarec Temna stran Everesta, ki smo si ga pred meseci lahko ogledali na nacionalni televiziji. Film je med boljšimi poskusi prikaza in razlage tragedije pred desetimi leti, ko je nenadno poslabšanje vremena ujelo številne naveze nad zadnjim višinskim taborom na gori. Na eni strani spremljamo trezno razmišljanje izkušenega alpinista Petra Athansa, ki opozarja in svari pred prevelikim tveganjem, na drugi pa krute izkušnje čudežno preživelega klienta Becka Weathersa. Njegova izjava »Na Everest lahko pride skoraj vsak bedak, vzpon nanj ni vreden nič« nehote prikaže ves paradoks novodobnih komercialnih odprav. Še več, morda bi ji lahko celo pritrdili – če so okoliščine med vzponom idealne in če te na vrh z vsemi razpoložljivimi sredstvi in metodami spravijo plezalci z vrhunskim znanjem in izkušnjami, običajno poklicni vodniki. Ker pa takšne razmere niso vedno, se dogajajo tragedije, ki za seboj puščajo trupla in invalide – prav pohabljeni dr. Weathers je dovolj zgovoren primer. Vrednost vzpona na najvišjo goro je res zelo relativna.

Vodja njegove nesrečne odprave, Novozelandec Rob Hall, ni preživel viharja na gori. Neurje ga je ujelo, ko je poskušal reševati svoje kliente. Leta 1988 je bil skupaj z vodnikom Petrom Athansom dva meseca »sosed« naše, slovenske odprave v baznem taboru pod K2. Oba sta bila izkušena, umirjena alpinista, ki se takrat še nista ukvarjala s tem donosnim poslom. Donosnim?


Ni zanimivo za komercialne odprave: vzpon na Everest brez dodatnega kisika. Izmenjava vtisov: Reinhold Messner, prvi na svetu, in avtor, prvi (in doslej edini) Slovenec.

Vrtec na vrhu sveta

Vsekakor, saj so stranke za udeležbo na komercialni odpravi pripravljene plačati 70.000 dolarjev in več, kar pa še ne zagotavlja uspeha; ta je kajpak odvisen od številnih okoliščin. Oskrba za ta denar je seveda celostna: od največjega mogočega udobja na dostopu in v baznem taboru do popolne podpore na gori. To vključuje nošnjo nahrbtnika in kisikove bombe, postavljanje in opremljanje šotorov na višinskih taborih, pripravo hrane in pijače, napenjanje vrvi, varovanje in pomoč pri plezanju in sestopu – skratka vse. Ostane le še hoja, pa še tu po potrebi priskočijo na pomoč šerpe in vodniki z vrvmi. Everest kot najvišja gora sveta je postal modni cilj, tarča vseh mogočih lovov na rekorde, in kljub visoki ceni je že razprodan za leta vnaprej. Mount Everest ima še vedno magično moč.


Izkušeni alpinisti jemljejo resno tudi sedemtisočake. Višine privlačijo, a le redko odpuščajo napake: Andrej Štremfelj, Stane Belak-Šrauf in Filip Bence kot prvi plezalci na vrhu sedemtisočaka Nanang Ri

Ob tem pa se le redko kdo vpraša o enem osnovnih načel alpinizma: kako je bil opravljen vzpon? To, kar v alpinizmu nekaj šteje: plezanje na vrh po novih ali težjih smereh, solo vzponi in vzponi brez uporabe dodatnega kisika zavzemajo vedno manjši delež v celotnem »prometu« na gori. Za takšna dejanja je Everest enak kot prej: velika in težka gora, ki zahteva vrhunsko pripravljenost in izkušnje. Primerjava je morda banalna, a kar drži: tudi Tour de France lahko prevozi skoraj vsak bedak – z mopedom. A kakor moraš na pravi Tour po dveh kolesih, moraš na Everest po dveh nogah.

Zadnji dogodki

Letošnja črna pomlad je Goro spet prinesla na naslovne strani. Najprej z vzponom novozelandskega invalida Marka Inglisa, ki mu je uspelo priti na vrh s protezami na obeh nogah, nato s šerpovskim vodnikom Lakpo Tharkejem, ki si je pridobil pozornost medijev – in verjetno tudi bodočih strank – s striptizom na najvišji točki sveta.

Najbolj pa je vznemirila tragična zgodba Britanca Davida Sharpa, ki mu je na sestopu zmanjkalo kisika in je omagal na Severnem grebenu. Reševanje z grebena nad Prvo stopnjo (8500 metrov) je pravzaprav nemogoče, toda on je omagal spodaj, le dobrih sto višinskih metrov nad zadnjim taborom. Kakih 40 ljudi je šlo mimo njega, nekateri so celo klicali v bazni tabor po nasvet, kaj storiti, a pomoči ni bilo in David je ostal na gori.

Sir Edmund Hillary, zdaj 86-letni prvopristopnik na Everest, je ostro kritiziral mimoidoče plezalce. Očital jim je, da so Sharpa pustili umreti, sami pa nadaljevali pot do vrha. »Kadar vidite trpečega človeka z višinsko boleznijo, stisnjenega pod previs, ne smete mimo zgolj s pozdravom!« je dejal Hillary. »Dolžnost vsakega človeškega bitja je pomagati. Človeško življenje je veliko pomembnejše kot priti na vrh gore.«

Direktor agencije Himex in uspešni vodja komercialnih odprav Russell Bryce, ki je bil takrat spodaj v baznem taboru, je dogodke očitno videl drugače: »Človeku ni več pomoči, dejansko je že mrtev. Ne izpostavljajte se in nadaljujte pot po načrtu!« naj bi po radijski zvezi svetoval svojim vodnikom in klientom, ko so ga povprašali za nasvet. Kasneje je Russel, s katerim smo delili severni bazni tabor na slovenski odpravi Everest 1997, te trditve zanikal.

Eden od razlogov, zakaj je ravno ta primer zbudil takšno pozornost, je vsekakor kraj, kjer je ostal nesrečni David. Smer namreč od tam poteka bolj ali manj samo navzdol proti šotorom zadnjega višinskega tabora, ki je običajno na 8300 metrih. To pa pomeni bistveno razliko pri transportu. »Prepričan sem, da bi Davida lahko rešili,« trdi doktor Jose Ramon Morandeira, vodja razvoja na univerzitetni kliniki v Zaragozi in mednarodna avtoriteta gorniške medicine. »Videl sem plezalce v dosti slabšem stanju, pa so se izvlekli. Sprožiti bi bilo treba reševalno akcijo, a tega ni storil nihče. Tudi če morda ne bi preživel – vsaj poskušati bi morali. Ne najdem dovolj ostrih besed za takšno početje!«

Težke odločitve nad praznino

Tako kot v vsakdanjem življenju nas tudi v gorah okoliščine včasih pripeljejo v izjemno težke situacije. O eni najbolj neusmiljenih pripoveduje knjiga Dotik praznine (Touching the Void), ki je v prevodu pred kratkim izšla tudi pri nas. Angleška plezalca Joe Simpson in Simon Yates preplezata novo smer v steni perujskega šesttisočaka Siula Grande. Na sestopu po izpostavljenem grebenu si Joe ob padcu čez opast grdo zlomi nogo. Sestop nadaljujeta tako, da Simon spušča soplezalca po vrvi, vse dokler Joe ne obvisi nad previsom. V brezizhodni situaciji, ko na videz ni nobenih možnosti za preživetje, stori Simon najbolj skrajno dejanje: prereže vrv, ki ga veže s soplezalcem. Joe izgine v globoko ledeniško razpoko, a po čudežu preživi padec in v naslednjih dneh plezalca vsak zase doživljata svojo dramo, ki se po spletu komaj verjetnih naključij na koncu za oba srečno izteče. Knjiga sledi resničnim dogodkom in opisuje enega najbolj izjemnih bojev za preživetje v zgodovini alpinizma; po njej je bil posnet tudi odličen film, ki je predvsem v svoji domovini postal velika uspešnica.

To so preizkušnje, ki si jih nihče ne želi doživeti na lastni koži. Pogosto je na voljo le nekaj trenutkov, ko se je treba na hitro odločiti in med dvema slabima možnostma izbrati boljšo, napačna izbira pa je lahko usodna.

Srhljivi novi časi?

V nekoliko manj dramatičnih, a podobnih okoliščinah so se znašli letošnji obiskovalci Everesta. Morda bi s poskusom reševanja onemoglega Davida tvegali tudi svoja življenja, vsekakor pa bi izgubili vse možnosti priti na vrh. Priznati je treba, da se po mesecih ali celo letih priprav temu ni lahko odpovedati. Sprejemanje takšnih odločitev na veliki višini je tvegano tudi zato, ker je sposobnost mišljenja zaradi pomanjkanja kisika bistveno okrnjena. Izkušnje, previdnost in vnaprej predvideni »scenariji« so zato toliko pomembnejši.

»Verjetno sem prestar, da bi razumel takšno ravnanje; gotovo so prišli novi časi in Himalaja ni več tisto, kar je bila nekoč?« razmišlja dr. Morandeira. »Še pred 15 leti bi v takšni situaciji celotna odprava brez razmišljanja priskočila na pomoč. In če bi rešila človeško življenje, bi se vrnila domov ponosno in zadovoljno, z vrhom ali brez njega. Takšen odnos ni samo problem nekaterih himalajskih odprav: tisti, ki ne morejo slediti vodjem, so pač vsepovsod »luzerji«, nihče se ne zmeni zanje in prepuščeni so sami sebi. Tako je bilo tudi z Davidom. Ne morem se znebiti misli, da bi bil gotovo še živ, če bi mimoidočim ponudil za rešitev ček za milijon dolarjev. Tudi dogajanje na komercialni strani Everesta, kjer štejeta le uspeh in denar, je pač odsev današnjega sveta.«

Razmišljanje, ki verjetno ne potrebuje dodatnega komentarja.

Besedilo in foto Pavle Kozjek

Kategorije:
Novosti SLO Vse objave

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

ARHIV

Objave naših sodelavcev in poobjave (nam dosegljivih) člankov/objav.