Išči

Arhiv

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Objavljalci

Authors

Arhiv

Kamen ob poti

Mislil sem, da z vlakom na popoldanski izlet v gore ni možno. Ni preveč za premišljevati, samo iti je treba, nič drugega.

 

Četrtkova zgodba

Kamen ob poti

in druge drobne draží po Stolu

 

Zakaj sem kamen, ki mi je tako dobro sedel v roko, pustil na gori? Da sem ga naslednji dan šel iskat? Vem samo eno. Pobran dan prej ne bi imel enake teže. Nisem zaradi njega videl skorajda skritih lepot ob najbolj običajni poti na Stol; je le ležal na tleh, kjer sem želel doživeti nekaj lepega.

Brez avta sem mrzel! »Če bi mi to povedal včeraj, bi te peljala.« »Takrat še nisem vedel.« »Boš pa kakšnemu rekel.« »Sem poskusil pri dveh. Prvemu se na mobiju javlja avstrijski operater (pomeni, da je nekam že šel), drugi gre domov zdravit svojo drago.« »Se boš že znašel!« Njena prepričanost me zdrami. Odložim telefonsko slušalko in na splet, svet informacij, pogledam vozni red vlakov. Po železnici sem že šel na popoldanski izlet, na Vremščico, ne pa tudi v prave gore. Nizko bi začel in zadnji vlak se zgodaj vrača v Ljubljano. Kaj mi preostane? Samo ena ura do odhoda vlaka. V tem času moram priti s kolesom domov, se preobleči in pripraviti najmanjši nahrbtnik prtljage. In ponovno na vso moč pritisniti na pedala.

Za prvi poizkus so železnice dale prosto vstopnico, zajtrk in kosilo, radostno potovanje desetih milj in zgodovinski poizkus – kajti nihče še nikoli ni bil na vlaku – če ste se peljali, ste bili prvi potniki… To je rekel angleški nadškof: »Te vlake je hudič tako naredil, da se nikoli ne ustavijo, ko enkrat speljejo. Samo zaradi enega zajtrka in enega kosila, in vašega življenja bo konec.« (*)

Vlak ob 14:41. V odhodu smo točni. Zadovoljen sem, če se proti goram odpeljem ob načrtovanem času. Zaenkrat imam natančno narejen le časovni plan, prostorskega bom izdelal na vožnji proti Slovenskemu Javorniku. Na karti iščem možne cilje nad Javorniškim Rovtom in okoli Medjega dola. Bolj ko gledam v smeri Golice, bolj me vleče k Stolu. V Škofji Loki se odločim. Izstopil bom v Žirovnici. Ni pomembno, kako visoko bom prišel, čeprav se dokončno vrhu še ne odpovem. Ugotovim, da ne poznam Stolovega podnožja. Vedno sem se pripeljal na sedalo, planoto pod poševnim pobočjem, od koder smo šli po najkrajši poti na vrh in zrli na drugo stran tega strmo odsekanega naslonjala. Če bo pa vremenska napoved o plohah in nevihtah držala, mi še vedno ostanejo gozdovi okoli Smolnika in Ajdne.

Odpovedati se svetu, zbežati v gozd in v gore, pomeni, da preprosto bežiš od učeče situacije. V votlini na Himalaji ne boš imel nobene odgovornosti, toda zapomni si, da se brez odgovornosti ne moreš razvijati, tvoja zavest bo nekje obtičala. Za rast potrebuješ soočenje, spopad, sprejetje izziva odgovornosti. (*)

 


Kaj v svoji negibnosti tovori na hrbtu?

Smolnik. Po stari cesti na vso moč hitim skozi Moste. V dvesto osemdesetih minutah do odhoda zadnjega vlaka želim doživet kar največ. Časovno mejo sem običajno naravnaval na telefoniranje ob petnajst do sedme na vrhu gore. Danes sem omejen s končnim časom povratka. Lahko bi se naključilo in bi dobil štop do Valvasorjevega doma. Tako bi utegnil celo priti na vrh. V nepredvidljivem vremenu ni motoriziranih planincev. Nizko v dolini zakoračim v gozd. Kmalu se dokaj strmo navzgor odcepi drobna stezica, bližnjica, morda celo hitrica. Ah, pripeljala me je nad prepad! Preseneti me, ker je tako nizko v podnožju gore. Šele sedaj spoznam, da je to kamniti dragulj, ki mi je bil že dvakrat na očeh s pobočja gore. Sosed večje in bolj znane Ajdne je.

 

Vse religije se strinjajo v eni sami točki: da ne smeš zaupati sebi. Vseskozi moraš delovati zavestno proti sebi in biti v pripravljenosti. Naredili so te za sovražnika samega sebe; zato se vsak trenutek dogaja v tebi komaj opazna borba in konflikt. Mir ne obstaja, niti znotraj niti zunaj. (*)

Kamniti okraski ob poti. Po lepi, neoznačeni potki pridem do Janezovega doma z zahodne strani. Teren mimo Žirovniške planine dobro poznam. V razmetanih skalah blizu planine poskušam ujeti kanček reda. Občutke znam slikati, če jih znam videti. Nazaj grede bom gotovo bolj miren in sproščen. Pogoste padavine so zelenju dale novo svežino. Nad planino se ponovno zaženem proti vrhovom, vendar mi po polovici ure v nogah nenadoma zmanjka moči. Volja je postala premalo. Do kje bom prišel? Do oblaka zgoraj v pobočju? Prav. Naj bo oblak moj današnji cilj. Ampak kateri?

Kaj je storil Edmund Hillary na Everestu? Bedast je bil videti in zmeden – stati sam na vrhu brez vsakega razloga. Svoje življenje je tvegal, saj je dobro vedel, da je stotine ljudi pred tem umrlo v enakem naporu in vsi so dobro vedeli, da ni tam kaj najti – samo večen sneg je tam. (*)

 


Skladovnica skal, sestavljanka, severna stran Stola

Cilj bo kamen ob poti. Kot vsi najlepši kamni ob poti je tudi ta označen z markacijo. Ugibam, česa se učijo v posebni šoli za markaciste. Premišljujem, če njihove označbe opozarjajo na take nenavadne kamnite oblike ali pa jih samo kazijo. Lepotcu zbledel rdeče bel madež ne jemlje mikavnosti. Že vem, do kje utegnem priti. Do kamenčka ob poti. Tistega, ki sem ga našel dan prej, med malicanjem na meji borovja. Na vrh mi ni treba iti. Na njem sva z Ano stala že včeraj.

 

Vse naredimo za to, da motimo same sebe, s svojim pohlepom, s svojo slo, s svojimi željami več in več, z našo nikoli končano ambicijo, da bi se povzpeli na vrh. Kaj boste potem počeli na vrhu? (*)

Prešerno razpoloženje v koči. Da, tu sva med počitkom uživala pogled na Bled in njegovo okolico. Višje sva zašla v oblak in se ponovno našla na vrhu gore. Na severni skali so bile skale razsute, kot bi bilo ostenje še v delu ali pa nekdo ni pospravil materiala, ki je ostal po dokončanju del. Pod nama je bil majhen greben, podoben želvinemu oklepu. Malo je spominjalo na zobovje, za katerega se zdi, da mi prav v tem času na več koncih razpada. Vrh bi lahko čez desetletja dobil podobo glave. Za naju je bil cilj in hkrati omejitev. Točka, na kateri je gibanje najbolj omejeno, s katere je bil mogoč samo še sestop. Vračalaa sva se proti Francetovi koči. »V miru uživajte s seboj prineseno hrano.« Presenetili so naju v izbi ti nenavadni napisi. Iz kuhinje so zadišale palačinke in naročila sva porcijo. Nisem pričakoval višje cene. Še manj tega, da jih je kuharica prinesla kar tri. Zmagoslavno je pojasnila: »Manj kot tri itak ni nič.« Tako pocrkljanega me je brez vidnega razloga prijelo, da sem naju pognal v dolino. Ko sva prišla na mejo vegetacije, so se oblaki dvignili in začeli spuščati vlago.

Pesniki so rekli, da ni razumeti ženske narave, so idioti in nič drugega. Ženske ne poznajo logike, vedo pa nekaj – da tisto, kar je bistveno, ni logika, bistvena je zmaga. Tako moški vztraja na logičnih argumentih in ženska vztraja pri zmagi. (*)

 


Večni gorski popotnik

Osrednji svet. Ponovno sva uživala ob pogledu na vodo jezerca z očesom. Vodna para nad njim je zgradila veliko obličje mehkih robov. Tudi mehkoba je lahko v notranjosti ostra, strelovita. Vodo sva imela tudi v prostoru, kjer sva se gibala. Nazadnje je voda v soparnem ozračju začela prihajati še iz naju. Ena za drugo so vode izginile z vida in pri domu sva se odločila, da si ogledava Ajdno. To sta mogočni skali nad jezom na Savi, krajem kjer so reki ukrotili moč in ji pobrali energijo. Nekaj na novo sezidanih temeljev je bilo pokritih z močnimi strehami. Za koga? Prostor je dober za taborjenje velikega števila ljudi in dobro zaščiten pred naravopazniki iz Doline. Na informativni tabli je pisalo, kaj so arheologi našli na površini ali nekaj centimetrov pod njo. Nisem zrl naravnost predse, v tla, ampak v širši prostor, na položaj Ajdne v pokrajini. Poskušal sem dojeti magičnost blejskega območja.

 

Religioznost je zaseben in oseben pojav. Tako kot ljubezen je, ne more biti organizirana. V trenutku, ko resnico oz. ljubezen organizirate, jo ubijete. Organizacije delujejo skoraj tako kot strup. Novi človek ne bo kristjan ali hindujec ali mohamedanec ali budist. Preprosto religiozen bo. (*)

Eden od ciljev mimo priplava. Mika me stisniti vse iz sebe in stopiti na greben, ki je videti blizu. Biti na katerikoli točki z imenom ali označeni koti. Po zraku se mimo pripelje majhen oblaček. Spomni me, da je bil tudi on eden izmed današnjih ciljev in da naj vendar odneham. Ha, ha, se smejem samemu sebi. Tokrat ne čutim potrebe, da se preutrujen vrnem domov. Skozi paro, ki se dviga po gozdu, prodrejo sončni žarki. Osvetlijo, da je tudi ta del gore čaroben. Na drveh, pripravljenih, da jih planinci odnesejo za kurjavo v koči, zagorijo žarki ognjenih barv. Oj, prijetno je bilo včeraj posedeti v topli jedilnici! Če sva z Ano srečala kar nekaj ljudi, sem sedaj ves čas popolnoma sam.

Ko sonce vzhaja, ne potrka na vsako drevo: »Zbudi se, noči je konec.« Ne gre do vsakega ptičjega gnezda: »Začnite peti, čas je za to.« Ne, prav takrat ko sonce vzhaja, se začno cvetlice odpirati same od sebe; ne zaradi ukaza od zgoraj, ampak iz notranje nuje, iz radosti, blaženosti, začno ptice peti. (*)

 


Podoba škrata v vejah starega borovca

Oživljajoče približevanje večera. Izmenično tekam in stoje preiskujem, česa vsega včeraj nisem opazil. Debele korenine pohodim v četrto. V večerni svetlobi imajo drugačno podobo. Pogledam jih natančneje in ugotovim, da to niso korenine, ampak veje zelo starega borovca. Pisk lokomotive prodre iz doline. Časa imam dovolj, tudi za nekaj kislih malin, ki rastejo blizu. Blizu planine se ustavim med kamni, razmetanimi v gozdu. Zamolkle in neprepoznavne oblike oživijo v temačnem ozračju. Namesto, da bi me postalo strah mraka, ostajam v ugodju dlje, kot bi ne lovil zadnjega vlaka. Čedalje več miru se čuti zunaj in znotraj.

 

Osnovno je treba razumeti: mir ni cilj, mir je tvoja notranja narava. Karkoli torej preprečuje tvojo naravno rast, je to potrebno odvreči. … Odvrzi jih! To ni odpovedovanje, to je enostavno razumevanje. To ne pomeni, da moraš postati menih ali asket. To pomeni, da postaneš preprosto bolj zavesten človek. (*)

Pes čuvaj. Markirana pot gre od doma v dolino drugje, kot sem jo videl vrisano na zemljevidu. V hitenju zaidem na nespoznaven odcep. Strm, slabo shojen in z gostimi planinsko-gozdnimi oznakami vodi v grapo. Vseeno mi je, ali sem ali nisem na pravi poti. Vem, da pridem v dolino. V obliki skale poskusim najti podobnost s kakšno živaljo. Lahko bi me spominjala na ležečega psa. Točno na sredi čepi in pazi, kdo hodi navzdol ali navzgor. Ko iščem nevidno pot, opazim na drugi strani skale rdeči puščici, ki v gozdu usmerjata prišleke. Jasno, zakaj morajo markacisti v posebno šolo. Učijo jih najti in prepoznati tako nenavadne oblike, jim narisati kakšno oko, ali v tem primeru črto za usta. Ni pa nujno, da to rišejo po naravnih umetninah vedé.

Zavest naredi nekoga za posameznika – posamezen plešoč borovec v vetru, posamezen gorski vrh, obsijan od sonca v polnem sijaju in lepoti, posamezen lev in njegovo izredno rjovenje, ki odmeva milje daleč po dolinah. (*)

 


Poseben red v razmetanih skalah pri Žirovniški planini

Cviljenje v gozdu. Ponekod neznatno uhojena pot pripelje do širše in položnejše, vendar neprijetne za hojo. Za menoj nekaj zacvili. Zvok ni človeški, pa tudi živali s takim oglašanjem ne bi poznal. Drugič se sliši precej bližje in nižje. Še preden pripravim fotoaparat, da bi posnel to bližajočo se gozdno pošast, mimo spretno pripelje gorski kolesar. Skrivnost je pojasnjena. Cvilijo njegove diskaste zavore. V dolini postane svetleje. Nad pokošenimi travniki se razjasni nebo. Posamezna in raznovrstna drevesa dajejo travniku videz polnosti, popolnosti. Ni samo tisto, kar je naravno, kar je bilo prvotno ustvarjeno kot Narava, edino lepo. Žal je videti, da ljudje čedalje močneje zahajajo v skrajnosti – ali so popolnoma brez občutka za posege v naravo ali pa si prizadevajo za ohranitev narave, take kot je v sedanjem trenutku.

 

Vse, kar je dala narava človeku, je potrebno uporabiti na takšen način, da postane življenje orkester. Nič ni narobe – samo stvari niso na svojih pravih mestih. (*)

Miniatura. Ob Mežaklji pod oblaki zasije sonce. V daljavi štrli skalovje Debele peči. Na peronu sem dobrih petnajst minut pred prihodom vlaka, napovedan za 20:27. Skale Ajdne štrlijo nad rdečima lučema vlakovnega semaforja. Pisk. Sledimo toku Save in kasneje še Sore. Vožnja je mirna, tekoča. Presenečen sem, s kakšno mirnostjo odgovarja strojevodja starejšemu potniku, ki ga kar naprej nekaj sprašuje. Na postaji ujamem svoje mestno kolo. Doma dam kamen na mizo. Videti hočem, kaj na njem me je pritegnilo, zakaj sem ga hotel imeti, kako je postal moj današnji cilj. Vrtim ga v rokah in ga obračam pod lučjo. Na najbolj gladkem delu mu sence izrišejo podobo majcene glave. »Ti mali prebrisanec ti, enkrat te bom odnesel nazaj!« K-amen seveda ostaja nem. Odložim ga pod okno in začnem mešati maso za palačinke.

Osnovna zapletenost življenja je v tem, da ne moreš nikoli govoriti o njem v njegovi popolnosti; govoriš lahko samo o enem vidiku. In ko govoriš samo o enem vidiku, samodejno zatajiš druge vidike, ali jih vsaj prezreš, življenje pa je spoj vseh nasprotij. (*)


OSHO, Bojevnik upornik – najboljše kar Zemlja ima

Kategorije:
Novosti SLO Vse objave

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

ARHIV

Objave naših sodelavcev in poobjave (nam dosegljivih) člankov/objav.