Išči

Arhiv

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Objavljalci

Authors

Arhiv

Končno je bila premagana

Slovenec (1938): Kakor blisk se je razširila senzacionalna novica, da so štirje nemški gorniki preplezali v 83 urah kot prvi strahovito severno steno Eigerja (Švica, Bernske Alpe).

V svetovnem časopisju sta v petek in soboto, 22. in 23. t. m., izšli dve kratki notici o poskusu smelih napadalcev in o uspehih njihovega napredovanja — zdaj pa je nenadoma prišla vest, da je bila stena, ki je veljala za nepreplezljivo in v katero vstopati je svoj čas prepovedala sama švicarska vlada (nešteto je bilo smrtnih nesreč pri poizkusih prvega vzpona) — končno vendarle ukročena in premagana!

Postaja Eigergletscher, 24. julija
Nocoj v nedeljo ob tri četrt na osem zvečer sta obe nemški navezi Ludwig Vörg — Andreas Heckmayr iz Münchna in Harrer — Fritz Kasparek z Dunaja prišli zdravi in srečni po zmagi nad severno steno Eigerja na postajo Eigergletscher. Telesno se počutijo plezalci prav dobro. V zadnjem delu plezarije jih je še enkrat zalotilo silovito neurje. Morali so se riniti skozi plazove in hudourne slapove navzgor. Stalno so ždeli v najgostejši megli in največ sploh ničesar niso videli. Veselje teh štirih korajžnih in žilavih prvopristopnikov je ogromno, prav tako veliko pa je tudi veselje njihovih prijateljev in tovarišev ter vsega alpinističnega sveta. Ti uspešni plezalci so sicer nekoliko popraskani in lahno poškodovani, vrnili pa so se brez posebnih in težjih poškodb. Naglo so se umaknili v neko privatno stanovanje, da se pošteno spočijejo po prestanem velikem trudu in naporu. Neprestano so v nedeljo zvečer peli telefonski zvonci. Iz vsega sveta so prihajala vprašanja o poteku tega znamenitega vzpona.

Končno je bila torej vendarle premagana ta silovita stena, ki je zahtevala toliko človeških žrtev. V njej so se pri poizkusih prvega vzpona ponesrečili zaporedoma najznamenitejši plezalci Sedlmayer, Mehringer, Angerer, Kurz z dvema tovarišema, Primas, Gollarker, Pirovano in Detassis sta padla. Še lansko leto sta jo teden dni naskakovala Ludwig Vörg (šestindvajsetletni Münchenčan, ki je pred leti skupno s Schmadererjem, ki je zdaj na Nanga Parbatu, premagal zahodno steno Ušbe na Kavkazu) in Schmaderer. Pozimi je — že takrat smo v našem listu Slovencu postavili to hipotezo — s prvim zimskim vzponom v družbi z Aschenbrennerjem po severni steni Grosse Zinne treniral znameniti dunajski alpinist Fritz Kasparek za končno zmago v severni steni Eigerja, ki mu je zdaj uspela.
Pretekli četrtek sta ob štirih zjutraj druga od druge neodvisno vstopili v steno obe navezi, Münchenčana Vörg in sloviti Heckmayr ter Dunajčana Kasparek in Harrer. Do noči sta Kasparek in Harrer v četrtek prišla k zgornjemu robu drugega snežišča v višini 3300 metrov. Münchenčana sta prenočila v neposredni bližini tega, drugega snežišča. V petek ob 10. dopoldne sta že bila sredi snežišča. Ob pol dvanajstih dopoldne sta Heckmayr in Vörg že ujela oba Dunajčana (Kasparek zdaj stalno živi na Tirolskem) nekoliko nad snežiščem. Od tod naprej sta obe navezi napredovali skupno ter prišli do najvišje točke, ki sta jo bila lansko leto dosegla Schmaderer in Vörg, še v petek zvečer. V soboto dopoldne so prišli drzni naskakovalci že precej više; približno 100 metrov nad lansko najvišjo v steni doseženo točko so jih iz doline zadnjič videli z daljnogledi. Pozneje pa jih je zagrnila gosta megla. Do sobote so imeli razmeroma dobro vreme in tudi noči nista bili preveč mrzli, v soboto zvečer pa jih je nenadoma zalotil strahovit snežni metež, ki je k sreči nekoliko — sreča v nesreči — omilil nevarnost zapadnega kamenja, katerega so se naskakovalci po nabranih izkušnjah in opazovanjih najbolj bali.
V nedeljo so jih opazovalci iz doline ponovno zagledali, tokrat pa že kakih 300 metrov pod vrhom. Iz Avstrije in Bavarskega so prihitele reševalne ekspedicije, ki so s švicarskimi vodniki, katere je vodil Hans Schlunegger, zaradi rekognosciranja odšle po običajni pristopni smeri na Eiger; ugotovile so, da je položaj plezalcev skrajno nevaren. Schluneggerju ni uspelo, da bi s klici vzpostavil zvezo s plezalci. Ker je partija teh štirih drznih naskakovalcev v soboto po celodnevnem plezanju prišla le 40 metrov više, so bili vsi reševalci in vsa švicarska alpinistična javnost prepričani, da je poskus prvega vzpona dokončno propadel. Po strahoviti drugi nevihti v soboto zvečer sta poskusila Vörg in Heckmayr priti do Pajka (snežišče v zaključni steni), da bi tam dobila prikladno mesto za bivakiranje (prenočitev na prostem). Morala pa sta se, ne da bi kaj opravila, vrniti na staro mesto.
Trenutno še ne utegnemo sporočiti ničesar točnejšega, kaj se je dogajalo v zadnjem delu zaključne vrhovne stene, ki so jo plezalci v nedeljo dosegli. Kakšna je njihova smer, to bo jasno šele potem, ko bodo plezalci podali podrobni opis. Zdi pa se nam, da bo smer prav lepa, saj so vsi štirje znani po tem, da se z izredno vestnostjo dosledno drže pri svojih prvih vzponih čim direktnejše smeri.
Na vsak način je treba čestitati tem korajžnim in spretnim alpinistom in se veseliti, da grozotna severna stena Eigerja ni terjala novih žrtev. S severno
steno Eigerja je rešen eden zadnjih grandioznih problemov v Centralnih evropskih Alpah.

Grindenwald, 24. julija ponoči
Ko so prišli štirje zmagovalci na postajo Eigergletscher, so se alpinisti, ki so se tam zbrali, pomudili z njimi v kratkem razgovoru. Vsi štirje so bili zelo utrujeni ter so kazali rane in odrgnine, ki so jih dobili med vzponom od zapadnega kamenja in od plezanja v hrapavi, ostri skali. Toda njihove rane in poškodbe niso nevarne. Sicer jim je pa to tudi presneto malo na mar, presrečni so zaradi svojega uspeha, v katerega so bili pač že sami proti koncu začeli dvomiti, in prav radi so odgovarjali na vsa vprašanja, ki so jim bila zastavljena.
Seveda so pri tem pripominjali, da si zdaj žele ničesar tako koprneče kakor miru.
»Bivak od sobote na nedeljo smo prebili razmeroma ugodno in prijetno, ker smo se bili zanj dobro pripravili. Danes zjutraj smo med šesto in sedmo uro znova zastavili s svežim pogumom. Kakor smo precenili, nas je čakalo še kakih 300 m
plezanja do vrha Eigerja. Od tega je polovica odpadala na skalo, polovica pa na znano snežno krono. Šli smo skozi majhen žleb, ki nas je povedel od Pajka poševno navzgor v vzhodni smeri. Tod je bil vzpon izredno otežen, saj so nam ves čas grozili večji in manjši plazovi. Končno pa smo, da je bilo to med četrto in peto uro popoldne, dosegli vrh ter s tem prišli na veliki cilj, ki smo si ga bili zastavili.«
Obe navezi sta nato sestopili po normalni sestopni smeri z vrha Eigerja proti postaji Eigergletscher. Ta del poti so imeli za seboj v približno treh urah. Naproti jim jo prišlo osem alpinskih tovarišev, ki so jim predvsem prevzeli težke nahrbtnike. V razmeroma dobri kondiciji so nato odšli k postaji Eigergletscher. Izjavili so, da bi bili, če bi se pokazala potreba, lahko prestali v steni tudi še četrti bivak, Po nekajminutnem pogovoru so naglo odšli v neko privatno stanovanje, kjer so takoj odšli k počitku. — Ves alpinski svet z nestrpnostjo pričakuje podrobnih podatkov o tem edinstvenem vzponu.

Slovenec, 27. julij 1938


Tedenske slike 4. avgust 1938

Kategorije:
Novosti ALP SLO Vse objave

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

ARHIV

Objave naših sodelavcev in poobjave (nam dosegljivih) člankov/objav.