Jutro (1932): Usoda Doma na Vršiču in pašnikov onkraj Prisanka
Kranjska Gora, 25. junija 1932
Z vsem idealizmom našega predvojnega planinarstva je bil zgrajen skoraj tik pred vojno dom na Vršiču. Malokdo izmed današnjih športnih turistov ve, s kakšno prisrčno ljubeznijo je bilo postavljeno to lepo planinsko zavetišče. Dom na Vršiču je bil izraz stremljenj velikega turistovskega idealista dr. Josipa Tičarja. Zares prekrasna stavba je postala zbirališče vseh naših turistov, ki jim je bila lepota nad vse, posebno pa še, ker je bila sosedna Vossova koča gnezdo nemškutarjev.
A kakor v posmeh vsemu idealizmu je zajela to zavetišče vojna in je divjala mimo njega in okrog njega. A reči se mora, da je izšlo iz vojne še precej krepko in v še precej dobrem stanju ter bi bilo po vojni prospevalo še bolj kakor prej, da se ni čez noč znašlo na italijanskem ozemlju. Zasedli so to kočo italijanski graničarji in stanovali v nji, dokler je šlo. Italijanska uprava se je pogajala s kranjskogorsko občino, da bi ji prodala kočo, kar pa ni uspelo, ker se je vsa javnost uprla tej kupčiji. Koča je pričela razpadati, ker je ni popravljal nihče. In ker je razpadala, so Italijani postavili nedaleč od nje karavlo za svoje graničarje in prepustili razvaline Doma na Vršiču usodi.
Tak konec je doživela zgradba, ki jo je postavil naš idealizem. A to še ni bilo vse kar so morali naši ljudje molče žrtvovati. Prišlo je še drugo, ki je še večje zlo za naše domačine. Posestna last občine Kranjske Gore je segala precej preko državne meje na trentarsko stran; to so obsežni kompleksi v Prisanka in na Mojstrovkini strani za tako imenovanim Šitom. Na tem ozemlju so se nahajali še pred petdesetimi leti bogati pašniki in planine, ki so bile za Kranjsko Goro eksistenčne važnosti, saj so bili Borovci takrat še spretni živinorejci in je bila njihova živina po svetu jako čislana, posebej v sosednjem Korotanu.
Dasi so bile v zadnjih desetletjih naše planine močno zapuščene zaradi propadanja živinoreje, so planine vendar še predstavljale veliko vrednost, če druge ne, nacionalno pa gotovo. Še nedavno se je skoraj že pričela akcija, da bi se borovške planine zopet obnovile, ker zahteva tako domača gospodarska konjunktura. A ta akcija bi se kljub prizadevanju in kljub uvidevnosti od strani domačinov ni mogla realizirati, ker so jo že v kali zatrle italijanske oblasti. Ker občina ni bila zadovoljna s kupčijo zaradi Doma na Vršiču in jo je iz razumljivih razlogov odklonila, so se Italijani poslužili drugih metod, da si zagotovijo ozemlje, ki se razprostira sicer na njihovi strani, a je pravna last občine Kranjske gore. Pričeli so s pogozdovanjem terena na Prisankovem pobočju, kjer se nahajajo ravno borovške planine, ker jih k temu baje silijo terenske razmere. Koliko je v tem resnice, ve vsak, kdor pozna prilike zahodnega Prisankovega pobočja in njegov ustroj; v vsem tem pa je očitna namera, da si Italijani na tak način pri svoje obmejno ozemlje za majhen denar in tako zapro Kranjskogorcem pot do njihovih pašnikov in planin.
Kakšno vsoto ponujajo Italijani za odkup takega ozemlja, ni točno znano. Vrše se sicer pogajanja, a iz vsega je razvidno, da bodo ceno diktirali Italijani sami in bodo končno le dosegli svojo namero. Če je ta prodaja v interesu kranjskogorske občine.
Jutro, 26. junij 1932