Polet, Na svoji zemlji – Željko Kozinc: Kopitnik: razgledna, lahko dostopna gora v Posavskem hribovju z izrednim botaničnim bogastvom
Polet, četrtek, 29.11.2007 - Na svoji zemlji
Kopitnik:
razgledna, lahko dostopna gora v Posavskem hribovju
Kopito, odtisnjeno v nebo
Doli v soteski Save mora potnik v vlaku pošteno stezati vrat, da lahko s pogledom objame odljudne skalne vrhe, ki se nizajo visoko nad železniško progo. Da je to le za gamse in njim podobne planince, si misli. No, delavci iz revirjev in doline spodnje Savinje so po tem prepadnem svetu speljali in markirali nenavadno varne in prijazne poti; vse so znamenje tradicionalne ljubezni rudarjev do narave in njim tako potrebnega čistega zraka. In treba je še reči, da se za tistimi ostrimi robovi širijo mehka slemena s senčnimi gozdovi, sončnimi jasami in senožetmi; se nizajo prijazni zaselki ter vasice, kakor je na primer Širje, in stojijo cerkvice, postavljene že v 16. stoletju; se gradijo grozni pa tudi lični vikendi; in se prepletajo vijugave ceste, skoraj vse že asfaltirane.
Čeprav letni čas ob začetku prvega zimskega meseca ni posebno vabljiv za izletnika, ki ga navdihuje vegetacija, je treba najprej nekaj reči o kopitniških rožah. Naravoslovci Petkovšek, Wraber in Skoberne imajo gorski trikotnik med Savo in Savinjo za naravni botanični vrt, v katerem rastejo številne floristične posebnosti. Naštejmo le rastline, ki jih utegnemo odkriti v skalah Kopitnika: lepi jeglič ali avrikelj, igalka ali Blagajev volčin, dlakavi sleč ali rododendron, Clusijev svišč, alpska mastnica, skorjasti kamnokreč ... in na desetine drugega rastlinja, cvetočega v kopnem obdobju in tako milega pravemu planincu, ki je skoraj vsak tudi nekaj botanika. Specialist med njimi utegne najti tudi rožo kopitniko, po kateri je Kopitnik nemara dobil ime.
Kdor pa se vzpne na to 910 metrov visoko goro pozimi, bo o izvoru njenega imena drugega mnenja. Beseda vzpne ni čisto prava, zakaj vrhu se približa po razmeroma ravnem in gostem senčnem gozdu bukev, javorja in smrek. Ko se mora dvakrat še malo spustiti, se vpraša, kakšna gora da je to. Odgovor dobi povsem na koncu, ko pred njim zazija globok prepad, za njim pa širen razgled na sotočje Savinje in Save, na goro Veliko Kozje (987 m), ki je Kopitniku gorski in botanični brat, pa naprej na Lisco (947 m), tja do Sljemena nad Zagrebom. Rob Kopitnikovega prepada, kjer je na desni tudi njegov vrh, se pokaže kot velikanski, skraja ozek gorski hrbet, ki se vije v polkrogu. V prepadu se vrstijo kraški usadi in doline. Strme čeri, ostri dolomitni rogljiči so na sončni strani razvrščeni v 
obliki kopita. Na obeh konceh, kjer je kopito zakovano v svoja vršiča, so te čeri najdrznejše. Na desni strani je treba k njim in tudi k zabojčku, v katerem je vpisna knjiga, nekoliko poplezati. Jeklenice so tu speljane bolj za varnejši občutek nad previsom, ki ga izletnik čuti pod seboj. Več kot pet ljudi hkrati utegne na vrhu delati že nevarno gnečo. Ko spodaj ob srebrikavem rečnem traku izletnik zagleda železno kačo vlaka, se spomni, da je skozi okna vagona tale čer iz zelenega morja, na kateri stoji, videti kar nedosegljiva. In vendar, kako lahka, kako prijetna je bila pot do nje. Četudi je pot začel globoko doli, iz vlaka, in mu je srce v strminah tolklo. Zemlja se je zdela zvrnjena vznak. Z ostrimi skalami je tolkla v nebo kakor s kopiti, kakor da ima srce tudi sama.
Besedilo in foto Željko Kozinc