Išči

Arhiv

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Objavljalci

Authors

Arhiv

Košček planinske zime

Jutro (1932) - Josip Vandot: Morda ni daleč naokoli čudnejše kavarne, kot je borovška posebej, kadar je vsa polna zimskega razpoloženja, človeku ni do tega, da bi sedel za mizico in v miru posrkal vroči čaj.

Vse okrog vlada čudna tesnoba, ki pa nikakor ne prihaja iz idilične harmonije, ki je je že polna vsa kavarna temveč vsa ta tesnoba prihaja naravnost z oledenih gora, ki strme v silni svoji zimski krasoti naravnost v gorko zakurjeno sobo. In prav zaradi teh gora je človek nemiren. Prav zaradi njih ne more sedeti udobno za mizico, ker ga vabi vsaka posameznost planinskega razpoloženja ven v sneg in naproti goram, ki se iskre v živem zimskem soncu. Ne zadrži ga niti pesem klavirja, niti rožna dekle, ki z vitkimi prsti bega po pojočem klavirju. V dušku je vroči čaj v ogretem želodcu in v hipu je človek zunaj med snegom in soncem, sevajočim z ostrih škrb zakletih polic.

Široko zvožena in od smuči preglajena pot se vije v premi črti proti skalovju, kakor da je polirana. Čudno nasprotuje razvalinam tako imenovanega planinskega parka ki ga pa v resnici niti ni. Vedi Bog, zakaj ne. Pot sama na sebi je človeku vsakdanja, ker jo je bil prehodil že tisočkrat in tisočkrat in ker je polna smučarjev, ki gredo bogve kam in prihajajo bogve od kod. Zato človek rajši zavije na desno v hrib koder vodi izletnikom in tudi letoviščarjem popolnoma neznana steza. Vije se nad Skokom preko Male Pišence in še dalje proti samemu Klinu in Vršiču. V začetku ni nikakor prikladna smučarju, ker je prenevarna in nima terena, ki bi privabljal zimskega športnika.

Kljub temu, da se prhki sneg udira do kolen, je vendar ta steza tako zanimiva kakor menda nobena druga v vsej okolici, posebno še v partiji, ki se slikovito odraža na Skoku, na strmem prepadu, v čigar dnu bobni in prepeva Pišenca, ki pa je zaradi ledu in zime danes kaj pohlevna, skoraj molčeča. Za razkosmano Babino glavo spi zimsko spanje kopališče; sonce ga zasipa z nemirnimi žarki, stresa se v živi svetlobi, kakor da je živo in samo dremlje, ker mu je dolg čas v gozdni samoti. Steza se prevali ob obronku soteske v Mali Pišenci; nebogljeni potok je zamrznil in to je kakor nalašč. Brvi ni tod nikoli nikjer, čeprav je tako preklemano potrebna, zlasti poleti, ko iz letoviščarja izvablja nepoznana lepota divjega kaosa, ki je razmetan po Mavrincu in golih plečeh čudno ustvarjenega Kumliha.

Onkraj zasneženega proda zavije steza v goščavo in se mahoma izgubi nekje med grmovjem — poleti jo morda še nekako izslediš, a pozimi je ne najdeš nikjer. Med grmovjem in nizkimi smrekami se noge še bolj udirajo v sneg, ki je tod še krhkejši kakor v dolini. Sonca ni tod nikjer, ker se je sredi belega dne skrilo za ploščato škrbo nekje med Prokletimi policami. Mrzli dih veje skozi vso zimsko samoto in z drevja in grmovja se s plehkim šelestenjem usiplje ivje, ki pa se sproti in skoraj vidno zopet dela po zmrzlih vejah in iglah. Tod je sneg na posameznih delih pregažen z drobnimi nožicami — bile so srne, ki so v beli noči tavale tod okrog in bile so divje koze, ki so se spustile z Rup in s Kumliha in so pred nekaj urami brskale med grmovjem, da bi si namulile šop suhe premrzle trave. Sam Beg vedi kam je vodila od tod njihova žalostna, od mraza skrhana pot.

Čudno je človek presenečen, ko stopi iz goščave in zagleda pred seboj gol svet tik pod gozdovi, ki se raztezajo visoko gor do gluhih pečin, strmečih razkošno z jasnih višin v pišensko sotesko. In sredi te idilične samote stoji zgradba, kakor da je košček silne harmonije, ki je razlita prav po vsem svetu — samotna, molčeča, a vendar radostna, kakor da je v Bogu vesela sama sebe. Vesela še bolj, ker je pred kratkimi tedni prestala svojo prvo preizkušnjo kot glavni stan smučarske armade, ki je valovila in še vedno valovi po teh bregovih.
Po tem snegu, ki se iskri od jutra do večera, od večera do jutra. Erika je polna poezije, zlasti one zimske poezije, ki jo najdeš samo v gorah in ti prijetno kramlja vse zimske večere, ko samotno sediš za pečjo in sanjariš svoje najlepše sanje. Erika, žensko ime — in prav zaradi tega se ti vsiljuje pri pogledu nanjo pravljica o gorskem dekletu sanjajočem na samotnem planinskem obronku o ljubem, ki so ga že davno zasuli divji gorski plazovi.

Številne, druga k drugi priključena senožeti, ki se razprostirajo od Erike skoraj do Klina so idealna torišča zimskega športa in so prav pri rokah, ker jih veže s Kranjsko goro položna cesta, izpeljana tik nad njimi na Vršič, znani in prikupljivi cilj vsakega resnega smučarja. Preko teh senožeti vodi poleti dobra pot ki pa je med našimi izletniki in letoviščarji skoraj
popolnoma neznana ker je nihče ne propagira čeprav zasluži, da jo prištevamo med najlepše privlačnosti, kolikor jih pač nudi borovška okolica. A če je že poleti nad vse zanimiva, je pozimi naravnost nedosegljiva zaradi silnih prizorov, ki ti jih nudi skoraj po vsakem koraku, ki si ga izsiliš med visokim snegom, ki je ves razrvan od smuči. Za tem ali onim ovinkom naletiš na srne, ki te gledajo s prijaznimi očmi in se le nerade in počasi, počasi zavlečejo pred človekom v bližnjo goščavo od koder te opazujejo tako dolgo, dokler ne izgineš za ovinkom.

Sonce se spet prši v širokih, rumenih trakovih izza škrbin Prokletih polic, skalnati kolosi so krog in krog zaliti z drhtečo svetlobo, ki se ne da izraziti s slikarjevimi barvami. Samota je tod strašno tiha, da razločno slišiš utripanje svojega srca. Brbljajoči gorski potok je onemel pod ledom in sredi brezkončne planinske zime se ne oglasi niti najtanjši glas, niti rahlo šumenje snega, ki ga gaziš do pasu. Senožeti so se zaprle za goščavo, led sprednje Prisankove glave strmi brezčutno vate čeprav se leskeče v modrikasti barvi sredi nemih sončnih žarkov. Neskončna rotira gorska panorama je razgaljena pred tabo, ko se naslanjaš ob steno zapuščene koče v Klinu, da se odpočiješ po prijetni borbi s snegom. Trikrat še zdrkne sonce za belo škrbino preden se odloči, da nastopi pred dolgo pot de sulične osti, ki štrli iz Razora naravnost v modro planinsko nebo.

Toda tu se pričenja zvožena pot, ki vodi po desnem bregu Pišence v dolino, a ni niti za desetino tako zanimiva kakor nepoznana pot po levem bregu. Stokrat sem že ugibal zakaj je tako zaprta, a uganil nisem še do danes. Če pa uganem vam pa sporočim, da ne bo zamere niti pri vas, še manj pri meni.

Josip Vandot
Jutro, 21. februar 1932
 

Kategorije:
Novosti SLO Vse objave
Značke:
Jutro novosti

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

ARHIV

Objave naših sodelavcev in poobjave (nam dosegljivih) člankov/objav.