Išči

Arhiv

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Objavljalci

Authors

Arhiv

Kozjak in izletniške točke ob severni meji

Polet, 28.04.05 – Željko Kozinc: V lepem vremenu se izredno lepo vidi na Dravsko ravan in Slovenske gorice – tja do Goričkega

Soba z razgledom

Po grebenih in slemenih.


Kozjak in izletniške točke ob severni meji


Kako čudovita izletniška ponudba za prvi maj! Koliko lepote, miru ali srečanj! In to severno od Maribora. Lahkotna in nezahtevna je pot na hrib Sv. Urban, ki je z višino 597 metrov okoli 300 metrov nad Mariborom. V lepem vremenu se izredno lepo vidi na Dravsko ravan in Slovenske gorice – tja do Goričkega.

Cesta, a seveda tudi označena pot iz Brestrnice, dolga poldrugo uro, pelje na Tojzlov vrh (703 m), kjer se bo ob planinskem domu 1. maja ob 11. uri začelo praznično rajanje.


Imenitno počutje na Žavcarjevem vrhu

Obraščeni Žavcarjev vrh (915 m) je hrib za ljubitelje gozdov in mirnih, samotnih poti, za izletnike, ki želijo spoznati Kozjak. V ta namen je pač najbolje, da jo s tega vrha peš uberete na Ostri vrh – če ste seveda kos kar dolgi hoji: pet ur tja in nazaj. Bogato boste poplačani. Kozjak je blažena izletniška dežela, ki ima veliko markacij in ob njih usmerjevalnih tabel. Hodili boste od kmetije do kmetije; nekatere so odprtih vrat.

Če opišemo vas Sv. Duh, lahko povemo bistveno o Kozjaku: vasica na prišpičenem, a ne prestrmem hribu Ostri vrh (903 m) je tudi od turističnih veljakov dobila naziv enega najbolj prijaznih slovenskih krajev. V časteh je pri romarjih z obeh strani meje. Združenje novinarjev evropskih katoliških glasil jo je včrtalo v svojo transverzalo tistih evropskih krajev, ki izžarevajo posebno duhovnost in spodbujajo ekološko ozaveščenost ter jo je zato posebno vredno obiskati. Kako bi torej Sv. Duh na Ostrem vrhu ne bil v čislih tudi pri običajnih nedeljskih turistih, ki se pripeljejo le na razgled in na nedeljsko kosilo bodisi v vaško gostišče bodisi na kakšno turistično kmetijo v okolici. Kako ga ne bi vzljubili športni in rekreativni kolesarji, ki se v nizkih prestavah prepoteni in zadovoljni nad svojo močjo privrtijo skoraj tisoč metrov visoko tudi na ta »ostrovrhi« kucelj. Ceste so vse po vrsti solidno asfaltirane, tako da je užitkarsko in kajpak tudi nevarno »polaganje« ovinkov ob povratku že kar v modi, to še posebej. Še bolj so teh obnovljenih cest veseli kozjaški kmetje, saj so ustavile propadanje njihovih vasi, ki se jim je že prikazovalo kakor mora, tako zaradi izseljevanja v Dravsko dolino, ki jim je bilo edini izhod, kakor zaradi staranja tistih, ki so vztrajali doma. Zdaj lahko po cestah končno odvažajo pridelke in pričakujejo turiste, ki si želijo miru in sprehodov po visokih gozdovih in senokosih. Domačije se belijo od prenov in novogradenj, cerkev se zdi obnovljena za naslednjih sto let. Ko se prideš razgledat, imaš občutek, da si na visokem vrtu in ne na kakšnem ostrem vrhu.


Častitljiva kmetija Tojzl, po kateri se imenuje bližnji vrh.

Stojimo na razvodnem vrhu, sredi široko napetega in kajpak razglednega gorskega svoda skoraj 50 kilometrov dolgega Kozjaka, s katerega odtekajo severne vode v Muro, južne v Dravo. To hidrografsko omrežje je zelo enakomerno stkano, zlasti pri dravskih pritokih. Zaradi te ubranosti se zatišna kozjaška pokrajina pokaže z Ostrega vrha v prijetnem nihanju grebenov in slemen, v ritmičnih menjavah, značilnih za slovensko kulturno krajino, v mozaiku gozdov in pašnikov, travnikov, njiv, sadovnjakov. Globeli so druga drugi podobne po svojem debrskem prerezu, s strmimi pobočji, ki se vzpenjajo tako rekoč iz strug s šumečo vodo povsem brez razčlenjenosti in brez pregibov do višine okrog 600–750m, je pisal geograf Anton Melik. Med širokoplečatimi vršinami in ploščatimi kopami, ki jih ločujejo, hkrati pa tudi vežejo položno usločena sedla, je Ostri vrh videti kot orjaški čok. Čokat pa je tudi bližnji, pri planincih prav tako priljubljeni Žavcarjev vrh. Čez sedla pelje srednjegorska, a udobna planinska Pot čez Kozjak, priljubljena pri pešpotnikih z obeh strani meje. Ob njej se je že pred stoletji začrtala narodnostna meja, general Rudolf Maister pa je s svojimi borci zagotovil, da je bila po tej ločnici narodov po razpadu stare Avstrije potegnjena tudi državna meja. Danes vasica Sv. Duh spet dobiva pridih dvojezičnosti (kar bo lepo in prav, ko bo dvojezičnost tudi na drugi strani meje). Počivalne klopi, ki so prijazen prispevek ustrežljivosti tega kraja, imajo na primer napisa: Nimm Dir Zeit in Vzami si čas, pri čemer je nemški napis pravopisno pravilen, naš pa ne.


Na Kozjaku slovi zlasti zelo razgledna Pot slemenskih kmetij

Cerkev sv. Duha je bila nekoč sloveča romarska pot in središče fare, ki je združevala okoli 1500 slovensko in nemško govorečih faranov. Na slovenski strani jih je ostala približno tretjina. Danes cerkev rade obiskujejo tudi avstrijske družine. Znotraj starega taborskega obzidja se razteza travno in senčno dvorišče, ki ga prijetno poživljajo otroški klici. Svojevrstno zatišnost in omamnost pa mu daje mešanica vonjev z dveh mogočnih lip in z nekaj kostanjevih, borovih in orehovih dreves. Tu je še stara kapela sv. Avguština s skodlastim čebulnim zvonikom. Vse to je dovolj za praznične občutke in za pomisel, da je verjetno tudi ta stari kultni kraj izvorišče ugodnih zemeljskih energij. To pomisel krepi še legenda o svetem kamnu ob cerkvi, okoli katerega se je, kakor ugotavlja Rado Radešček, napletlo čuda zgodb o njegovih neverjetnih lastnostih in čudodelni moči. Na njem naj bi, kakor so bajali stari ljudje, še pred gradnjo cerkve v 17. stoletju posedala bela golobica, prispodoba svetega duha, torej krščanskega boga. Ni še dolgo, kar so romarji s svetega kamna kar obilno krušili drobce in jih sejali po svojih njivah, da bi jim zemlja bolje rodila. Ne vemo, koliko je bilo odnesenih teh čudodelnih okruškov in ali so res kaj pomagali pri pridelkih. Sveti kamen, ki je skala iz tršega dolomita, še vedno moli iz mehke zemlje. Na videz ni prav nič zmanjšan, gotovo pa je danes manj čaščen kakor nekoč. Blizu stoji stara kapelica, zgrajena v spomin na belo golobico. Zdaj je zanemarjena, obraščena z nizkim gozdom. In vendar se zdi, da v njej, ko skozi okroglo lino na zadnji steni vdre sončni pramen, proseva prispodoba svetega Duha. To sonce, ki je tu ob vsej svoji neizmernosti na kratko ujeto v drobno in lepo obliko, priča o svetosti. Kakšni? O eni gotovo: o svetosti človeškega življenja, katerega kratkost blaži lepota.

Besedilo in foto Željko Kozinc

Kategorije:
Novosti SLO Vse objave

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

ARHIV

Objave naših sodelavcev in poobjave (nam dosegljivih) člankov/objav.