Išči

Arhiv

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Objavljalci

Authors

Arhiv

Kralj na lovu v naših planinah

Ptujski list/Jutro (1922): Ko si je kralj Aleksander lansko leto nekoliko ogledal krasno našo Slovenijo, se je čudil zlasti našim gorenjskim planinam. Sklenil je, da pride vanje kot lovec. 

Dolgo, se mu želja ni mogla izpolniti. V ponedeljek na Štefanovo pa je krenil s svojim vlakom in spremstvom proti Ljubljani, kamor je prišel v torek ob 11. Iz Ljubljane so je odpeljal vlak po kratkem odmoru proti Kamniku.

Vreme je bilo prekrasno in mogočni naši snežniki so v polnem svojem sijaju, ožarjeni od zlatega sonca, dostojno pozdravili jugoslovanskega vladarja. V Kamniku je šel kralj peš od kolodvora do Glavnega trga. Prebivalstvo ga je navdušeno pozdravljalo. Ogledal si je kamniško smodnišnico. Do Stahovice so se potem peljali, tam pa zajahali konje in jezdili do Kopišč, od koder je kralj in večina spremstva nadaljevala pot peš. Ob pol peti so prišli v Kamniško Bistrico, kjer prenočujejo. Pot po bistriški dolini je že bila krasna, naravnost čarobna pa je bila planinska okolica nad Kamniško Bistrico. Okoli koče je že legal mrak, vrhovi planin pa so še žareli v prekrasnih barvah. Kralj je kmalu po prihodu stopil iz koče in dolgo občudoval čudovit prizor. Tudi po večerji kralj ni mogel ostati v koči. Zunaj je razprostirala naravnost božanska zimska noč svoja krila. Na nebu migljajo tisočere zvezde, v katerih svitu se leskeče sneg na visokih jelkah. Svečano molči gozd. Kralj se sprehaja in noče se mu spati. Šele ob ob 22 uri 30 minut se vrne v kočo in leže k počitku. Ves čas se je kralj živahno in veselo razgovarjal z gospodi svoje družbe in vedno znova poudarjal svoje iskreno zadovoljstvo, da je prišel v naše planine.

V sredo ob 10. dopoldne je odšel kralj s svojo lovsko družbo na lovišče. Dostop je bil radi visokega snega jako težaven. Do eno uro oddaljene lovske koče je kralj jezdil, od tam pa je šel skoraj dve uri po precej nevarni poti peš k svojemu stojišču. Sneg je ležal na onem kraju nad 1½ metra visoko, na bližnjih obronkih pa je bil še debelejši. Tako je bilo že naprej jasno, da bi lovci mogli priti le po velikem naključju do strela. Kralj pa se je bil odločil za lovski pohod z izjavo, da mu je več, do opazovanja in uživanja proste narave, nego za lovske uspehe.
Lovcem se je na oddaljenih, strmih grebenih pokazalo nekaj divjih koz, toda niti eden ni prišel do strela. Ob pol 4. se je kralj vrnil v bistriško kočo, izvrstno razpoložen in očaran od prelepega gorskega sveta.

Po večerji je Slovensko planinsko društvo poklonilo kralju po svojem odborniku 30 najlepših slik z naših planin in zbirko razglednic svojih koč in hotelov. Kralj se je vidno vzradoščen iskreno zahvalil, občudoval lepe slike ter vpisal svoje ime v novo društveno spominsko knjigo.
V četrtek je odšel kralj s svojo lovsko družbo že pred 8. na stojišče, ki je bilo pripravljeno pod Mokrico. Lov je bil srečnejši. Pred lovci so se kmalu pokazali divji kozli in kmalu so počili prvi streli. Kralj je dobil pred puško velikega divjega kozla in kmalu nato še drugega, nekoliko manjšega. Oba sta padla zadeta od dobro merjenih strelov. Srečo so imeli tudi drugi lovci. Princ Pavel je ustrelil dva kozla, generala Hadžič in Dokič pa po enega. Veselo so je vračala lovska družba proti poldnevu v bistriško kočo. Gonjači so prinesli kralju »gamsovo« brado kot znak uspešnega lova. Kralj se je z njimi dolgo pogovarjal o razmerah na kmetih in o življenju v planinah. Podaril je vsakemu 200 dinarjev.

Kmalu po obedu se je napotil kralj z vso lovsko družbo proti Kamniku, nekaj časa peš do Stahovice, kjer so sedli v avtomobile. Z gorskih kmetij in z bližnjih vasi so prihiteli ljudje k poti, da vidijo in pozdravijo svojega ljubeznivega kralja. V mestu Kamniku, okrašenem z zastavami, je nebroj občinstva iz mesta in okolice pričakalo kralja. Kralj je na županov nagovor poudarjal, da mu ostanejo lepi dnevi v neizbrisnem spominu.
Nad vse veličasten je bil brez vsakih predpriprav prirejen sprejem na glavnem kolodvor v Ljubljani. Trg pred kolodvorom in kolodvor sam je bil nabito poln občinstva, ki je hotelo pokazati vso svojo ljubezen in vdanost svojemu narodnemu kralju. Že ko je bil kralj na vlaku, mu ni skoraj dalo občinstvo, da bi se odpeljal. Presenečen nad toliko vdanostjo, se je kralj glasno zahvalil občinstvu in stoterim segel za slovo v roko.

Ptujski list, 15. januar 1922


Kralj na lovu

Kamniška Bistrica, 28. decembra 1921
Danes ob 10. dopoldne je odšel kralj s svojo lovsko družbo na lovišča. Na tako imenovanem Macesnovcu so bila prirejena tri stojišča, eno za kralja, eno za princa Pavla in eno za prvega adjutanta generala Hadžiča. Dostop jo bil zelo težaven. Do eno uro oddaljeno pastirske koče je kralj jezdil, od tam pa je še skoraj dve uri po precej nevarni poti peš k stojišču. Sneg leži na tem kraju nad 1½ metra visoko, na bližnjih obronkih pa je še debelejši.
Gonjači zaradi tega niso mogli izvršiti nikakršnega pogona in bilo je že v naprej jasno, da bi mogli lovci priti le po velikem naključju do strela. Kralj se je bil navzlic temu odločil danes za lovski pohod z izjavo, da mu je več do uživanja in opazovanja proste nabave, nego za lovske uspehe. Lovcem se je na oddaljenih strmih grebenih pokazalo nekaj divjih koz, toda niti eden ni prišel do strela. Ob pol 4. Popoldne se je kralj vrnil v bistriško kočo izvrstno razpoložen in očaran od lepega gorskega sveta.
Zvečer ob 8. uri je bila pri kralju večerja, na katero so bili povabljeni tudi namestnik Hribar ter ostali ljubljanski gospodje. Po večerji je Slovensko planinsko društvo poklonilo kralju po svojem odborniku kontrolorju Rozmanu društveni znak, 80 najlepših z naših planin in zbirko razglednic svojih koč in hotelov. Kralj se jo vidno vzradoščen iskreno zahvalil, občudoval lepe slike ter jo vpisal svoje ime v društveno novo spominsko knjigo. Za njim so se podpisali princ Pavel in ostali člani lovsko družbe. Tudi današnji dan je bil krasen.
Jutri se poda kralj že zgodaj zjutraj pod Mokrico na lov. Ob 2. popoldne je odhod iz Bistrice. Ni še odločeno, ali se kralj odpelje z dvornim vlakom, ki čaka v Kamniku, ali pa so bo vozil v avtomobilu do Ljubljane in šele od tod nadaljeval svojo pot po železnici.

Jutro 29. december 1921
 

Dopoldanski lov

Kamnik, 29. decembra 1921
Danes zjutraj se je kralj s svojo lovsko družbo podal že pred 8. uro na stojišče, ki je bilo pripravljeno pod Mokrico, že zgodaj so se bili odpravili gonjači, ki so bili danes srečnejši. Pred lovci so se kmalu pokazali divji kozli In kmalu počili prvi streli. Kralj Je dobil pred puško kapitalnega divjega kozla in kmalu na to še drugega, nekoliko manjšega. Oba sta padla zadeta od dobro odmerjenih strelov.
Skoraj istočasno je princ Pavel ustrelil dva kozla. Srečo sta imela tudi prvi adjutant general Hadžič in divizijski komandir general Dokič. Ustrelila sta vsak po enega kozla.
Veselo se je vračala lovska družba proti poldnevu v bistriško kočo. Goniči so prinesli kralju «gamzovo» brado kot znak uspešnega lova. Kralj je obdaril vseh 34 gonjačev vsakega s po dvesto dinarji ter jim ukazal izročiti dvorske spominske kolajne. Razgovarjal se je z njimi dolgo nad vse prijazno o razmerah na kmetih in o življenju v planinah. Obdaril je tudi vse posle v koči. Na to se je napotil k bližnjemu izviru Bistrice ter na povratku pogledal kočo Planinskega društva, kjer je sedel za mizo, pogovarjal ljubeznivo z vsemi navzočimi, ogledoval spominsko knjigo, povpraševal zastopnika SPD Rozmana o raznih podrobnostih iz društvenega življenja. V kuhinji se je ustavil pri kuharicah ter jih obdaroval.
Nato se je vršil obed. …

Jutro 30. december 1921

 

 

 

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

ARHIV

Objave naših sodelavcev in poobjave (nam dosegljivih) člankov/objav.