Smučanje z grebena Križa in Kriške stene.
Na parkirišče v Vratih pripeljemo v zgodnji jutranji uri in obtežimo nahrbtnike s smučarsko opremo ter pričnemo pot v lahkih pohodnih čevljih. Sončni žarki še niso dosegli Aljaževega doma, a visoki vrh Triglava in sosednji Stenar se že kopljeta v soncu.
Z ravnice med Aljaževim in Šlajmarjevim domom stopimo v gozd in počasnega koraka pod največjo težo nahrbtnikov v smučarski sezoni korak za korakom pridobivamo na višini. Hodimo po označeni planinski poti in dosežemo grapo, ki je kopna in po kateri vodi pot. Višje smo, lepši so pogledi na gore. Ko zapustimo grapo, smo že visoko in hojo pričnemo v serpentinah po pobočju gozda, ki še ni ozelenel, po poti, ki se vije kot jara kača. Pot nas pripelje pod ostenje Dolške glave, kjer med razpokami prepadne stene cvetijo lepi jegliči in razveseljujejo redke mimoidoče. Še kratko pot naredimo in zagledamo snežne jezike, ki se pnejo strmo navzgor. Stopimo do snega in ob ruševju zamenjamo obutev. Prijatelj Rado se odloči strmino prehoditi, midva z Matejem pa na smučeh. Pričnemo vzpon. Smuči nekajkrat zdrsnejo, ko odrinem vrhnjo plast snega, medtem ko prijatelj stopa brez težav v že narejene stopinje. Ko je prva strmina za nami, se zasneženo pobočje razširi in tu smo že vsi na smučeh. Nad nami se vzpenjajo stene Stenarja, mi pa se obrnemo proti severu in prečimo in se vzpenjamo po pobočju do Češke plošče, kjer že čutimo v nogah napore vzpona in naredimo prvi odmor.
Izgubljeno energijo nadomestimo, se ozremo na okolico, stopimo na smuči in pričnemo vzpon po lepo zasneženem smučarskem pobočju. Naproti prismuča turni smučar, se ustavi in pokramljamo o snežnih razmerah, nato pa nadaljujemo vzpon. Kmalu se izkaže, da ima največ moči najmlajši član naše odprave in kljub občasnemu čakanju se nama vse bolj oddaljuje. Ko preide pobočje preko prve stopnje in ko se odpre čudoviti pogled na Stenarska vratca, nama izgine izpred oči in za nameček postaja še razdalja med nama vedno večja. Čeprav utrujen se ne ustavljam kaj dosti, le toliko, da zajamem obilico svežega zraka in že drsijo smuči po snegu in korak sledi koraku po gazi, kjer je stopal prijatelj pred menoj. Tako nadaljujemo proti pobočju grebena Kriške stene, med Križem in Gubnem z lepim pogledom na Stenar in vrhover nad dolino Vrat s Karavankami v ozadju. Povzpnem se na greben, pod katerim pada Kriška stena v zatreb doline Krnice. Odpre se pogled na Razor, Prisojnik in oddaljeni Dobrač, sosednji vrh Gubna in za njim Zgornjo Dolško špico.
Prijatelja ne vidim in zato počasi korakam po grebenu in dosežem Bovška vratica. Naredim kopico fotografij in stopim naprej. Dosežem vrh grebena, kjer je že nekaj časa Matej in skupaj nato dočakava še zadnjega člana naše odprave. Pogledi na okolico odlični. Vidimo vrh Križa in Stenarja, vrhove okoli Triglava, Poprovec, Kanjavec, Malo in Veliko Špičje, pa bližnji Bavški Gamsovec, Vrh nad Kamnom, Pihavec, Šplevta, Kriški podi s Planjo in Razorjem, za katerim se vidi Bavški Grintavec s Srebrnjakom. Vse to nas ne pusti hladne, čeprav nam rahel veter ne dovoli užiti vso toploto sončnih žarkov. Odmor po utrujajočem vzponu nam pride prav za nadomestilo izgubljenih kalorij kot za pripravo na smučanje. Na vrh Križa se tokrat zaradi utrujenosti in premalo snega, ki bi dopuščal dobro in varno uporabo cepina in derez ne gremo.
Stopimo na smuči in pričnemo smuko po grebenu. Sneg je odličen in temu ustrezno je smučanje. Smučamo mimo vratic po pobočju navzdol na greben Kriške stene in ob njem v čudovito široko dolino. Vsak od nas smuča po svoje. Rado se drži vzhodnega pobočja doline, midva z Matejem odvijeva pod ostenje Križa in nato združimo poti na prelomu doline pod Stenarskimi vratci. Zadihani se ustavimo in uživamo v pogledih na naše smučine, nato pa nadaljujemo dolgo smučanje po strmem pobočju proti Češki plošči, kjer naredimo še en odmor pred zaključnim spustom.
Smučamo po poti vzpona in pred zaključkom srečamo tujca, ki sili navzgor brez prave opreme, medtem ko ga njegovi prijatelji čakajo nižje, na kopnem predelu. No, mora obrniti, mi pa odsmučamo zadnje metre do naših pohodnih čevljev. Zamenjamo obutev in oprtamo ponovno težke nahrbtnike ter stopimo nekaj korakov po snegu do kopnega. Tujci so medtem že odšli nazaj in tako v miru stopamo navzdol, se še enkrat ustavimo za fotografiranje rumenocvetočega lepega jegliča in že smo v gozdu. Dolga je pot v dolino. Iz gozda gremo v grapo in spodaj ponovno v gozd, ki ga zapustimo s prihodom na trato v Vratih, kjer vidimo le nekaj cvetov belega žafrana.
Še enkrat se ozremo na očaka naših gora in njegovo mogočno severno steno in odkorakamo do avtomobila, kjer se naša ramena osvobodijo težkega bremena. Pospravimo smučarsko opremo in se odpeljemo v Mojstrani, kjer še enkrat v razgovoru podoživimo pomladansko smučarsko turo ob grižljajih slastne pice in požirkih hladne pijače.