z juga: Dvoje poti nas tja gor popelje že iz Tolmina oziroma iz bližnjega Zatolmina
Zgodovina je goram tod naokrog vtisnila pečat trpke nesmiselnosti, kakršen vojna in vojskovanje prav gotovo sta. Vendar so te gore, ti vrhovi, grebeni, grape in kotline pod njimi preživeli davni svetovni spopad, uničujočo govorico orožja iz prve svetovne vojne (seveda rane, ki na ta davna dogajanja spominjajo, še zdaleč niso povsem zaceljene, zato pa postajajo vedno bolj zgovorna izročila kulturne in zgodovinske dediščine tega dela Julijcev) in nas zdaj s svojo starodavno miroljubno govorico, ki jo gore edino znajo in spoštujejo, spet in spet vabijo k sebi v nedrja. Mnogo zaznamovanih in tudi zavarovanih poti vodi tja, predvsem na prvaka tega gorovja, tistim, ki znajo iskati stopinje za domačo in divjo rogato drobnico, pa bodo tam zgoraj, v Gregorčičevem planinskem raju (pesnik je bil doma spodaj, pod južnimi strmalmi naših gora), našli marsikatero raziskovalno in tudi povsem plezalsko zadovoljstvo.
Krn (2244 m) in Batognica (2164 m)
Krn in Batognica s planine Kuhinje. Foto: Mitja Košir
Toliko rdeče belo zaznamovanih poti, ki se v komaj pregleden vozel strnejo na vrhu Krna in sosednje Batognice, najdemo v visokih Julijcih le še okrog Triglava. Seveda to še ne pomeni, da so ti julijski vrhovi kar tako vsakomur na voljo. Triglavsko pogorje in njegovo množično obleganje so svojevrstna zgodba za kakšno drugo pripoved, Krn in gore okrog njega pa med julijskimi imenitneži vendarle sodijo med posebneže, saj je njihova nadmorska višina, glede na osrednjo julijsko mogočnost, več ali manj iz druge kategorije. Vendar to dejstvo tem goram prav nič ne znižuje visoke gorniške vrednosti, kajti nižinska izhodišča za gore okrog Krna, naj bodo v Trenti (Lepena, 700 m) ali pri Soči v Kobaridu, Kamnem ali Tolminu (vsa zmorejo komaj nekaj nad 200 m nadmorske višine) ne govorijo o kakšni nedoraslosti gorenjskim, ampak pravemu gorniku napovedujejo »visoko in dolgo potovanje«, podobno tistim iz osrednjih, višjih Julijcev.
Zato tokrat pojdimo na Krn in Batognico z juga. Dvoje poti nas tja gor popelje že iz Tolmina oziroma iz bližnjega Zatolmina. Dvoje dolgih in napornih potovanj. Lahko krenemo v dolino Tolminke in se mimo znamenite Javorce (cerkvica – spomenik iz prve vojne, 571 m) vzpnemo na grebensko sleme, ki se vleče med Mrzlim vrhom na jugu, do obeh Stadorjev (Mali in Veliki) na severu. Lahko pa jo iz Zatolmina uberemo navzgor po severnem pobočju pod Vodlom (1053 m) in Grmučem (1196 m), mimo planin Zagrmuč in Pretovč, dokler v sedlu pod Čelom (1364 m) ne stopimo na že omenjeno pot z Javorce. Pot pod Stadorjema na vzhodu in Maselnikom na jugu, mimo Jezera v Lužnici med Škofičem in Malim vrhom, na Prag (Batogniško sedlo, 2068 m) in na vrh Batognice ter preko nje, ali po spodnji poti, preko severnih pobočij, na Krnsko škrbino (2058 m) in na vrh Krna, je, če se res odpravimo iz Tolmina (Zatolmina), pokrajinsko sicer eno najlepših, vendar pa tudi eno zelo, zelo dolgih potovanj v naših gorah. Komur bosta dana dobro počutje in lepo vreme, bo na tej poti doživel južno obrobje naših Julijcev v vsej njihovi radodarnosti. Od bogastva cvetličnih vrtov in jezerske skrivnosti v Lužnici, do srhljivih spominov ob pogledih na zarjavele ostanke nekdanjega frontnega bojišča. Največje darilo pa bo seveda razgledovanje prek vseh obzorij, od najvišjih gora vse naokrog, do bleščečega se modrega morskega zrcala tam spodaj v Tržaškem zalivu.
Od kod vse lahko še splezamo na Krn in Batognico? S planine Kuhinje nad vasjo Krn in Gregorčičevim Vrsnom, iz Drežnice nad Kobaridom, iz trentarske Lepene mimo Krnskih jezer, kamor lahko pridemo tudi z bohinjske Komne. O vseh še vidnih ali komaj še opaznih vojaških poteh iz davnih časov prve svetovne vojne pa se velja poučiti v strokovni vodniški literaturi. Torej vzemite v roke knjigi Andreja Stritarja Gore nad Sočo (Sidarta, 1997) in Tineta Miheliča Julijske Alpe (PZS, 2003). Natančno pa poglejte tudi na zemljevid Krnsko pogorje 1: 25.000.