Revija Adrenalin: Plezanje zaledenelih slapov, se je kot posebna zvrst alpinizma, začela razvijati v 70-ih letih v Kanadi, ZDA, na Škotskem in v Franciji. V 80-ih letih se je v vseh alpskih deželah tovrstno plezanje močno razmahnilo in prišlo tudi k nam.
V Sloveniji je ledno plezanje doživelo nov razmah v 90-ih, z razvojem nove opreme, tehnike plezanja in spremembe vrednotenja samih vzponov.
Plezanje zaledenelih slapov predstavlja ekstremni aspekt zimskega alpinizma in pomeni tudi nujnost za pripravo na težke vzpone v visokih alpskih ali himalajskih stenah. Seveda tudi v tej zvrsti plezanja obstaja specializacija in ni malo alpinistov, ki se danes ukvarjajo predvsem ali pa izključno z lednim plezanjem - torej plezanjem zaledenelih slapov in dolgih lednih smeri v visokih gorah.
Za ledno plezanje je značilno gibanje po strmih do navpičnih lednih višinah in strminah, s pomočjo posebne opreme - predvsem cepinov in derez. Težavnost plezanja je odvisna od naklona ledu, dolžine strmih raztežajev, kvalitete in količine ledu ter od možnosti nameščanja dobrega varovanja. Zaenkrat ima težavnostna lestvica 10 stopenj, pri čemer smeri od osem naprej predstavljajo predvsem smeri splezane v specifičnih razmerah, deloma v skali, deloma v ledu.
Ledeni slapovi pa sežejo večinoma do sedme stopnje. Strmi in težji slapovi so ponavadi iz manj homogenega ledu, ki pogosto tvori prostostoječe ledene sveče, tudi več deset metrov visoke. Razumljivo je, da se v takih razmerah kaj hitro poveča nevarnost početja, predvsem zaradi slabih možnosti varovanja, velike izpostavljenosti plezalca in velikih fizičnih naporov. Za ilustracijo: V težkem slapu pogosto traja plezanje enega raztežaja (okrog 40 m) celo uro, v ekstremnih pogojih pa še precej več.
Za stalen stik z novimi trendi modernega plezanja lednih slapov, poleg ostalih slovenskih plezalcev skrbiva tudi midva, Aljaž Anderle (Mamut) in Klemen Premrl (Pro Montana). S plezanjem sva začela leta 1986 v alpinistični šoli, ki jo je organiziral alpinistični odsek Tržič. Zaledenelih slapov pa sva se lotila pred približno šestimi leti. Prvi poskusi v njih so bili naivni in tipajoči, brez izkušenj, inštrukcij in celo prave opreme. Precej časa je minilo, da si je led pridobil tako pomembno vlogo v najinem doživljanju alpinizma. Od ihtavega razbijanja ledenih gmot sva prešla k čistejšemu, prostemu stilu plezanja, posegla sva k višjim težavnostnim, začelo se je načrtno delo in svoje cilje sva začela iskati tudi proč od doma. V tem iskanju je bilo preplezanih precej ledenih kilometrov in absorbirano na desetine učnih ur o spoznavanju sebe, narave, soljudi in usode. Vse te pretekle izkušnje ne pomenijo le lepih spominov na preživeto, pač pa tudi dragocen kapital, ki bo tudi v prihodnje omogočal vračanje s plezalnih tur in uživanje v spominih.
Prve sezone sva svoje znanje in moč preizkušala predvsem v domačih logih. Kjer se, če so zime dovolj mrzle, tekoče vode spremenijo agregatno stanje, naredi kar lepo število ledenih slapov, ki so bolj ali manj primerni za plezanje. V teh sezonah sva z Aljažem dokaj sistematično in zagnano preplezala kar lepo število zaledenelih slapov, ter splezala še nekaj novih prvenstvenih slapov. Najpomembnejša področja za tovrstno plezanje na sončni strani Alp so, v Zgornjesavski dolini, zgornjem Posočju, na Jezerskem in v Logarski dolini. Ledni slapovi pri nas segajo do spodnje sedme stopnje na težavnostni lestvici, ki zaenkrat premore 10 stopenj.
Zaradi milih zim, sva bila primorana po užitke, ki sva jih deležna med plezanjem vse večkrat v tujino pri čemer imam v mislih predvsem alpske dežele: Avstrijo, Italijo in Francijo. Možnosti lednega plezanja so v omenjenih deželah skoraj neomejene. Sprva, sva se zaradi bolj razvite ledne scene slapov v sosednjih državah kar malo bala, vendar sva kmalu ugotovila, da so slovenski slapovi realno ocenjeni in primerljivi s tujimi. V nekaj enodnevnih in večdnevnih izletih na tuje, sva uspela preplezati kar nekaj slapov zgornje šeste stopnje. Način, s katerim sva premagovala ledene metre, so nama zavidali tudi tuji plezalci. Zaradi uspehov doma in v tujini, se je zdelo (res samo zdelo!), kot da nama je v bližnji okolici zmanjkalo izzivov. Zato sva se odločila, da svoje znanje in sposobnosti preizkusiva v kanadskih slapovih.
Ker Kanada velja za zibelko lednega plezanja, je bil najin obisk pomemben tudi zaradi tega, ker sva lahko
neposredno primerjala način (realnost) pri ocenjevanju lednih slapov pri nas, v primerjavi z kanadskim.
V Kanado sva odpotovala februarja 1997 in po bolj tipajočih začetkih kmalu prišla v pravo formo. V enem mesecu kolikor je trajala najina mala odprava, sva preplezala kar nekaj slapov zgornje šeste stopnje. Najin dosežek, na katerega sva še posebej ponosna, pa je slap z imenom Riptide (z oceno 7-), kar je največ, kar smo do sedaj splezali slovenski ledni plezalci.
V preteklih sezonah, sva navezala mnogo stikov z najboljšimi lednimi plezalci na svetu, kar nama omogoča, da drživa stik z najmodernejšimi trendi v lednem plezanju. Rezultat tega, so nove moderne kombinirane smeri, ki sva jih, kot prva v Sloveniji opremila in preplezala prav midva. Pri tem gre za smeri, ki niso v celoti preplezljive po ledu, temveč je na poti do vrha smeri potrebno z uporabo ledne plezalne opreme (cepinov in derez) premagati tudi odseke kopne skale.
Poleg kombiniranih smeri, se v zadnjem času pojavlja tudi nadvse zanimiva pojavna oblika lednega plezanja: Tekmovanja. Prve tekme, ki se odvijajo na umetnih ledenih slapovih, so pred leti začeli prirejati Francozi. Ker so kovinske konstrukcije, obdane z ledom, visoke od 30 do 40 m, postavljene sredi turističnih krajev, je zanimanje gledalcev in medijev za ta atraktiven šport nadvse spodbudno. V lanski sezoni sva se nekaj tekem v težavnostnem lednem plezanju udeležila tudi midva in v mednarodni konkurenci dosegla kar spodbudne rezultate, posebej Aljaž, ki je na tekmi v Italiji dosegel drugo mesto.
Organizatorji posameznih tekem, so za sezono 2000 združili moči, ter ustanovili IWC - ice world cup. Kar pomeni, da nas v naslednji sezoni čaka 7 tekem za svetovni pokal. Omenjena poteza organizatorjev bo najbrž še povečala zanimanje plezalcev, občinstva in medijev ter tako to zanimivo zvrst športa predstavila čim širši publiki.
Aljaž Anderle (Mamut) in Klemen Premrl (Pro Montana), se v sezoni 2000 nameravava udeležiti vseh tekem za svetovni pokal v lednem plezanju in se na tekmah uvrščati med osem finalistov, ter doseči čim boljši rezultat v končnem seštevku.