LJUBLJANA - Kaja Benko: Mici Kurnik je 90-letnica z neverjetno energijo.
Vedno je v gibanju, njen korak je poskočen, oči ji navihano žarijo in iz vsake njene besede je razbrati ljubezen do življenja. Njeni dnevi so polni aktivnosti. Vsako jutro, razen ob nedeljah in praznikih, vodi vadbo na prostem, dvakrat na teden se odpravi na telovadbo v OŠ Šentvid, poje v pevskem zboru, nepogrešljiva je tudi v društvu upokojencev.
V začetku tega leta ste praznovali 90. rojstni dan. Vam sploh kdo verjame, da ste toliko stari?
Saj mi morajo verjeti. Jaz ne lažem. (smeh) Drugi se čudijo, meni se pa zdi vse normalno.
Vse življenje ste športno aktivni, med drugim obiskujete tudi vadbe Športnega društva Šentvid – Ljubljana?
Ja, do njih sem prišla zaradi svojih tamladih. Sin je vedel, da imajo v stavbi Gimnazije in OŠ Šentvid plezalno steno, in je hodil tja plezat. S seboj je pripeljal svojo ženo in ona je ugotovila, da imajo tam tudi telovadbo. O, sem rekla, na telovadbo bi pa tudi jaz šla. Pa sem šla z njo. Se spomnim, da je rekla: »To je pa moja taščica.« (smeh) To je bilo pred več kot 20 leti in še kar vztrajam. Na telovadbo hodim dvakrat na teden, po navadi ob ponedeljkih in četrtkih. V skupini nas je približno 15, povečini smo same ženske in se zelo lepo razumemo. Ob glasbi se razgibamo in uživamo v veselem razpoloženju in dobrem počutju.
Začetki društva sicer segajo v leto 1908, rojstno leto mojega očeta, zato sem si tudi lažje zapomnila letnico. Pod njihovim okriljem se mladi športniki razvijajo v vseh mogočih športih, nam, starejšim, pa veliko pomeni telovadba, ki jo že vsa ta leta prostovoljno vodi naša Jožica Markovič.
Poleg te vadbe tudi sami vodite skupino v okviru Šole zdravja. Kdaj ste jo začeli voditi?
To je bilo marca 2012. Mislili smo začeti 1. marca, pa je bil še sneg v jami, kjer vadimo, to je na poglobljenem košarkarskem igrišču v parku med bloki na Rašiški in Ulici Ane Ziherlove. Morali smo počakati, da je sneg skopnel, tako da smo začeli 15. marca. Lani smo praznovali 10 let. Takrat je na vadbo prišel tudi dr. Grishin, ki je sestavil te vaje – gre za vaje, s katerimi v 30 minutah razgibamo vse sklepe in mišične skupine –, pa predsednica ljubljanske podružnice društva Šola zdravja Silvica Erlih. Smo bili prav veseli, lepo je bilo.
Na moji vadbi so dobrodošli vsi! Če kdo kdaj ne pride, ga nikoli ne vprašam, zakaj. Vedno sem vesela, če spet pride. Za vsak dan vadbe imam zapisano vse, tako da točno vem, kje smo imeli telovadbo, koliko nas je bilo – v povprečju nas je od 15 do 20 – in kakšno je bilo vreme. Zapišem tudi temperaturo, podatek izvem po radiu. Kadar je slabo vreme, namreč vadimo pri garažah, kjer je nadstrešek in so suha tla.
Ste med seboj v tem času stkali tesnejše vezi?
Ja, eni bolj, drugi manj. Nekateri imajo precej obveznosti, čuvajo vnuke ali kaj drugega, ampak zdaj so se precej navadili na jutranjo kavo v bližnji kavarni. Tudi jaz grem včasih zraven, da si ostanemo blizu, mi pa to hitro vzame preveč časa, ker se zaklepetamo in potem sem šele ob desetih doma. Vedno proslavimo rojstne dneve. Imamo pa tudi himno, ki jo zapojemo vsakič ob koncu telovadbe. Vsaka skupina ima svojo himno. Jaz sem obdržala melodijo, ki jo je imela skupina v Dravljah, kjer sem bila vajenka, tekst sem pa napisala sama. To je melodija, ki sem jo znala že takoj po vojni: (zapoje) AFŽ, najlepše žene so na svetu …
So vam tudi na telovadbi v Šentvidu pripravili kakšno presenečenje za rojstni dan?
O, ja, to pa je bilo. Veste, jaz nisem nič vedela. Prinesla sem dobre piškotke, ki jih peče soseda moje telovadke. Pa pijače sem imela s seboj. Rekli so mi, da moram priti po telovadbi v naše društvene prostore, in jaz sem bila pripravljena, da bom tam razporedila, kar sem prinesla. Pa je bilo že vse pripravljeno: pogrinjki, krožniki s priborom, pijača že na mizi … Sem rekla: Ja, kaj pa je zdaj to? Bilo je kot prava ohcet. Res.
Pa še harmonikar Janez je bil. Vseskozi smo prepevali, in to vse, narodne, zabavne, partizanske. Pa taki lepi govori so bili, da so me res ganili. Do solz. Res je bilo lepo. To človeku veliko pomeni.
Na koncu vedno največ štejejo takšne pozornosti, kajne?
Ja, pa nič ne stanejo. Sploh v teh časih kar malo zanemarjamo, da so stvari, ki nič ne stanejo, vredne največ.
V mladosti ste se ukvarjali tudi z alpinizmom*.
Vedno sem rada hodila v hribe. Narava tam je čudovita. Ko sem se vozila z vlakom na Jesenice, sem videla alpiniste, ki so hodili z opremo v Vrata. Ampak nisem imela korajže, da bi kar začela plezati. No, ko sem bila brucka, sem videla, da Akademsko planinsko društvo organizira plezalni tečaj, in s kolegico, ki je tudi študirala slavistiko, sva se zmenili, da bova šli obe. Najprej smo imeli predavanja, nato pa še praktičen del na Turncu pod šmarnogorsko Grmado. Tam smo prvič poskusili, kako se pleza. Že na prvem plezanju sem bila pohvaljena od inštruktorja. No, on je potem postal moj soplezalec, moj fant in moj mož. To je bilo usodno plezanje.
Po študiju vas je pot vodila tudi v Sarajevo.
Takrat je cela Jugoslavija dobivala strokovnjake po študiju, če jih je prej štipendirala, in moj mož je odšel v Sarajevo. Tudi tam sva bila organizatorja alpinizma in gorske reševalne službe. To je bila čudovita družba, veliko lepega sem doživela z njimi. Vmes je šel moj mož še na prakso na Švedsko, in ker sem bila še bolj prosta, sem otroke, ki sem jih učila v šoli, vsako nedeljo vodila v hribe. To so bili navdušeni! Res je bilo lepo. Jaz vsa navdušena, za šolo, za poučevanje, za planine, za otroke, za vse. V Sarajevu sem preživela tri leta, nato pa sva se vrnila v Ljubljano.
Kako se počutite v Ljubljani?
V Ljubljani sem se vedno dobro počutila. Prvi letnik gimnazije sem obiskovala tu, na Šubičevi, vozila sem se iz Vnanjih Goric. Potem je naša družina začela razpadati in oče nas je vzel s seboj v Gozd - Martuljek. Drugo gimnazijo sem začela še na Vegovi, a sem se že po 14 dneh poslovila od sošolcev in nadaljevala šolanje na Jesenicah. Potem sem se spet vrnila v Ljubljano, na fakulteto. Študirala sem slavistiko, dobila sem tudi štipendijo.
Se vam zdi, da je v Ljubljani dobro poskrbljeno za starejše?
Marsikaj je odvisno od človeka samega. Jaz vedno najdem aktivnosti zase. Samo vključen je treba biti. Recimo v društvu upokojencev imamo izlete in marsikaj izvemo. No, tudi tu me včasih prosijo, da vodim kakšen izlet. Prav zdaj so me zadolžili za vodenje izleta na Cerje, kjer stoji pomnik vsem žrtvam vojn, simbol miru. Izlet bo aprila, si moram še priskrbeti literaturo in se pripraviti.
Si sploh znate predstavljati življenje brez vseh teh dejavnosti?
Ne. Veste, hodim tudi k pevskemu zboru Društva upokojencev komandant Stane. Vadimo v prostorih Četrtne skupnosti Šiška na Trgu komandanta Staneta. Zdaj nas je 10, včasih nas je bilo še precej več.
Imate sploh kaj časa biti doma?
Doma se pa pripravljam. Dobro je, da sem sama, da s kuho nimam preveč obveznosti.
Bi lahko rekli, da je dan prekratek za vas?
Ja, ne znam zadosti zgodaj iti spat, zato imam težave z vstajanjem. Ob petih zvoni ura, pa malo potegnem in to me včasih zapelje, da zaspim nazaj, in če vstanem ob šestih, sem kar pozna. Ker si pred vadbo vedno skuham še zajtrk. Kosmiče.
Kako bi spodbudili ljudi, ki si rečejo, da se je lažje usesti na kavč kot biti aktiven?
Ja, lažje se je usesti … ampak ne boš prišel k sebi, če boš samo ležal na kavču. Ne boš. Pojdi vsaj na sprehod za začetek. Na zrak, pa dihaj in pospeši korak. Dr. Grishin pravi: »Če se uležeš, to je smrt.«
Kaj bi svetovali starejšim ljudem, ki jih je strah iti v družbo ali se priključiti kakšni dejavnosti?
Joj, to je zelo važno, samo pojdite med ljudi, ne zapirajte se med štiri stene. Človek potem postane osamljen in ta osamljenost ga ne vodi v nobeno dobro razpoloženje, potem pa še začuti, kaj ga bo zabolelo, pa sluti, kje ga bo bolelo, in čaka, da ga bo zabolelo. Veste, jaz grem zelo redko k zdravniku. Zadnjič mi je zdravnica rekla: »Veste kaj? Tako redko se vidimo, dajmo še kri pregledati.« Sem šla v laboratorij in si rekla, da ne bom nič spraševala za izvide. Če bo karkoli narobe, me bodo že poklicali. In me niso.
Kakšen je vaš nasvet za lepo življenje?
Imej rad ljudi! To je to. Ne jim biti fovš, če so drugačni; vprašanje je, ali so bolj srečni kot jaz. Meni nič ne manjka. Pa ne se deliti!
* Včlanila se je v AOU (alpinistični odsek PD Univerza), pa vrnitvi iz Sarajeva pa sta zakonca Kurnik delovala v Akademskem planinskem društvu.
Tisti, ki ste nekoč hodili (že dolgo je tega, bila je v prostorih PZS na Dvorakovi 9) v Centralno planinsko knjižnico, pa se jo boste tudi spomnili; več let nam je izdajala in prevzemala knjige iz tedaj še bogate zbirke knjig in revij.