Išči

Arhiv

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Objavljalci

Authors

Arhiv

Lojalnost

Ne verjamem rdečemu križu, ne verjamem politikom, ne verjamem cerkvi, ne verjamem v marsikaj v kar bi moral verjeti.

 

Lojalnost

Sedim za precej veliko delovno mizo s stekleno površino. Na njeni sredini kraljuje prilagodljiva svetilka, ki je večidel v funkciji poživljanja poznih nočnih ur. Na moji levi je Apple-ov Macintosh G4 s 150 gigabajti spomina, ki se kaže v svet preko triindvajset inčnega zaslona Apple. Pred menoj je Powerbook iz titana – kakopak od istega proizvajalca - na katerega ravnokar tipkam in kjer med drugim fizično nastaja članek, ki ga ravnokar berete. In še se najde kakšen starejši ”jabolčnik”. Največkrat je ob meni tudi Apple-ov i-pod, fantastična pogrutavščina za predvajanje glasbe v mp3 formatu in popoln arhiv glasbe, saj shrani na disk preko dvesto (200) zgoščenk glasbe. In še bi se našla kakšna koristna stvar, ki so jo ustvarili v tej kalifornijski koorporaciji, ki se je prelevila iz garažne ”fabrke” (dobesedno) v enega najbolj inovativnih proizvajalcev visoke tehnologije. To pa še ni vse. Podjetje Apple ima najbolj zveste kupce, takšne, ki so zapriseženi – največkrat kar fani - uporabniki njihove tehnologije. Je ena tistih blagovnih znamk, ki ima visok imidž in veliko zaupanje pri potrošnikih. To je za potrošništvo in tržne znamke največja vrednost: lojalnost blagovni znamki. Tudi sam prisegam na jabolko.

 

Ob tem ne gre za karšnokoli oglasno sporočilo. Prav tako nisem plačan, da bi sproduciral obvestilo za javnost (PR) o zgoraj omenjeni blagovni znamki. Ni potrebno, saj zavoljo zadovoljstva, ki sem ga kot uporabnik deležen naredim z iskrenimi besedami največ za znamko, čeprav se tega sploh ne zavedam. Slednje je danes tudi najbolj iskano znotraj številnih inštitucij: javno mnenje je največji pokazatelj neke situacije. Sam nič več ne verjamem slovenskemu Rdečemu križu (pa bi še kako moral) in to predvsem zato, ker so še pred kratkim počeli velike lumparije. Sam nič več ne verjamem slovenskim politikom in že dolgo ne hodim na volitve (čeprav to res ni rešitev), še manj verjamem v številne nategancije raznoraznih ministrstev, ne verjamem niti v razna društva, ki me obkrožajo, ne verjamem niti cerkvi in njeni vlogi... Ne verjamem niti v prijateljstvo, če je le to na kakršenkoli način povezano in prepleteno z denarjem: slednje lahko živi zgolj v najbolj preprosti obliki. Mene navsezadnje nič ne brigajo ljudje, ki od mene pričakujejo zgolj korist. Prava stvar je brezkompromisna volja do druženja z brezkoristnostjo. Drugače; brezpogojna zvestoba.

Zvestoba do roba” se glasi komercialni slogan proizvajalca piva in ”Za prijatelje” nagovarja konkurenca, ki pa je tako in tako v lasti prvega. Ta ”rdeči diskont” nas nagovarja z našim in ”najboljšim sosedom” (!?), čeprav gre samo za posel. Biti lojalen neki znamki pomeni, da se z njo indentificiraš, da si potemtakem tudi kupec izdelka, storitve. In vedno več je takšnih, ki zaprisegajo k zgornjemu ob tem pa niso lojalni svoji službi, lastnim idejam in izzivom, največkrat tudi ženi, kaj da bi bili lojalni idejam države.


Čas, ko smo bili samo njegovi in on samo naš.

Tako kot recimo uspešne domače znamke pridobivajo, tako v teh dneh naša krovna orgaznizacija, ki združuje gornike in podobno misleče, na veliko izgublja. Zaradi tega, ker se je znašla v slepi ulici. Lojalnost zvezi je na psu. Celo tisti, ki so zraven, ne dajejo občutka o tem. Njih slogan: ”Ni nam veliko mar”. Nihče ne poskrbi, da bi se govorilo o dobrih stvareh in tako vsaj malo pozabilo na slabosti: biti vešč usmeriti javno mnenje. Podobno se v teh dneh dogaja z alpinizmom, le v obratni smeri. Slehernik ve, da se v Himalaji ponovno dogaja drama; obširna iskalna akcija pogrešanega. O tem poročajo vsi večji in manjši mediji in to celo v času največje gledanosti. Prav malo kdo pa ve in še precej manj bi vedeli, da je bila odprava po ”športni” plati uspešna. Kaj ko medije vzponi na osemtisočake ne zanimajo, zanima jih zgolj tragedija, napeta zgodba. To se bere! Mi jih pač moramo razumeti saj so lojalni senzaciji, zgodbi, ki pritegne in konec koncev svojemu preživetju, ki se meri v tiskani nakladi in raznih ”rejtingih” gledanosti. Preprosto; ”Zvestoba poklicu“. In tovrstna lojalnost nič ne godi alpinizmu.

 

Kakorkoli že, zvestoba je nekaj kar se pridobi najtežje in se da izmeriti samo v tržnem gospodarstvu. Največ kar človeka lahko naredi zase je, da zna ohraniti dostojanstvo in da je lojalen svojim ciljem, željam in začrtani poti. Pred kratkim sem prebral grafit: ”Bodi zvest samemu sebi.

Kategorije:
Novosti SLO Vse objave

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

ARHIV

Objave naših sodelavcev in poobjave (nam dosegljivih) člankov/objav.