Prvi e-komentar: "Dovolj o tej gori! Drugače se preveč vleče. Razen če ne misliš v 100 verziji razkriti kako skrivnost..."
Četrtkova zgodba
Mangrt III
Kateri vrhovi se med seboj spogledujejo?
Dvakrat sem odrinil navsezgodaj zjutraj, pa nisem bil povsem zadovoljen. Obakrat se mi je mudilo z gore, čeprav sem imel veliko več časa. Priložnost je, da menjam koncept in se obiska lotim na način, ki sem ga vajen. Omogočila sta mi ga prva dva izleta.
Odločnost. Prepričanje krepim s šalo. Ob enih mi nihče ne verjame, kam grem. V žepu imam tokrat na listku z veliko začetnico napisan pojem Odločnost. Da grem, se vrnem, vmes vztrajam, predvsem pa da bo izlet doživetje. Da bodo odločitve vseskozi dobre. Brez gamaš sem. Stare in ponošene sem zadnjič pozabil pod goro. V Kranjski Gori se ustavim pri Kejžarju. Naredi mi uslugo in med kuhanjem kosila prihiti odpret trgovino. Malo trgovino ima, pa zato založeno z občutkom. Še dva mejna prehoda imam na poti. Na Predelu pomolim osebno izkaznico. Zamah roke sporoča, da je vse v redu, na obrazu se mu riše nasmeh. Vem! kdo je on, in še enkrat pozdravim, preden odpeljem naprej. Malo višje kot pred štirinajstimi dnevi, skoraj do prvega tunela.
Dogajanja. Res sem posnemal odločitev bovške GRS in tedensko poskušal priti na vrh, ampak dva dni pred svojim vzponom na vrh je šel Igor tudi pod goro v Loško Koritnico. Bilo je vsaj dva metra snega. Natančno nad mestom, kjer sta s kolegom dejansko pobrala telo fanta, je imel prav čuden občutek. Napisal je še: »Ravno takrat je dol prišel še en plaz, ki mi je odtegnil misli od mrtvega - naključje ali rešitev.« Našli so fanta in zaključili akcijo, sam pa še kar vztrajam v hoji na goro. Vsakokrat iščem nova spoznanja in ugotovitve. O tej veliki gori vem malo, dva ogleda sta bila premalo… tudi tretjo Vladimirjevo knjigo sem prebral v drugo in tako odkril nove podrobnosti. Car zgodb je, ta Megre.
Ne vem, kaj je na drevesu posebnega. A drevo že v drugo vleče nase vso mojo pozornost
Različne klime. V dolini se čuti pomlad. Pobočja so se znebila večine snega, le cesta si ga je nekaj obdržala. Napovedano izboljšanje zastaja v višinah. Vrh je delno v zraku, delno v oblaku. Pešpot zgrešim na istem mestu kot prvič. Borovje v strmini je bilo pred štirinajstimi dnevi v celoti pod snegom. Ne mislim se vračati. Po kopnini med vejami izsledim sled lovcev ali divjadi. Drugačna konfiguracija terena, drugačni občutki. Celó sedlo je delno kopno. Kopast vrh se je medtem deloma razvedril. Klimatski pogoji so višje ponovno drugačni. Sveža je videti le ena smučarska sled. Pod Travnikom začenjam sneženi del ture. Razpoka v snegu, ki je nastala ob prvem obisku, je še vedno močno vidna. Senčna stran je pomrznjena in diši po ostankih zime.
Bovški trikotnik. Tako pomembna gora bi lahko imela kakšne zanimive geografske značilnosti, sem si mislil minuli teden. Edino, kar sem znal izmeriti, je enakostranični trikotnik z oglišči v vrhu Krna, Mangrta in v sredi velikega masiva Kanina, a ne povsem na vrhu Visokega Kanina. Od sedla navzgor se krasno vidi predvsem na Kaninsko pogorje, pa vzporedno s stranico omenjenega trikotnika - mimo Mangrtske planine na Predel, in čezenj v Jezersko dolino. Ves čas je do Malega Rateškega Mangrta čutiti veliko privlačnost. Tako od spodaj kot vštric, na pobočju glavnega. Bližnje skalne skulpture so nekaj posebnega, naslednjič jim posvetim več pozornosti.
Na meji med dolino Belopeških jezer in Koritnico
Zveze. Ne mislim sestopati na italijansko stran, ker imam avto na naši. Potem pa si raje natakni dereze. Poslušam nasvet. Po kakšnem kanalu sem ga prejel? Drobno špikanje kristaliziranega snega krepi občutek varnosti. In prehod na topast greben spremeni v prijeten sprehod. Nekaj se sliši. Obstanem. Prisluhnem. Srce tolče močneje in glasno opozarja, naj omilim prevelike zahteve po količini krvi. Čas imam opazovati različnosti in podobnosti glavnih gorskih grebenov. 
Kopa gornjega dela gore je na nekaterih mestih kopna. Zadnje metre ponovno hitim. Petnajst do sedme bi lahko stopil na vrh. Ob tem času sem se običajno javljal z gora. Hecno. Signal se vseskozi kaže pred nosom, vendar ga ne ulovim. Deset minut zaman poskušam z različnih delov temena. Na videz prazna je gora in mirno ozračje.
Umirjanje dnevnega utripa. Senčna mrena je prekrila očesi v dolini in jima zeleni iskri ugasnila do naslednjega dne. Doline postajajo globlje. Dnevni pretok energije življenja, ki ga seva sonce, postopno slabi. Za povratek si vzamem več časa. Zakaj bi hitel, če se tudi dan poslavlja enakomerno počasi? Zapolnitev dneva se ujema z izpolnjevanjem pričakovanja. Prejšnja izleta dobita nov smisel. Ob sestopu že nekoliko poznam goro in ona enako. Vsakič je videti malo drugačna. Zvečer se rišejo drugačne sence kot zjutraj. Razkrivajo druge posebnosti gore. Navpične stene legajo k nočnemu počitku. Zadnje minute dneva ugašajo za Kamenim lovcem, kjer se pokaže tudi vrh Polnočne špice.
Presenečenje! Med tem, ko sem se potikal po gori, je sonce posijalo z druge strani…
Kvalitete noči, ki smo jih v nižinah uničili. Sedlo daje domačnost in ponuja mehak mir. Nebo, z ozkim pasom luninega prvega krajca pa Venero, ki med sledenjem Soncu proti obzorju prižiga zvezdo za zvezdo, postaja nočno razkošno. V dolinah je tema, brez mestnih luči, ki bi zastrle sijaj zvezd. Brez motenj zvokov mehanskih naprav je tišina druga redka kvaliteta, ki se občuti na tem kraju dva tisoč metrov visoko. Pod sedlom prečim mrakoben graben. Na strmem travnatem pobočju sem presenečen, kako zlahka se ujamem na pravo pot. Čeprav je med vzponom nisem opazil. Baterija pomežikne, da ji pohaja moč. Bližnjice, ki sem jo zgrešil pri vzponu, dol grede ne nameravam iskati. Cesta daje povratku večjo gotovost.
Spogledovanje gorá. Uspešno zatipam peš pot čez predzadnji tunel. Čakam, da mine še zadnji kilometer ceste. Zadovoljen sem. Lej ga, Krna pa nisem videl! Kam se gledal, zakaj se na vrhu nisem nanj spomnil? Doma bom spet strmel v zemljevid, pa meril s šestilom, primerjal. Med vrtenjem volana osvežim razgled z vrha in ugotavljam, kateri vrhovi so me najbolj pritegnili. Seveda sosednji Jalovec, na drugi strani Kanin in strnjena skupina Montaža in Viša. Na severu je zlahka pritegnila pozornost Visoka Ponca. V glavnini gorá pa je mimo dominantnega položaja Triglava najmočneje vlekla nase pogled Škrlatica, ki so jo dodatno lepšali vrhovi Martuljkove skupine.