Jutro (1932) - Josip Vandot: Še pred štiridesetimi leti je človek lahko občudoval na steni samotne hiše nekje nad Martuljkom čudovito naivno sliko, ki je v nerodnih a vendar precej skladnih potezah prikazovala nekaj, česar ni razumel nihče.
Slika je bila delo znanega kmečkega slikarja – samouka, ki je živel pred več ko sto leti in se je vse življenje ukvarjal s slikanjem tablic v spomin ponesrečencev, ki jih je tu ali tam srečala nasilna smrt. Toda slika na steni omenjene hiše je bila pa njegovo največje delo. Razen gospodarja ni te slike razumel nihče, ker jo je moral slikar na gospodarjevo povelje naslikati tako, da ni mogel nihče uganiti, kaj slika pravzaprav predstavlja.
Študiran človek pa je videl takoj, da je na pročelni strani hiše naslikan razbojnik Dimež z vsemi svojimi atributi, in je uganil čemu se je kmet domislil prav tega čudnega svetnika. V svoji naturni pretkanosti si je kmet pač domišljal, da je za vsako človeško potrebo postavljen poseben svetnik, ki je popoln specialist v svoji stroki, s katero se je pečal, že ko je hodil po zemlji in največja kmečka nadloga onih dni so bili plajšarji ali rokomavhi, ki so bili skoraj vsakdanji gosti samotnih kmečkih domov, ki so jim morali dajati pri vsaki priliki varno pribežališče in zatočišče. Naš prebrisani kmetič se je hotel z nadnaravno pomočjo otresti nadloge. Zatekel se je k svetemu Dimežu in da bi bolj držalo, si je dal naslikati na pročelno stran svoje hiše svetega Dimeža, varuha domovanja.
V praksi pa ta slika ni pomagala dosti. Zakaj domača kronika pripoveduje, da je tolpa plajšarjev izropala samotni kmečki dom že v noči po tistem dnevu, ko je bila slika dovršena in je kmet spal popolnoma brez skrbi, ker se je v silni veri zanašal na naklonjenost in moč razvpitega Dimeža, katerega je bil tako silno počastil.
Martuljek je imel svoje svetnike, ki niso bili zaznamovani v nobeni pratiki. Imeli so čudna imena, nad katerimi bi danes obupal največji naš jezikoslovec. Po ljudskem pripovedovanju so bili vsi ti svetniki domačini ali pa ljudje, ki so prišli iz prekomorskih dežel, pa so se umaknili visoko v Martuljek in živeli tam v bratovski skupnosti z divjimi kozami in medvedi. Srečna so bila ona leta, ko so čuvali nad Martuljkom svetniki, katerih dobrote niso poznale ne konca ne kraja. A vsi ti svetniki so izumrli, ko je pošastno zasopihal mimo njih brezbožni Lukamatija. Imena svetnikov vsega Martuljka so se razpršili in o njih bi mogla pripovedovati samo še stoletna starka, ki ždi samotna v svoji ozki kamrici in smuka med ovenelimi prsti paternoštrove jagode in zaupno kramlja s svetniki, ki jih ni več v Martuljku.
Čudno, da so med našim planinskim prebivalstvom izmed pravih svetnikov najbolj čaščeni oni, katerih god se praznuje v predpomladanskem mesecu, v marcu. Vsi ti svetniki uživajo med ljudstvom visoko čast, ki se niti najmanj ne more primerjati s častjo, ki so jo nekoč uživali domači svetniki. Človek bi nehote trdil z vsem prepričanjem, da igra pri tem veliko vlogo narava sama, ki prav v teh dneh z vso silo poizkuša, da bi se otresla zimske grozote. A še z večjim prepričanjem bi trdil, da je povod temu čaščenju v prvi vrsti človeško spočetje, ki je prav v tem mesecu pravi izraz naturne volje. Sveti Gregor, čigar god smo praznovali včeraj, ženi s krotko in živahno roko gorske ptičke, ki jih je zima pustila pri življenju in ki kljubujejo marčevemu mrazu, čeprav je v nočeh še precej srdit. Veselo, prvo pomladno razpoloženje pa vpliva tudi na planinskega človeka, posebno še na ženske, ki so kljub modernemu materializmu ostale še vedno prav tako poetične in idealne, kakor so bile prednice pred sto leti Prvi pomladni mož ima zaradi tega po našem planinskem svetu nebroj častilcev, kar dokazujejo krstna imena, saj se skoraj vsaka hiša ponaša s pristnim in zdravim Gregcem.
Štirideseti mučeniki, ki igrajo v vremenu prve pomladi fatalno vlogo, so v mišljenju naših planincev poglavje zase, a se prav neradi pečajo s tem poglavjem, ker jim je v vsakdanjem življenju skoraj vedno neprjetno zaradi svojega učinka. Zato ni prav nič čudno, če so se včasih hoteli izogniti tem neprijetnim vremenskim prerokom in iskali boljših priprošnjikov v svojem revnem življenju. Na ta način so nastali Martuljkovi svetniki, ki so odgovarjali krajevnim po trebam in so imeli vsak čas tudi smisel zanje. Pri vsem tem je pa gotovo, da teh štirideset mučenikov nikoli ni prodrlo v ljudsko mišljenje in če bi jih kmet slučajno ne videl naslikanih v pratiki, bi se jih gotovo ne hotel niti spominjati, a kaj šele, da bi jih častil, kakor zaslužijo in kakor se spodobi.
Ves drugačen je pa sveti Tomaž, ki goduje 7. marca. Naš človek si ga predstavlja kot moža, ki ne stoji v najboljšem slučaju prav nič višje nego kmet, ki mirno živi svoje življenje pod Martuljkom. Morda je bil celo dober drvar, ki je znal vihteti sekiro in cepin, a je pri tem vendarle živel sveto in Bogu dopadljivo življenje. Posledica te priljubljenosti pa so številni Tomaži, ki jih srečujemo v dolini pod Martuljkom.
Med ženskim svetom pa je najbolj čaščena sveta Frančiška od 9. marca, saj je oznanjevalka pomladi, iskrene in nemirne ljubezni, ki prebuja prav s pomladjo, ko se na belih skalah zasvetijo žarno rumeni mežiklji in zadehte z mamljivim vonjem kakor lepa ljubezen sama.
Gregor letos ne ženi zaljubljenih ptičkov, tudi drugi prvi pomladni svetniki so se po tuhnili, kakor so se že davno poskrili Martuljkovi svetniki. Sneg pada in snežinke se vrtinčijo v veselem plesu kakor ob davnem božiču. Samo črne vrane se pojajo skozi planinski svet. Zima, kamor pogledaš, najpristnejša zima. In človeku mora nehote zdeti, da je pomlad samo pravljica kakor že davno pozabljeni Martuljkovi svetniki.
Josip Vandot
Jutro, št. 67, 19. marec 1932