Slovenske novice - Drago Perko: ... spoznal bodočo ženo
LEGENDE SLOVENSKEGA ALPINIZMA
v Slovenskih novicah vsak ponedeljek v sodelovanju s Komisijo za alpinizem PZS.
Franc Ekar je v minulih 60 letih pustil velik pečat v našem gorništvu
S svojo ekipo je poskrbel, da smo dobili planinski muzej v Mojstrani
KRANJ • V teh dneh mineva 11 let, odkar v Mojstrani deluje Slovenski planinski muzej. »Ponosen sem, ker se je po 110 letih pogovarjanja, simpozijev in kongresov, kje bo planinski muzej, le zgodil premik z mrtve točke,« se 78-letni Franc Ekar upravičeno ponosno ozre na storjeno v času njegovega predsedovanja Planinski zvezi Slovenije (med letoma 2001 in 2010). Sicer pa so gore del njegovega življenja. Rojen je bil pod vršaci v Preddvoru leta 1942, med policijsko uro so šli po babco. Po končani osnovni šoli je končal industrijsko šolo Iskra v Kranju, potem pa delal v Iskri in Zunanji trgovini. Velik pečat je pustil v Gorenjskem tisku in pri vodenju Gorenjskega sejma. Med letoma 2002 in 2006 je bil župan v Preddvoru.
Leta 1962 prvič opozoril nase
Kot otrok se je nad hribi navdušil na kmetiji, zatem pa pomagal na Kališču pri gradnji planinskega doma Kokrški odred. »Bil sem bolj kurir za manjše dobave iz doline, prenašal sem vodo, gradbene materiale. Pa prvi denar sem tudi zaslužil. Kupil sem si obleko, v kateri sem šel k vojakom. Spomnim se tudi poletja, ko sem stricu Janezu v Dolgih njivah pomagal pri paši skoraj 500 ovc,« pripoveduje Ekar.
Leta 1956 je vstopil v planinsko organizacijo, bil je tudi gorski reševalec. Sodeloval je pri številnih gorskih reševanjih in preživel strmoglavljenje helikopterja. Leta 1963 je bil prvič izvoljen za načelnika Alpinističnega odseka Kranj in leta 1973 za predsednika PD Kranj (1973–2011). Leta 1960 je s
Petrom Kešetom preplezal skoraj vse grebene na Grossglocknerju. V njegovem življenju so imele pomembno vlogo služba in gore. »V Iskri so imeli posluh za šport, planinstvo, alpinizem in gorsko reševanje. Tam sem se srečal z
Milanom Valantom,
Srečem Travnikom in dr.
Tomažem Ažmanom. Zadali smo si za cilj, da splezamo zahteven greben pod Mont Blancom,
Peuterey. To nam je uspelo leta 1962. In veliko dejanje je bilo splezanje težke smeri Aig. Noire Južni greben, ki je uvrščena med 100 najlepših smeri v Alpah. Spomnim se, kako je
Marjan Keršič v Poletu zapisal, da je slovenski alpinizem stopil l. 1962 v areno mednarodnega alpinizma. Ob našem dosežku je navedel še dva:
Tone Sazonov in
Branko Pretnar sta preplezala Matterhorn,
Peter Ščetinin in
Barbka Ščetinin - Lipovšek pa preplezala Veliko Cino.«
Reševali Anteja Mahkoto
Leta 1963 je odšla odprava v Kavkaz, v njej so bili Franc Ekar, Peter Jamnik, Ljubo Juvan, Peter Keše, Ante Mahkota, Peter Ščetinin, Lojze Šteblaj, Milan Valant in Jože Žvokelj, vodja pa dr. Miha Potočnik. Med 2. in 22. avgustom 1963 so se povzpeli na 14 vrhov, tudi dva pettisočaka. Leta 1967 so Ekar in ekipa odleteli na jubilejno mednarodno alpinijado v Pamir, kjer so pripravljali t. i. aktivne plezalne kongrese. Alpinijade za člane alpiniste iz Evrope in Azije je vodil dr. Miha Potočnik iz Ljubljane, člani pa so bili še Sandi Blažina, Pavle Dimitrov, Barbka Ščetinin - Lipovšek in Peter Ščetinin, Ante Mahkota in Ekar. Tako so se 14. avgusta na Pik Lenin povzpeli Ekar, Mahkota, Barbka Lipovšek in Ščetinin. To je bil prvi osvojeni sedemtisočak, kot samostojna gora alpinistov tedanje Jugoslavije. »Z Antejem sem bil v navezi: odločila sva se, da greva v alpskem stilu celotno prečenje Pik Lenina – od Razdelne prek vrha do sedla Kirilenko in nato spust po steni, skoraj 2000 metrov prek sirakov,« se spominja Ekar. Ko sta se vračala, si je Ante zaželel čaja. »Pripravil sem gorilnik, on pa je rekel, da gre po dober sneg za čaj. Pa sem mu dal vedeti, da je sneg na 7000 metrih pač sneg. Ko sem se ozrl za njim, ga že ni bilo! Kot bi se udrl v zemljo! Padel je 12 metrov globoko!« pripoveduje Ekar. K sreči so se prav takrat z vrha vračali Rusi in prišli na pomoč.
Ostali brez Zvoneta
Leta 1971 je odšla v Azijo prva slovenska alpinistična odprava v pakistanski himalajski Hindokuš. Tako sta na vrh 7400 metrov visokega vrha Istor-o-Nal 5. 6. 1971 stopila odlična alpinista, Mojstrančana Janko Ažman in Zvone Kofler. Odpravo je vodil zdravnik Ivo Valič, sodelovali so še Iztok Belehar, Janez Brojan, Sandi Blažina, Franc Ekar, Tomaž Jamnik, Peter Ščetinin in fotoreporter Joco Žnidaršič. Gora, nadčloveški napori in vreme so povsem izčrpali Ažmana in Koflerja, ki sta bila v slabem zdravstvenem stanju, za nameček je bila tu še snežna slepota. A so ju preostali člani odprave rešili, nesreča pa se jim je zgodila na poti domov. Prevrnil so se z avtom, a se jim je uspelo brez prask rešiti. Žal je potem vozilo eksplodiralo, ogenj je zajel prav Koflerja, ki je zaradi ran in opeklin 1. julija 1971 umrl v kabulski bolnišnici.
Leto zatem je Ekar vodil odpravo v Afriko. Ekipo odprave so tvorili Ekar vodja, Brane Jaklič, Stane Bergant, Tomaž Jamnik, Živko Juroš, Nande Kern, Gorazd Zavrnik, Matija Horvat, Franjo Krejačič, Slobodan Lončar, Tone Perčič, Stane Rotar, Marjan Ručigaj, Franci Šter, Nejc Zaplotnik in Emil Herlec. Bili so uspešni: v vzhodni steni 5149 m visokega Mawenzija (Afrika, Tanzanija) sta Zaplotnik in Perčič preplezala prvenstveno alpinistično smer, imenovana Kranjska. Ručigaj in Bergant sta opravila tudi prvi slovenski vzpon na vrh Kiba po smeri prek ledenika Ratzel.
Ekar je ostal aktiven vse do danes, še vedno rad turno smuča, še zmeraj nad dvatisočaki ureja bogat dokumentacijski in slikovni arhiv in obuja spomine. Leta 1998 je prejel častni znak svobode RS. Na njegovo pobudo so zgradili Kranjsko kočo na Ledinah, pri Skutinem ledeniku in nov planinski dom na Krvavcu. V času njegovega predsedovanja je PZS postala članica Olimpijskega komiteja Slovenije, Ekar je bil izvoljen za prvega podpredsednika OKS, ki si je prizadeval, da športno plezanje in turno tekmovanje postaneta olimpijska disciplina. Tudi na Nejca Zaplotnika in Miha Potočnika ni pozabil, da sta dobila zasluženo spominsko obeležje. Drago Perko
Tudi družina zapisana goram
Franc in njegova žena Marjeta sta lani praznovala 50 let poroke. Spoznala sta se na Krvavcu, kjer se je Marjeta ponesrečila. Rešil jo je prav Franc. Danes sta ponosna oče in mati treh otrok Nuše, Tine, Aleša, ki je tudi alpinist in gorski reševalec. Vsi so postali in ostali navdušeni turni smučarji in gorniki.