Išči

Arhiv

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Objavljalci

Authors

Arhiv

Med Sivko in Pasjo ravnjo

Večer, 27.09.2006, Gore, ljudje: Manj znane planinske poti in vrhovi

Večer
Gore, ljudje
sreda, 27. september 2006

Manj znane planinske poti in vrhovi


Med Sivko in Pasjo ravnjo


Pokrajina brez zaselkov in kmetij - To ni iluzija, ampak resničnost na dosegu rok - Za opisano turo boste brez dolgih postankov potrebovali približno šest ur

Mehko zaobljeno škofjeloško pogorje s cvetočimi travniki, njivami, iz katerih toplo sonce izpareva jutranjo roso, in ceste, speljane od domačije do domačije, pa cerkvice na gričih ...

Ne bo držala trditev, da je kaj takega mogoče najti le še v Tavčarjevih spisih, bolj bo držalo to, da je to hribovje nekoliko premalo ambiciozno za sodobnega popotnika. Da bi z lažjim nahrbtnikom in prašnih čevljev kolovratil po dolgem in počez med griči in dolinami, med pašniki, travniki in njivicami, ki so si na moč podobne, in nemara v celem dnevu srečal le nekaj ostarelih kmetov ter bil oblajan od ščenetov, ki bi te spremljali še daleč od kmetij. Prav nič drugače ni bilo zgodaj spomladi, ko smo se v Poljanah nad Škofjo Loko zapeljali levo čez Soro in še enkrat ostro levo skozi ob potoček v soteski stisnjene Hotovlje na toplo pomladno sonce v zaselku Vinharje. In ker je bilo sredi tedna, je bilo zgoraj pri turistični kmetiji Pri Brdarju spokojno mirno. Tu smo se spravili iz avtomobila, si oprtali nahrbtnike, nekaj višje pa sem se ob pogledih na Bukov vrh s cerkvico sv. Sobote na levi onstran dolinice potoka, ki se v Hotovljah izliva v Soro, spomnil, da sem pred leti prehodil in opisal pot pod Pasjo ravnjo, toda v neki drugi smeri. Prvi del poti od Brdarja vodi prek pašnikov, potem pa zavije v gozd in se vije rahlo navzgor okoli hriba, ki mu je ime Kucelj (765 m). To je lepa gozdna cesta, ki prečka nekaj grabnov, po katerih so takrat šumeli živahni studenci, saj je zgoraj pobiralo zadnje zaplate snega. Ko pride cesta na drugo stran hriba, je tudi gozda konec, levo zgoraj domačija, desno spodaj travnati pašniki, naravnost pred nami pa Pasja ravan. Tu jo primahamo na križišče: levo na Bukov vrh, naravnost na Pasjo ravan, desno in še vedno precej strmo navzgor zdaj po kar lepi asfaltni cesti pa jo udarimo mi. Kdo bo dejal, da po asfaltu pa že ne bo hodil. Točno, tudi mi hodimo po pesku ob robu, pešca nobenega in tudi avtomobila nobenega. Pravcata asfaltna samota, če bi šli na Šmarno goro, bi v tem času že najmanj stokrat dejal dober dan, Bog daj ali kaj podobnega, da ne bi izpadel kot zagrenjen gorenjski planinec, ki še pri besedah špara. Cesta se ves čas vzpenja, zato so pogledi na travnike in doline kar naprej drugačni in tudi Blegoš ter Porezen na drugi strani doline sta vedno bolj izrazita. Zgoraj prikolovratimo v zaselek Dobje in si ga zapomnimo, saj bomo nazaj grede tu skrenili ostro levo. Ampak zdaj gremo lepo naprej za nosom in kmalu se nam pred njim in kakšnih pol kilometra naprej in rahlo navzgor izriše gol vrh, na karti pa ugotovimo, da je to Sivka (934 m), na katero smo zlezli nekaj let nazaj, toda z druge strani, se pravi iz Lučin. Cesta, za spremembo peščena, se zdaj v polkrogu spušča v levo in navzdol, onkraj teh bregov pa opazimo Tošc in Polhograjsko Grmado. Cesta se še kar spušča, potem pa jo primahamo do kmetije Mehuš, ko končno zavije desno in nekoliko navzgor, dokler nas pri Aliču po dolgem času popolnega miru ne oblaja pes. Od Aliča vodi ena cesta ostro levo skozi dolino Božne v Polhov Gradec, zato mi zavijemo desno, tu pa spet novi pogledi, ki prek kucljev in cerkvic na njih sežejo prav tja do Vrhnike. Ko zdaj pridemo do Lomovška, zavijemo pri znamenju in napisu Sivka, cestica ostro desno in navzgor do Vrbančka, kjer je tudi edini in najbližji dostop do vrha Sivke, saj kmetje ne marajo, da bi zunaj poti tacali po tratah navzgor. Ker je pred nami še lep kos poti, gremo mirno naprej in rahlo navzdol skozi gozd, potem pa zunaj njega opazimo desno spodaj kmetijo Mehuš, koder smo jo mahali pred poldrugo uro. Nadaljujemo levo, pa v zaselku Dobje ostro levo na kolovoz in po njem na cesto pod travniki. Zdaj jo po lepi novi asfaltni cesti uberemo v desno in kmalu je pred nami pravcata lesna tovarna Premetovc: sodobne žage, kamor dovažajo les tudi iz dolin. Čudna reč, ampak kaj moremo. Od tod do ceste, ki jo ubere okoli Kuclja do Brdarja, imamo potem le še dobro uro hoda. In če se boste za zgoraj opisano turo odločili bolj poleti, si boste Pri Brdarju lahko povsem zastonj ogledali, kako se njihovi gostje hladijo v bazenu, in se jim pridružili, če boste to tudi vi. Za opisano turo boste brez dolgih postankov potrebovali približno šest ur.

Jože Praprotnik

Kategorije:
Novosti SLO Vse objave

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

ARHIV

Objave naših sodelavcev in poobjave (nam dosegljivih) člankov/objav.