Delo: Severna stena Kumbakarne ali Jannuja, ki jo je v prvenstvenem vzponu preplezal naš znani alpinist, je visoka 2800 metrov
LJUBLJANA, 15. maja - Med prvimi podrobnostmi je po prihoda domov povedal Tomo Česen, zmagovalec severne stene Kumbakarne ali Jannuja, kakor to goro v Himalaji imenujejo v Evropi, da je stena visoka 2800 m, medtem ko smo v prvih poročilih navajali višino 2200 m. Vzpon v steni je trajal 23 ur in 40 minut, sestop s peturnim bivakiranjem vred pa 18 ur.
Tomo Česen, ki je s prvenstveno smerjo v severni steni 7710 metrov visoke Kumbakarne postavil z vzponom v alpskem stilu nov mejnik himalajizma, je povedal, da je smer zapisana kot direktna v severni steni Jannuja, v alpinističnem svetu pa bo seveda obveljala kot Jugoslovanska.
»Ker so Francozi v steni že dvakrat obrnili, sem se zavedal, da so bili za to tehtni razlogi. Pričakoval sem težave, v zgornjem, najbolj zahtevnem delu, sem naletel celo na takšne, da sem si moral pomagati z nihajnim prečenjem,« pripoveduje o ključnih delih plezanja Tomo Česen.
»Zgornji del lahko primerjam s smerjo No siesta v Jorassih, medtem ko je smer po stebru v K 2 precej lažja. V steni Jannuja so bile skale gladke, če ne bi bilo ledu v razpokah, bi bilo napredovanje zelo težko ali pa nemogoče. Teoretično bi seveda lahko opravil s svedrovci, vendar je toliko opreme enemu samemu plezalcu nemogoče spraviti tako visoko.«
Tomo Česen je bil kar zadovoljen z vremenom med plezanjem, le pri sestopu se je sprevrglo.
»Noči so bile ta čas, ko sem bil pod goro, zmeraj jasne, prav tako tudi jutra, popoldne pa so se po južni strani pripodili oblaki, da je vmes tudi snežilo. Zato sem štartal popoldne, da je prišel najtežji del stene na vrsto ponoči, ko ni bilo toliko nevarnosti zapadnega kamenja. Malo sem bil že živčen, da se vreme ne bi pokvarilo. Res se je, ko sem dosegel vrh, poslabšalo, med sestopom pa je bil že vihar s snegom. Zato sem bivakiral. Druge rešitve ni bilo.«
- Je bilo nočno plezanje posebej zahtevno?
»Ne, bila je mesečina. Sploh pa v teh hribih nikoli ni popolne teme.«
- Temperatura?
»Ni bilo tako grozno, nikoli pod minus 25 stopinj.«
- Računali ste, da bo plezanje bolj zamudno?
»Šlo je nekoliko hitreje, kot sem računal, vendar ne bistveneje.«
- Oprema?
»Ledno kladivo in cepin, 15 skalnih in lednih klinov in 50 m vrvi. Vse to pa je bilo v glavnem za sestop.«
- Ste imeli težave z višino?
»Nobenih, utrujenost sem začutil proti koncu vzpona.«
- Ali vas k solo vzponom ženejo posebni razlogi?
»Posebnih razlogov za to nimam. Uspelo pa mi je nekaj težkih vzponov. Morebiti pa je na to, da zadnje čase plezam sam, vplivalo to, ker sem že zašel v težave zaradi drugih. Morda pa sem sploh nagnjen k temu, da je tako plezanje zame zanimivo. Res pa je, da si sam lahko tudi bistveno hitrejši, kar je lahko zelo pomembno pri morebitnih naglih vremenskih spremembah, ki imajo lahko za posledico neuspeh ali pa celo tragedijo.«
- Kolikšen del so imele pri dosežku psihične priprave?
»Velik. Po mojem najmanj 80 odstotkov. Telesno se ni težko pripraviti. Pomembno je biti prepričan, da si sposoben. Zavedati se je treba izkušenj, seveda pa gre upoštevati objektivne nevarnosti, strah pred njimi pa ne sme prevladati.«
- Varovanje v steni?
»Tega skoraj ni bilo.«
- Prehrana?
»Jani Kokalj je šel z menoj do začetka ledenika. Tam sem se najedel, s seboj pa sem imel nekaj paketov piškotov, sirove zavitke, konzervo rib in vitaminski napitek. Nisem bil lačen, vendar pa sem med vzponom shujšal za okoli sedem kilogramov.«
- Se je filmanje vzpona posrečilo?
»Solo vzpona v takih stenah ni mogoče posneti. Začetni del je Jani Kokalj lahko dobro snemal, pozneje pa je ujel le nekaj kratkih kadrov. Prav to pa pričara mogočnost stene. Sam sem fotografiral v steni in na vrhu.«
- So vam pri odpravi v Himalajo pomagali sponzorji?
»Od nikogar še nisem dobil niti dinarja. Prodajal sem sicer slike, tekste, predavanja, vendar sem moral za to delati. Opreme pa dobim, kolikor hočem.«
JOŽE DEKLEVA
RUDI KLINAR