Novi tednik (1973), Gore in gorniki – Berni Strmčnik: Silvo Jošt se je rodil 1946 leta v delavski družini, oče je bil rudar, družina pa je takrat živela v Šeščah.
Kasneje so si postavili svoj dom v Vrbju pri Žalcu. Bil je edinec. Po osnovni šoli je stopil v gimnazijo v Celju. Z odsluženim vojaškim rokom je nekaj časa služboval v Emo, nato v Cestnem podjetju, dokler ni leta 1970 prevzel mesto tržnega inšpektorja pri skupščini občine Mozirje. Je poročen (tudi žena Pavla je alpinistka in o njej bomo pisali v eni od prihodnjih številk) ter ima enega otroka.
Že kot kratkohlači fantič je rad odhajal od doma in se podajal v bližnje hribe. Mrzlica je bila prva višja gora, na katero se je povzpel v zgodnjem otroštvu. Narava ga je pritegnila ter ni se ji mogel odreči. Z vstopom v gimnazijo so se pričeli tudi izleti v gore. Najprej Mozirske planine, nato Savinjske in seveda tudi Julijske Alpe. Za začetek je hoja po utrjenih markiranih poteh še zadostovala, toda kmalu mu je to bilo premalo. Z vso svojo močjo ga je pritegnila skala in kmalu je pričel tudi s plezarijo. Krst v steni je preživel 4. julija 1964, in sicer v severozahodnem grebenu Ojstrice, ki ga je takrat plezal skupaj s Stanetom Plauštajnerjem in Frančkom Krumpakom. Vzponi so se vrstili, drug za drugim in kmalu se jih je nabralo preko 130, med njimi tudi pet prvenstvenih od tega dva prvenstvena zimska vzpona. Izmed številnih vzponov je kot največja doživetja in dosežke izbral naslednjih pet:
1. Direktna smer v Štajerski Rinki — pozimi 1988 z ojzetom Golobom
2. Gradišnikova v Planjavi — 1968 z Janezom Golobom
3. Aschennbrenerjeva v Travniku — 1968 z Lojzetom Golobom
4. Velebitska smer v Aniča Kuku v Južnem Velebitu — 1969 z Dušanom Dvoršekom
5. Beli raz v Dedcu — 1969 z Mišo Teržanom
Iz svojih obsežnih in bogatih alpinističnih doživetij je za tale zapis izbral doživetje ob prvenstvenem vzponu v Gradišnikovi smeri v Planjavi leta 1968, ki sta ga opravila z Janezom Golobom.
Jasno so se risali grebeni vrhov na nočnem nebu, polnem svetlih zvezd, ko sta Silvo in Janez otovorjena z nahrbtniki in plezalno opremo zapustila Planinski dom v Logarski dolini. Tiho, ne da bi kaj dosti govorila, sta stopala skozi hladno marčevsko noč in občudovala lepote zasneženih vrhov. Cilj njune tokratne plezarije je bil prvenstveno vzpon v Gradišnikovi smeri v severni steni Planjave. Zakaj prvenstveni? Zato, ker te smeri v zimskem času, doslej ni še nihče preplezal.
Stala sta pod steno in si jo ogledovala, kolikor se je v medli luči noči sploh dalo. Silvo smeri ni poznal, saj je vanjo tokrat vstopil prvič, medtem ko jo je Janez poleti že preplezal, še zadnjikrat sta pregledala opremo, nato sta vstopila, ko so kazalci na uri kazali tretjo uro zjutraj. Prvi je vodil Janez, kajti bil je večji specialist za sneg in le-ta se je že takoj ob vstopu na veliko ponujal. Lepo sta napredovala, brez večjih zapetljajev. V snegu je pel svojo pesem cepin ter utiral stopinje, v steni pa ga je zamenjalo - kladivo, ko je bilo za varovanje potrebno zabijati kline. Kljub temu, da je bilo precej hladno, mraza nista občutila. Fizični napori plezanja so ju dodobra ogreli.
Do jutra, ko se je v Mrzli gori in v Rinki pojavil rdeči sijaj vzhajajočega sonca, sta bila že visoko. Čeprav v senci, se jima je zdelo, da ju greje sonce, ki je tako veličastno ožarjalo planine v zgodnjem zimskem jutru. Obetal se je lep dan in to je bilo tudi tisto, česar sta si najbolj želela. Lepo vreme je pogoj, da bosta uspela. Ure so tekle, planinca pa sta se vzpenjala vedno višje in višje.
»Hej, Janez! Nekam počasi napredujeva zadnje ure,« je rekel Silvo, ko je prilezel preko zaledenele skale do tovariša, ki je stal na varovališču.
»Kaj ne bi, vraga, saj je ura že tri. Dvanajst ur leževa, pa ničesar nisva jedla. Skuhajva kosilo!«
In lotila sta se priprave kosila. Kako prijetno je zaplapolal plamenček na bencinskem kuhalniku. Kosilo se je nadvse prileglo, čeprav je bilo po svoji sestavi dokaj skromno. Takoj sta nadaljevala, da bi do noči prišla čim višje. Lezla sta, se menjavala v vodstvu in do noči prilezla za dolžino vrvi pod Gredinami, nekako 200 metrov pod vrhom.
Za raztežaj v levo od njune smeri sta opazila primerno mesto za bivak. Nastopila je tema.
Prestopila sta v na pol odprt kamin, zlezla v »slonove noge« (spalna vreča, ki sega nekaj nad pas) se zavila v vestone in se trdno privezala ob kline, zabite v mrzlo skalo. Silvo je. kmalu zaspal, Janez se je s spancem otepal nekoliko dlje. Ni in ni mogel zaspati. Končno ...
Črni oblaki so se podili nizko nad vrhovi in močan veter jih je neusmiljeno preganjal preko ostrih grebenov. Pričelo je snežiti. Sprememba vremena je prišla iznenada, tako kot je to v planinah pač običajno.
»Silvo, hudiča, poglej, saj naju je že kar pošteno zasulo,« je vzkliknil Janez ter sunil prijatelja, ki je trdno spal, pokrit z novo zapadlim snegom.
Silvo se je hitro zbudil: »No, samo tega je še manjkalo!«
Ni bilo kaj storiti! Preostali del noči sta na pol prespala, napol prebedela prebedela. Zjutraj sta si pripravila topel zajtrk, nato pa sklenila nadaljevati. Misel o spustu jima je bila odvratna, sicer pa bi to v novo zapadlem snegu bilo še nevarnejše. Treba je torej nadaljevati. Vrnila sta se za raztežaj nazaj na pravo pot in nadaljevala. Vodil je Silvo, Janez ga je varoval. Krepko je Silvo zamahoval s cepinom v zmrzli sneg in utiral stopnje zase in prijatelja.
»Cvenk!« je rezko zazvenelo. Cepin je udaril ob trdo skalo, pokrito s tanko plastjo novega snega in se prelomil. Presenečen je Silvo zrl v zlomljeno toporišče cepina, ki je v teh pogojih pomenil nenadomestljivo orodje. Skomignil je z rameni in naprej utiral pot s plezalnim kladivom.
Vreme je bilo čedalje slabše. Megle so se podile preko grebena, ki ga sploh ni bilo mogoče videti, toda to ni bilo najhujše. Tudi snežilo je še. Najnevarnejši so bili nenadni sunki vetra, ki so prihajali v čedalje redkejših presledkih. Ples viharja je bil vedno močnejši.
Prilezla sta pod gladko steno in vodstvo je prevzel Silvo. Kljub mrazu in zaledeneli steni je moral sneti rokavice. Tega so planinci sicer navajeni, saj oprimek v rokavici nikoli ni dovolj siguren. Prvi dotik s skalo je bil Silva zaskelel v roke, toda komaj je dodobra vstopil
v gladko prečko, mraza ni več občutil...
Vihar ni in ni hotel popustiti. Janez je prilezel za Silvom na varovališče. Temnilo se je in nastopala je druga noč, odkar sta v steni.
»Janez, prevzemi vodstvo, jaz ne poznam izhoda iz stene,« je rekel Silvo prijatelju. Janez je prikimal, si popravil opremo in si na čeladi prižgal čelno svetilko. Sprva je molčal, ko je poizkušal zdaj v to, zdaj v ono smer, nato pa je rekel: »Saj tudi jaz ne najdem izhoda, zdi se mi, da bova morala malo bolj v levo, v grapo in po njej naprej.«
Prestopil je! Lezla sta raztežaj, morda dva, toda izhod iz stene se še vedno ni prikazal. Stemnilo se je popolnoma, vihar je besnel in pritiskal je mraz. Silvo je v stopalih čutil pekočo bolečino in vedel je, da jo brez ozeblin tokrat ne bo zvozil. Sicer pa ni imel časa razmišljati o ozeblinah. Tudi z rokami ni bilo dosti boljše, enako pa se je godilo tudi Janezu, ki se je v tem trenutku prebijal više gori nad n j im preko noči in iskal izhod. Prijatelja se nista videla, tudi čelne luči niso dosti pomagale. Silvo je na klic prijatelja krenil za njim. Zopet sta menjala in poskušal je Silvo, čeprav stene v tej smeri ni poznal. V grapi, v kateri sta bila, ni bilo izhoda. Zaledeneli strmi skoki so jo zapirali nad njima in v teh pogojih je ni bilo mogoče preplezati. Poskušal je na malo bolj v desno. Našel primemo mesto in počasi napredoval ... Po petih ali šestih dolžinah sta prilezla na vrh, toda na popolnoma nepravem mestu. Namesto, da bi izstopila na tako imenovanih »Babah«, sta izplezala na »Maričkini polici«, približno šest dolžin vrvi previsoko. Stala sta na grebenu in premišljevala, kako bosta sestopila. Premrli udi, posebno pa še ozeble roke, so ju močno ovirali. Pa vendar morata priti v kočo na Kamniško sedlo! Janez je zapeto vrv pognal preko grebena in se prvi spustil v temo. Počasi se je spuščal ob vrvi, ne da bi vedel, kje bo pristal. Uspel je in Silvo mu je sledil.
Tako sta počasi vpenjala in se spuščala, ne da bi bila prepričana, da ju ne bo zaneslo nazaj v severno steno, kar bi bilo v teh pogojih in po prestanih telesnih naporih, skrajno nevarno. Le počasi in skrajno previdno sta napredovala ter končno prispela na mesto, kjer bi morala izstopati ...
V zimski sobi koče na Kamniškem sedlu sta legla k počitku ob dveh zjutraj. V steni sta prebila 47 ur, od tega sta efektivno plezala polnih 33 ur.
S toplo večerjo ali bolje zajtrkom ni bilo nič, kajti v kuhalniku je pošel bencin. Silvo je imel ozeble noge, ter prste na rokah, ki so bili črni od ozeblin. Janez je bil še na slabšem, po rokah so se mu izpustili mehurčki ... Nista tarnala, počakala sta v zavetju koče, počivala v zanosu uspeha, ki sta ga dosegla. Stena je bila premagana in tudi nenadni vihar, ki je tako gromeče grozil, ju pri tem ni premagal. Za njima je bil vzpon, vzpon mnogoterih doživetij, nenadnih preobratov in sprememb, vzpon, ki jima bo ostal še dolgo v spominu ...
Novi tednik, 15. marec 1973