Gorniška potepanja: Tura je zelo dolga, naporna in zahtevna, vendar tudi navdušujoče lepa in pokrajinsko pestra, če se je le lotimo v ugodnih snežnih razmerah in s primerno opremo.
Zelo zahtevna tura v osrčju martuljških gorá
Dovški križ (2542 m) je eden od najlažje dostopnih vrhov v Martuljkovi skupini, vendar je s Poldovega rovta v Vratih do vrha več kot tisoč petsto višinskih metrov brez markacij. Res je sicer, da gora že dolgo ni več brezpotna v pravem pomenu besede, saj se je obisk v zadnjih letih precej povečal. Kljub vsemu to še zdaleč ne pomeni, da lahko na vrh pride vsakdo. Nujno je dobro poznavanje visokogorja brez označenih poti in obvladanje gibanja v takšnem svetu. Neizkušenim toplo priporočam spremstvo vodnika, vsem pa poleg običajne gorniške opreme tudi uporabo čelade, saj je vršni del vzpona zelo krušljiv. Izhojeni stezici je mogoče slediti tako mimo Bivaka II kot čez Brinovo glavo. Potí se na sedlu pod Šplevto združita. Do vrha nas čaka le še zadnja strmina, ki jo popestri zahteven sestop v vmesno škrbino. Podrobnejši opis si preberite v vodnikih, ki jih je na trgu dovolj.
Severna stran Dovškega križa je precej zahtevnejša. Nanj vodi samo en kolikor toliko »navaden« pristop, ki pa kljub vsemu zahteva zvrhano mero znanja in izkušenj. Tura je zelo dolga, naporna in zahtevna, vendar tudi navdušujoče lepa in pokrajinsko pestra, če se je le lotimo v ugodnih snežnih razmerah in s primerno opremo, v kateri ne smejo manjkati dereze, cepin, čelada, vrv in popolna lavinska oprema. Gorniki brez ustreznega alpinističnega znanja naj se na to »pot« ne podajo brez gorskega vodnika. Višinska razlika je skoraj tisoč osemsto metrov, nahrbtnik pa je pozimi še težji in dan krajši kot poleti, zato je zelo priporočljivo prespati v Bivaku III, ki stoji na nizkem hribčku nad dnom krnice Za Akom.
Začnemo na parkirišču pri spomeniku takoj za mostom v Gozdu - Martuljku. Nad Spodnji Martuljkov slap se lahko povzpnemo po kolovozu ali po veliko bolj zanimivi poti skozi sotesko. Če je snega že v dolini veliko, vam tega ne priporočam, ker iz lastnih izkušenj vem, da ni ravno zabavno stopicati po mostu, ki se pne čez prepad, sneg pa sega skoraj do ograje ... Pot do Bivaka pod Špikom pustimo vnemar in smo pozorni na drugi označeni odcep v desno, odkoder se začnemo vzpenjati po gozdni strmini proti Zgornjemu slapu. Še pred njim zavijemo desno navzgor. (Tudi če bi hoteli, bi do njegovega tolmuna v visokem snegu zelo težko prišli, saj je zadnja prečnica zelo izpostavljena in nevarna.) Zavarovana polica, ki pripelje v krnico Za Akom, pozimi nikakor ni lahka.
Nato gre nekaj časa lažje. Po desni strugi se najprej zložno, potem pa vedno strmeje vzpenjamo proti levi pod severno steno Široke peči, nato pa po zaviti grapi v desno dosežemo ravnico pri Treh macesnih, ki so pomembna in od daleč vidna orientacijska točka. Nadaljujemo proti desni navzgor, dokler se nam v levo ne odpre prehod proti Jugovi grapi. Prehodi so logični, zato ob dobri vidljivosti težav z orientacijo ne bi smelo biti. V zgornjem delu Jugove grape lahko takrat, ko je snega zelo veliko, izberemo levi krak, ki nas pripelje naravnost v zadnjo škrbino pod vrhom, sicer pa moramo do glavnega grebena po desnem žlebu, kjer nas lahko pričaka nekaj metrov visok skalni prag, ki ga moramo preplezati. Nato prečimo levo v izpostavljeno škrbino, ki je v snegu seveda še težja kot v kopnem, do vrha pa se povzpnemo po skrotastem pobočju, ki je v primernem snegu celo lažje prehodno – vsaj v primerjavi s kopno »podrtijo«.
Čeprav bomo vrh dosegli v lepem zimskem dnevu, verjetno ne bo veliko časa za daljše razgledovanje in počitek, toliko pa vendarle, da bomo lahko pozdravili divjo in »nepristopno« Široko peč z Amfiteatrom pod njo, katerega seveda ne bi bilo brez grebena, ki se semkaj »pripelje« s Kukove špice in Škrnatarice. Na drugi strani Vrat bo kimal v pozdrav Očak, precej bližje pa grebeni Rokavov, Oltarjev in Škrlatice, ki je tako posrečeno v »sožitju« z Visokim Rokavom, da bežen pogled opazi samo eno goro. Sestop? Ne bo šlo drugače kot po isti smeri, razen če vas v Vratih čaka kakšen civilizacijski čudež ali pa nameravate po spanju v »dvojki« naslednji dan »utrgati« še kakšen zahtevnejši martuljški dragulj; čez Grlo na Oltar in skozi kuloar na Visoki Rokav sta samo dva izmed njih.
V kopnem naju je Dovški križ povabil v »svate« dvakrat. Prvič je bilo to začetno spoznavanje neoznačenih poti, drugič pa samo kot dostop do grebena Široke peči. Tudi spomin na Jugovo grapo je še zelo živ. No, toliko vendarle ne, da bi bil primeren za trenutne razmere. Najprej sva, v šali rečeno in kot se za zahtevne ture spodobi, naredila »izvidnico«. V trdi zimi sva po ogledu poletov v Planici šla občudovat martuljške slapove in skoraj prišla do zgornjega, kjer naju je izpostavljena prečnica le spravila k pameti. Mene seveda kasneje. In nazaj je bilo treba »nujno« spet ob potoku ... V naslednjih tednih je sneg vendarle toliko pobralo, da se je dalo v ranem jutru čisto spodobno korakati skozi sotesko. In naprej do vrha Dovškega križa tudi, zatorej kakšne posebne zgodbe nimam na zalogi. Še najbolj sva si zapomnila, da naju je zjutraj na »trojki« pozdravila zaspana in razkuštrana glava, ki je, pogledujoč iz bivaka, z začudenim pogledom rekla: »Ahoj,« in pa to, da sva ob sestopu raziskovala korita nad Zgornjim slapom in na prečnici do zavarovane poti ugotavljala, da je bil to eden najtežjih delov celotne ture. Navzdol sva šla seveda spet po zanimivi poti skozi sotesko in pod večer izpred mostu še dolgo zrla v martuljško kraljestvo ...