Jutro: Podrobnosti o žalostni smrti Jezerška in Černičeve
Kamnik, 17. novembra.
Včeraj zjutraj so vstale iz megle Kamniške planine v vsej zimski lepoti. Vrhovi, pobeljeni z debelo plastjo novega snega, so prvič po dolgem času zableščali v solnčnih žarkih in zrli pokojno na doline, po katerih so se vlačile umazano sive megle. Občudovalci pač takrat niso pomislili, da skrivajo planine v sebi skrivnost tragedije dveh mladih življenj, katero so jim izkušali iztrgati planinci, ki so od petih strani naskočili skalne vrhove. Točno ob pol 13., ko je solnce upiralo tople žarke v novo zapadli sneg, da so se pričele prožiti s skal sprva majhne kepice snega, ki lahko narasejo do uničujočih in nevarnih plazov, so pod potjo s Kamniškega sedla na Okrešelj našli trupli dveh pogrešanih turistov, Jožeta Jezerška in Eme Černičeve.
Zadnja pot na planine
Oba sta odšla od doma že 27. oktobra. Po dolinah so nas dušile težke megle, v planinah pa je bilo najkrasnejše vreme. Solnce je pripekalo kakor sredi poletja in niti najmanjša sapica ni motila mirnega ozračja. Štirje kamniški planinci Sipo Kolman, Berto Cerer, Franc Ulčar in Drago Nardin so bili baš tisto soboto na Brani, kjer so pleskali 9 m visoki železni drog in križ, ki so ga postavili 14. okt. v počastitev spomina blagopokojnega kralja Aleksandra, iskrenega ljubitelja in občudovalca naših planin. Trikrat so prepleskali železje, vmes pa so se sončili v mirnem zatišju. Bilo je tako vroče, da so si slekli srajce. Solnce je pobralo ves sneg na prisojni strani, severne stene planin pa so bile že uklenjene v debel oklep ledu in snega. Kljub lepemu vremenu je bila za to pot na 2247 m visoko Brano precej nevarna, vendar pa so jo planinci brez nezgode premerili, ker so bili dobro opremljeni za pot po strmih ledenih grčah in plazovih.
V nedeljo, ko so kamniški planinci še do popoldne ostali na Sedlu in uživali krasoto in ugodnost solnčnega vremena, sta se pomikala z Velike planine preko Konja na Sedlo dva mlada planinca, Jože Jezeršek in Ema Černičeva. Jože se je baš pred kratkim vrnil domov od mornarice, kjer je služil osem let kot strojnik. Bil je eden med najboljšimi podčastniki in je zaradi svojih dobrih lastnosti užival velik ugled med svojimi tovariši. Komaj 25 letni Jože je bil že parkrat v naših planinah, vendar pa se je tako navdušil za planinske ture, da je hotel izrabiti še zadnje dneve svojega prostega časa in pohiteti v planine. Že sredi novembra bi moral nastopiti službo, ki jo je dobil v neki tovarni v Sremu. Sam ni poznal poti po Kamniških planinah, ker je bil šele malo časa doma. Dogovoril se je z 21 letno Emo Černičevo, da bosta skupno napravila dolgo turo preko Konja, Planjave in Sedla na Okrešelj, od tod pa na Turški žleb in na Krvavec. Ker je bilo v planinah tako krasno vreme, sta se že veselila lepe poti. Ema Černičeva, stanujoča v Streliški ulici 30, kjer ima njen oče majhno točilnico, je bila navdušena turistka. Po končanih štirih gimnazijskih razredih je absolvirala dveletni tečaj iz strojepisja in stenografije in je bila zdaj že dalj časa doma, kjer je pomagala svojim staršem v točilnici. Kadar je le utegnila, je odhitela v planine. Poznala je dobro vsa pota, zlasti v Kamniških Alpah.
Oba mlada turista, dobro oskrbljena z živežem za tri do štiri dni, nista doma niti točno povedala, katero pot hočeta premeriti, niti nista točno označila časa, kdaj se vrneta. Jezeršek je sicer doma povedal, da bo prišel o Vseh svetih, Ema pa je menda tudi rekla, da okrog praznika.
V krasnem solnčnem vremenu sta se v nedeljo zjutraj odpravila z Velike planine na pot čez Konja na Presedljaj, na Planjavo in na Sedlo. Pot po prisojni strani je bila ugodna in brez nevarnosti, kakor sredi poletja. Z lahkoto sta prešla vse opasnosti strmega Konja, kjer sta se pred leti o binkoštih smrtno ponesrečila dva mlada turista. Tudi pot preko Planjave sta srečno premerila. Izbrala sta najbrž spodnjo pot, ki je mnogo varnejša in je bila povsem brez snega. Do Sedla sta zato prišla že prvi dan, to je v nedeljo pozno popoldne, ali pa že v mraku.
Kje sta potem ostala in kako ju je doletela smrt, da ne bomo nikoli mogli točno ugotoviti. Le po nekaterih znakih lahko sklepamo, kako se je odigrala nesreča.
Negotova usoda Jezerska in Černičeve je napravila med planinci globok vtisk in kamniška podružnica SPD je razposlala številne ekspedicije na vse strani, da poiščejo oba pogrešana turista. Kamniška planinca Sipo Kolman in Franc Ulčar sta bila takoj pripravljena, da preiščeta pot od Velike planine preko Konja in Presedlaja na Korošico. Obljubila sta, da se vrneta že v petek, ker pa je divjala v planinah v noči od četrtka na petek silna nevihta s snežnim metežem, sta se brez dvoma zadržala na Korošici in bosta poizkušala priti do Sedla. Druga ekspedicija, ki sta jo tvorila Tone Erjavšek in Tone Trobevšek je dobila nalogo, da preišče pot od Kokrškega sedla pod Grintovcem, Turško goro in naprej proti Krvavcu, kamor bo prispela danes zvečer. V tretji ekspediciji sta bila brata Peter in Lojze Erjavšek, ki sta imela namen pregledati Sedlo in pota proti Brani, Planjavi in Okrešlju. Pri vzponu na sedlo nista šla po turistovski poti ampak čez tako zvane Žmavčarje pod južno steno Brane na Kotliče. Bila sta prepričana, da so po turistovski poti že hodili ljudje in da tod ne bosta našla nobenih sledov, po izbrani poti, ki je sicer precej daljša, pa bosta lahko pregledala del poti na Brano. Kotliči leže med Brano in Turško goro, od njih pa se prožijo od severnega grebena proti Logarski dolini strmi plazovi debelega grušča, ki so ga elementarne sile odtrgale od strmih skalnih robov in ga v teku časa nakopičile pod stenami. Tudi pot na Brano vodi preko dveh takih strmih plazov.
Brata Peter in Lojze Erjavšek sta krenila iz Kotličev po drugem plazu naravnost navzdol na pot, ki vodi iz Okrešlja na Kamniško sedlo. Pot je bila zelo težavna. V planinah je pihal oster mrzel veter, ponoči pa je zapadel nov sneg, po katerem sta se ponekod vdirala do pasu. Iz mehkega snega sta naenkrat prišla na trdo poledenelo ploskev, po kateri sta se počasi spuščala navzdol. Imela sta na čevljih dobre dereze in sta se zavarovala z vrvjo. Iz okrešeljske poti sta se najprej podala na Sedlo. Tudi ta pot je popolnoma poledenela in zelo nevarna, ker vodi med strmimi drčami. Markacije je zamedel sneg in tudi dober poznavalec poti lahko zgreši in krene vstran, kar utegne postati zanj usodno. Na sedlu sta vse preiskala, pa nista odkrila nobenega sledu za pogrešanima turistoma. Vest, da sta našla nahrbtnika, je nastala po nesporazumu med tajništvom SPD in oskrbnikom, ki je telefoniral iz Kamniške Bistrice o žalostni najdbi pod Kamniškim sedlom.
Kako so našli pogrešanca
Brata Erjavška sta s Sedla krenila zopet po okrešeljski poti proti Logarski dolini. Peter je šel na desno pod Planjavo in je nameraval priti do Piskernika. Lojze pa si je izbral znano turistovsko pot, ki vodi v Kocbekovo kočo na Okrešelj. Ko je prišel do strme skalne stene, takozvane »Beštijane« /Bošjance/, kjer je pot zavarovana z železno vrvjo, je zagledal ob pol 13. uri precej globoko pod seboj trupli obeh turistov. Na klice je prišel tudi Peter in oba sta se spustila navzdol po strmini do kraja, kjer sta ležala oba ponesrečena turista. Trupli sta bili domala popolnoma v snegu, kolikor pa ju je gledalo iznad snežne plasti, je pokrila tenka plast ledu. Reševalca nista odkopavala trupel, ker bi s tem samo izgubljala čas ampak sta si le natančno ogledala položaj in sta nato pohitela na Sedlo in v Bistrico. Peter Erjavšek je celo pozno zvečer prišel iz Bistrice v Kamnik po potrebne vrvi in rjuhe, v katere bodo zavili trupli, da ju nato prenesejo v dolino.
Peter Erjavšek je bil precej utrujen po težki in naporni celodnevni hoji po zasneženih planinah. Ob pol polnoči je zopet krenil nazaj v Bistrico, zjutraj pa na Sedlo. Pripovedoval je, da se imata le slučaju zahvaliti, da sta našla trupli pogrešanih planincev, ki sta ležali pod velikim strmim plazom, ki se proži izpod Brane in Kotličev v Logarsko dolino. Trupli sta se ustavili baš na robu, kjer konča snežna plast in prične kopnina. Če bi ponoči zapadlo tod le 3 cm snega, bi ne mogla ničesar videti in skrivnostna planinska tragedija bi ne bila razrešena prej kakor julija meseca, ko bi skopnel ves sneg. Morda bodo to mesto zasuli že prvi sneženi plazovi, ki jih bo sprožilo sedanje lepo vreme. Ema Černičeva je ležala vznak z nogami navzdol, Jezeršek pa je bil komaj meter daleč od nje. Ležal je na strani, držeč se z rokama za glavo, ki je bila obrnjena proti skalni steni »Beštijani«. Bil je brez suknjiča, oblečen v debel moder sviter, Černičeva pa je imela pisano jopo. Nahrbtnikov reševalca nista opazila; morda so bili skriti pod snežno plastjo ali pa so ostali kje sredi plaza. Vprašanje, kako sta se oba mlada turista ponesrečila, je prepuščeno le našim domnevam. Reševalca sta bila v začetku prepričana, da sta šla Jezeršek in Černičeva na Brano, in sicer v ponedeljek, 29. oktobra dopoldne. Na poti navzgor ali pa navzdol sta potem na poledeneli strmini padla in zdrsela par sto metrov navzdol po gladkem ledu in se ustavila šele na kamenitem grušču, kjer so ju našli. Pri tej razlagi je verjetno, da je padel samo eden, drugi pa mu je hotel nuditi pomoč in sta tako oba našla skupni grob. Morda sta tudi padla čez kak previs sli strmo skalno steno. Verjetnejše pa je, da jima je izpodrsnilo na poledenelem snegu. Kajti na poti na Brano se je menjaval mehki sneg z ledeno skorjo skoro na vsakih par korakov. Ker turista nista imela derez niti vrvi, je to postalo zanju usodno.
Domneve o nesreči
Če osvojimo misel, da sta se ponesrečila na poti, ki vodi na Brano, potem sta morala prenočiti na Sedlu, kamor sta prišla v nedeljo proti večeru. Toda na Sedlu ni nobene zimske sobe, kamor bi se mogla zateči. Černičeva, ki je dobro poznala razmere v planinah, je to vedela, znano pa ji je bilo tudi, da je na Okrešlju odprta zimska soba, kjer bi lahko prebila noč. Iz Kamniškega sedla je na Okrešelj poleti komaj pičlo uro. Najbrž sta se podala s Sedla navzdol na Okrešelj že pozno v mraku. Dozdaj sta hodila po lepi poti, ki je bila brez snega in nevarnosti. S Sedla navzdol proti Logarski dolini pa sta prišla na severno stran, ki je bila zasnežena. Utrujena od dolge poti sta stopala najbrž že v precejšnji temi po poledeneli poti, ki sta jo še reševalca, opremljena z derezami, podnevi težko prehodila. Zakasnela turista sta morda zavila nekoliko vstran in na zgrešeni poti strmoglavila po poledenelem plazu, ali pa sta padla čez kako skalo pred »Beštijano«, se ubila in zvalila navzdol.
Po prvi vesti o tragični najdbi trupel pogrešanih turistov je podružnica SPD takoj organizirala 8 člansko ekspedicijo, ki je krenila danes zjutraj iz Bistrice na Sedlo. Vodita jo brata Peter in Lojze Erjavšek. Ostali dve ekspediciji še ničesar ne vesta in bosta še danes ves dan iskali ponesrečena turista, obvestiti pa ju ne morejo. Ekspediciji, ki bo prenesla trupli v dolino, sta se priključila tudi kamniška »Skalaša« Karl Biško in Pavel Kemperle, ki sta že včeraj odšla na Sedlo in tam prenočila. V začetku so v Kamniku mislili, da bodo prenesli trupli na kamniško stran, zvečer pa je Peter Erjavšek povedal, da je to nemogoče. Trupli ležita globoko pod okrešeljsko potjo — če bi tvegali poizkus, da ju prenesejo po poledeneli strmini navzgor na Sedlo bi bili člani ekspedicije sami v nevarnosti, da se ponesrečijo. Zato bodo krenili po poti na Okrešelj, ki še ni zasnežen, odtod pa v Solčavo, kjer bodo položili trupli v mrtvašnici na mrtvaški oder. O pogrebu bodo odločili še svojci.
Obisk pri svojcih
Ljubljana, 17. novembra. Jezerškove, ki stanujejo v Knezovi ulici v Šiški, je vest o smrti sina močno pretresla. Enako seveda tudi Černičeve. Ko še usoda ljubljenega Jožeta ni bila dognana, je begal oče Leopold okrog ves skrušen. Dvakrat se je peljal v Kamnik poizvedovat. Zvedel ni ničesar določnega. A po sinočnjem žalostnem obvestilu, se je davi z materjo Ano odpeljal v Kamnik v tretjič. Tu so domačini pripovedovali staršema podrobnosti o nesreči, ki je starša strla.
Jutro, 18. november 1934