Slovenski dom: Ljubljana, 14. aprila.
Kakor blisk se je razširila včeraj po Ljubljani vest o strahoviti noči pod Triglavom, ...
... ki je zajela skupino smučarjev, od katerih je eden — Stanko Dolhar iz Ljubljane — postal smrtna žrtev snežnega meteža in prehudih naporov, ki jih je napravil v noči od sobote na nedeljo.
Skupina smučarjev se je domenila, da gre o praznikih na Kredarico. Med njimi sta bila tudi 23 letni pasar Stanko Dolhar in njegov brat, akademik Štefan Dolhar. Ko so prispeli v soboto popoldne smučarji, bilo jih je v skupini sedem, v Kranjsko goro, so takoj nadaljevali pot, ker so imeli načrt, da prenočijo v koči na Krmi. Med potjo pa so naleteli na nevzdržne razmere: strahovita burja, snežni metež, pomešan z dežjem, moker sneg, ki se je oprijemal smučk — vse to je smučarje do skrajnosti izčrpalo in jedva so čakali, da prispejo do koče na Krmi, kjer bi se segreli, okrepčali in odpočili. Na svoje veliko iznenadenje pa so ugotovili, ko so pozno zvečer prispeli na mesto, kjer naj bi stala koča, da je kočo porušil vihar. Po kratkem ugibanju so sklenili, da kljub vsem vremenskim neprilikam nadaljujejo pot proti Kredarici. Vreme pa je postajalo vedno bolj neznosno; burja je smučarje dobesedno nagibala sedaj na eno, sedaj na drugo stran.
Do enih zjutraj so tavali samo približno v smer, kamor naj bi šli. Neprodirna megla jim je namreč onemogočala vsako orijentacijo. V tem času so bili že s poti, kajti na klice so jih slišali smučarji v domu na Kredarici. Takoj so obrnili v smer poti reflektor, toda skupina zunaj tega reflektorja ni opazila, dasi bi ga morala, če bi bila na pravi poti. Skrajni napori, s katerimi se je družba privlekla do tega mesta, so silili, da so smučarji zopet počivali. Tedaj je Štefan kljub temu, da so mu branili, odšel naprej. Za njim je odšel tudi brat Stanko, dočim so se ostali vrnili nekoliko nižje, da bi našli vsaj zaklon pred burjo. Štefan je v neprodirni megli naletel na mesto, od koder ni mogel ne naprej ne nazaj. Tam je ostal do sedme ure zjutraj, ko je ves prezebel opazil, da je čisto blizu koče. Takoj se je z zadnjimi napori zavlekel v kočo in povedal celo nočno zgodbo.
Smučarji so jo takoj ubrali v smer, kjer je Štefan pustil ostalo družbo. Najprej so našli na poti v snegu sedečega Stanka. Bil je krvav. Vendar je še govoril ter se sam vzdignil in še nekaj sto metrov gazil proti koči. Nenadoma pa je klecnil in padel v nezavest. Ko so ga privlekli v kočo, je kmalu izdihnil. Zdravnik, ki je bil v koči, je ugotovil, da je Stanko radi prehudih naporov dobil težke notranje poškodbe in da je že na poti bruhnil kri.
Medtem so drugi našli že tudi ostalo skupino smučarjev, ki so jih okrepčali in jim tudi sicer nudili vsestransko pomoč.
Truplo Stankota Dolharja so prenesli v Dovje, od tam pa so ga ponoči prepeljali v Ljubljano. Za pokojnim Stankom ne žalujejo samo štiri sestre in dva brata, marveč vsi številni njegovi prijatelji, ki so izgubili v Stanku tako dobrega, simpatičnega in plemenitega tovariša, ki je padel kot žrtev planin, ki jih je strastno ljubil.
Slovenski dom, 14. april 1936