Dnevnik, Kjer tišina šepeta - Mitja Košir: Severni razgled z Ljubljanskega Gradu sega visoko k skalnim vrhovom Grintovcev, južni pa daleč v temne, zamolkle globine dolenjskih in notranjskih gozdov. ...
Ostrorobim severnim (in tudi zahodnim, kjer v daljavi kipe v nebo vrhovi Julijcev) razgledom se južni pač ne morejo postavljati po robu z visokostjo in mogočnostjo, zato pa so njihovo pravo nasprotje s svojo blago, zaobljeno mehkobo. Vendar le na prvi pogled. Tukaj res ni globokih zatrepov s strmimi tisočmetrskimi stenami vse naokrog in ni prepadnih grap in divje razdrapanih grebenov, zato pa se popotnikovo oko komaj zmore načuditi skrivnostni lepoti globokih kanjonov in sotesk, ki se s svojimi povirji zajedajo globoko v nedrja tega sveta, ki se visoko vzpenja nad južna obrobja Ljubljanskega barja. Od ozke doline Želimeljščice, zajedene globoko pod Goro s cerkvijo sv. Ahaca, pod Turjak in Kurešček, do ozkih tesni Iške (Iški Vintgar) pod mogočnim Krimom tam na zahodu, in še dlje zahodneje, do prepadnega Pekla s svojimi štirimi mogočnimi slapovi v soteski Otavščice ali Borovniščice (oboje velja) pod strmimi severnimi obronki Menišije. V osrčju te razprostranjene pokrajine, ki na jugu sega vse tja do Bloške planote in je predvsem po obrobnih zaobljenih slemenih in planotah poseljena in obdelovana, pa se visoko nad kanjon Iške in iz oči v oči z vladarskim Krimom dvigne gozdna gmota brez pravega vrha, porasla prav do temena, tako da ne obljublja kakšnega posebnega razgleda, čeprav je le slabih petdeset metrov nižja od najvišjega v pogorju.
Mokrec (1059 m) nad Iško s Krima. Foto: Mitja Košir
In še vse označene poti, kolikor jih sploh je tod naokoli, se je ognejo. Mimo njega ali tik pod njim vodita dve znameniti vezni poti, Transverzala kurirjev in vezistov NOV Slovenije (TV) in Evropska pešpot E-6 (Ciglarjeva pot). Obe pripeljeta v Mokrčevo naročje, njegovemu temenu pa se izogneta, kajti takrat, ko sta nastajali, je tod naokrog imela glavno in edino besedo vsemogočna jugoslovanska armada (tudi sosednji Krim je bil deležen podobne usode) in zato se še danes tisti, ki jim ni do divjega lazenja skozi pragozdno divjino lahko po vseh popotniških pravilih vzpnejo nanj le po ostankih še dobro vidne vojaške ceste, ki se je najlažje lotijo pri Logarnici pod Špico, kamor se lahko pripeljejo z Golega po gozdni cesti ali pa se tja povzpnejo po poti TV izpod Kureščka.
K Logarnici lahko pridemo tudi po dolgem… dolgem ovinku od Doma v Iškem Vintgarju po poti E-6 skozi sotesko Iške do Vrbice, kjer se v Iško izlije potok Zala, izvirajoč visoko zgoraj, pod Avšnikom nad Rakitno, z Vrbice pa po strmem pobočju v zaselek Krvava peč s cerkvico sv. Lenarta, v sedlo med Krvavškim gričem in Mačkovcem, od koder jo po gozdni cesti za redkimi oznakami uberemo pod temnim Repičnikom, Bravinčjim hribom in Kamnom k hišam pri Logarnici. Pod Kurešček in naprej k Logarnici se lahko povzpnemo dudi iz Želimelj, mimo vasi Klada in cerkve sv. Marjete na Golo, od tam pa po cesti ali stranskih gozdnih poteh mimo Stare Žage in prek prostranih Raven strmo navzgor do našega višinskega izhodišča. Od tod, od Logarnice, je na vrh Mokrca (domačini tudi v imenovalniku poudarjajo Mokr´c in ne Mokrec) le dobre pol ure za hitre hodce, a tudi uživači ne bodo potrebovali več kot uro hoda, razen takrat, ko tam zgoraj zorijo maline. Vendar se tega v zdajšnjem času, ki je in ni zima, ni bati, zato pa je ta naš nenavaden hrib morda dobrodošlo nadomestilo za tiste gorniške cilje, ki zaradi trenutnih zelo neugodnih razmer v visokogorju lahko pridejo še kako prav iskalcem miru in tišine.
O našem Mokrcu je napisanega bore malo, o njegovi bližnji in daljni okolici pa lahko veliko koristnega preberete v knjigi Andreja Stritarja Izleti po ljubljanski okolici (Sidarta, 2000), poglejte, in to natančno, tudi na zemljevida Okolica Ljubljane 1: 50.000 in Potovanje po Turjaku, Velikih Laščah in Robu z okolico 1: 20.000.
Mitja Košir