Julij-avgust 2003: ... potem je Montaž največji in najmogočnejši. Od katere strani ga pogledate, ne najdete mesta, zaradi katerega bi ga bilo mogoče uvrstiti med povprečne ali nepomembne gore ali bi zaradi tega njegova silno učinkujoča postava kaj izgubila …
PLANINARJENJE
Montaž
V času dopustov se odpravljamo tudi čez mejo, zato sem za julijsko-avgustovski izlet izbral cilj v Zahodnih Julijcih, ki je v sosednji Italiji. Do zdaj se v naši rubriki še nismo podali čez mejo – pa kaj zato, saj so to po svoje tudi naši hribi!
»Če je Triglav najvišja in s pripovedkami najbolj bogata gora v Julijskih Alpah, Suhi plaz (Škrlatica) najbolj divja, Jalovec najdrznejša, Mangart najslikovitejša, Razor najbolj odlična, Viš najbolj bleščeča, Kanin najbarvitejša in najbolj nenavadna, potem je Montaž največji in najmogočnejši. Od katere strani ga pogledate, ne najdete mesta, zaradi katerega bi ga bilo mogoče uvrstiti med povprečne ali nepomembne gore ali bi zaradi tega njegova silno učinkujoča postava kaj izgubila … In naj se pokaže kjerkoli že, ni nam treba pogledati na zemljevid; ni dvoma: to je on: Montaž! … Kadar se ob lepem vremenu vsa orjaška, z bleščečim dvojnim vrhom okronana gora v rjavo rumenih in rdečkastih barvah ponosno in prosto dviga nad belimi oblaki, takrat vidimo najosuplivejšo in najočarlivejšo podobo Julijskih Alp … Pogledan od severa, iz Zajzere, se dviga Montaž z grozotnimi stenami, podoba presunljive moči, ki jo je treba videti, kajti z besedami opisati je ni mogoče ...« Sposodil sem si nekaj stavkov iz knjige "Iz življenja gornika" alpinista in pisatelja dr. Julijusa Kugyja, velikega občudovalca Montaža, da bi vam opisal goro našega poletnega izleta.
Montaž s planine Pecol. Foto: V. H.
Montaž (Jôf di Montasio) je visoka gora, saj je v vseh Julijskih Alpah (ki so pri nas in v Italiji) po višini takoj za Triglavom (2753 m). Poti na vrh je več, nobena pa ni lahka in nezahtevna. Najlažja pot vodi z južne strani s planine Pecol nad Nevejskim prevalom na koncu Jezerske doline. S te strani je še en pristop, to je skozi Findeneggov ozebnik. S severne strani vodi na vrh ferata Via Amalia. Druga severna pot, ki pa je bolj alpinistična smer, je Kugyjeva. Zakaj alpinistična? Ker so jo nadelali leta 1910, potem kasneje (1960) še enkrat za silo obnovili, danes pa je varoval bolj malo, zato bolj prosto plezamo, kot pa s pomočjo tehničnih pripomočkov. Kot zadnjo naj omenim še pot od zahoda, ki je prav tako alpinističen pristop. Gre za star lovski prehod na goro iz doline Dunja od zahodne strani (v zemljevidih ni označena).
Mi bomo Montaž prečili in tako spoznali dve poti. Gor skozi Findenegga, dol po običajni poti. Kaj je izhodišče, sem že napisal. Do prostranih pašnikov planine Pecol (1502 m) pridemo po strmi in ozki asfaltni cesti, parkiramo na velikem parkirišču. Naš cilj je lepo viden, do vstopa v skalni del gore nad Škrbino vrh Strmali (2201 m) nas loči več kot uro vzpenjanja med cvetočimi travniki (zaradi optične prevare se zdi, da je do tja bližje!). Tu vstopimo v skalni svet. Proti levi se vzpnemo pod vitek stolp Torre Disteis (2468 m). Tu stopimo na Veliko polico, po kateri prečimo (mestoma izpostavljeno) na zahodno stran gore, vmes so lepi razgledi v sotesko Clapadorie. Že pred bivakom Suringar zavijemo desno. Od tu do vrha ni nobenih varoval več (do sem so še bila). Pot je označena z redkimi markacijami, ki jim je kar težko slediti. Čez skalne pragove se vzpnemo do Findeneggovega ozebnika in po njem do severozahodnega grebena Montaža ter po njem do vrha. Razgled je obširen, odkrijeta se nam dolini Dunja (na zahodni) in Zajzera (na severni strani gore), na jugu je Kanin. Sestopimo v nasprotni smeri po mestoma ozkem grebenu dokler pot ne zavije desno. Tu nas čaka znamenita 60 metrov visoka Pipanova lestev, obstaja pa tudi lažji obhod po levi. Na dnu stopimo na prostrano melišče, do travnikov pa rahlo prečimo v desno po poličastem svetu, kjer mestoma tudi plezamo. Na izhodišče se vrnemo po že znani poti. Težavnost: Vzpon po ozebniku je lažja plezalna smer I.-II. težavnosti (300 m), saj ni nobenih varoval. Zaradi snega, ki se včasih zadrži do poletja, je potreben cepin. Nujna je čelada zaradi padajočega kamenja, za neizkušenega priporočam varovanje. Strma Pipanova lestev ni za vrtoglave, priporočam samovarovanje in čelado (na vrhu je krušljiv svet). Časi: gor 3-4 ure, dol 2.30-3 ure, višinska razlika: 1250 m, literatura: Zahodne Julijske Alpe (Sidarta), zemljevidi: Julijske Alpe, zahodni del, 1:50.000 in Alpi Giulie Occidentali Tarvisiano, št. 19. Pa srečno pot in prijetne počitnice!
Viš in Montaž s severa. Foto: V.H. Dodano iz arhiva.
Vladimir Habjan