Išči

Arhiv

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Objavljalci

Authors

Arhiv

Moramo pisati sami

Dnevnik odprave Manaslu 83 - Viki Grošelj: 46. dan - petek, 22. aprila

Že ob šestih krenemo. Hodim prvi. Počasi in preudarno gazim napihan sneg. Sledovi od včeraj so zapihani in edino bambusne palice, ki sta jih vsakih 100 metrov postavljala Stipe in Tesla, mi kažejo pot. Hudičevo mraz je, zebe me v prste skozi dvojne rokavice, pa sem vesel tega. Dokler je mraz, bo vreme držalo. Ko smo odšli iz trojke, sem pogledal na termometer: - 22 stopinj. Res smo v Himalaji.

Nekaj metrov pod vrhom, kjer se pričnejo prve skale, počepneva in pobereva nekaj kamnov: za Toneta, Vikija, Miška, Marjona, za Mojco, za starše. Edino ti ljudje na vsem svetu vedo, da jim več ne bi mogla dati. V teh drobnih kamenčkih je velik del naju, pa še več njih, ki so jim namenjeni. Srečna in mirna sva. Sedaj bova pa zares sestopila. Majhna bela ploskev, kjer se stikajo trije mogočni grebeni, ostane v megli za nama. Sama. Kakor sva sama tudi midva. Sama, kakor da bi že vnaprej vedela, da me pošilja navzdol v še bolj osamljeno življenje.

Fiksne vrvi, ki jih je napel Nejc, nas varno privedejo čez strmo razpokano pobočje. Daleč pred obema prijateljema sem. Počutim se odlično.
Žal se kmalu pričnejo težave, ki sem jih pričakoval. Ranko ne more več. Očitno je višina 6100 metrov preveč zanj. Sesede se v sneg in s klicanjem se sporazumemo, da je bolje, če se vrne. Edo prevzame nujnejši del njegovega tovora, ki ga potrebujeva za postavitev štirice, ostalo pa privežeta na vrv. Ranko se odpravi nazaj, sam pa s podvojeno silo hitim naprej. Čim prej moram doseči kraj, kjer bo stalo taborišče IV, in se nato spustiti nazaj do Eda. Pretežak nahrbtnik bi lahko še njega izčrpal in postavitev taborišča bi padla v vodo.

Neskončna strmina
500 metrski položnejši plato me pripelje pod strmo ledeno pobočje, kjer vidim vrvi, ki jih je Stipe pritrdil včeraj. Visoko nad vrvmi pa slutim sedelce, na katerem naj bi bilo taborišče. Zagrizem v strmino. Sonce sije navpik, a mrzel veter poskrbi, da ni prehude vročine. Tudi sam začenjam čutiti višino. Težak nahrbtnik me tlači k tlom. Srce divje razbija in vse pogosteje me bobneča pljuča prisilijo k počitku. Močan motiv mi je le dejstvo, da z vsakim korakom malo pridobim na višini in je sedlo vse bliže.

Dosežem najvišjo točko, ki jo je včeraj dosegel Stipe. Vrvi ni več. Skoncentriram se in plezam naprej. Pobočje je tako strmo, da bi bil napačen korak resna nevarnost. 800 metrov nižje gledam v ledeniške razpoke. Podobne so režečim gobcem nilskih konjev. Prav nič prijetno ne bi bilo, če bi odfrčal tja dol.
Sopiham v strmino, ki ji noče biti konca. K sreči so snežne razmere zelo dobre in končno se strmina položi. Ob enih stopim na majhno sedlo, pravokotno obrnjeno proti južni steni Manasluja. Višina 6550 metrov. Sunki vetra me prisilijo, da vse reči, ki sem jih prinesel, zakopljem v sneg, šele nato se začnem spuščati.
Dvesto višinskih metrov nižje srečam Eda. Močno je izčrpan. Prevzamem dve tretjini njegovega tovora in spet nazaj v breg. Tokrat so stopinje že narejene in gre mi nekoliko lažje kot prej. Precej pred Edom pridem na sedlo in na delno zavetrni strani začnem kopati ploščad za šotor. Veter je vse močnejši in sneg, ki ga odmetavam, kar prši skozi zrak.
Vse bolj je mrzlo. Čim prej morava postaviti šotor. Sonce že kar leze za obzorje.
Kopljem s podvojeno močjo. Ravno, ko je dva metra široka in tri metre dolga ploščad gotova, pride Edo. Še eno uro se dajeva z vetrom, ko postavljava šotor. Nazadnje pametnejši odneha in veter nekam izgine, midva pa za-dovoljna smukneva v varno bivališče.
Mrzlo je in čisto dehidrirana sva. Edo kar omahne na ležišče. Najnapornejši dan v njegovem življenju je za njim. Občutek imam, da je prekosil samega sebe.
Lotim se kuhanja. Dolgo topim led. Uro in več traja, da pripravim malo mlačnega čaja. Željno ga posrkava, potem pa spet kuham. Ob šestih zvečer zaman lovim zvezo z bazo. Taborišče stoji v mrtvem kotu in tu bomo imeli zaradi zvez težave.
Še vedno naju hudo žeja, vendar utrujenost le prevlada. Zavit v spalno vrečo se zleknem po ležišču. Veter se je spet okrepil. Frfotajoča streha šotora se nekajkrat uleže skoraj čisto na naju. Palice iz steklenih vlaken se upogibajo pod naleti vetra, zlomijo pa se ne. V tem nemirnem šotorčku 1500 metrov pod vrhom Manasluja skušava ujeti nekaj uric spanca.

In nazadnje moja malenkost, najmlajši v ekipi, po alpinističnih normah celo premlad za tako velik cilj, a doslej mi je šlo dobro na gori. Vse bolj vroče si želim na vrh, živim le še za to. Prišlo je celo tako daleč, da večkrat razmišljam, kako se bom sploh vrnil domov, če vrha ne dosežem. Večina ljudi ne razume, kaj nas žene v skrajne napore in tveganje, vendar cilj z vsakim kančkom napora pridobi na vrednosti. Čim več naporov in tveganja si vložil, tem višje je cilj in tem bolj vroča je želja, da bi ga dosegel. Vse večja je tudi volja in zgodi se celo, da prav ta volja, ki sicer v normalnih okoliščinah pomaga živeti, prevpije vse varnostne signale, celo nagon po samoohranitvi, in požene človeka do skrajnosti in preko nje. Zato so že odšli alpinisti proti vrhovom in nihče več jih ni videl, zato so že padli iz sten, ki so presegale njihove telesne sposobnosti, in obležali v grušču ali na ledenikih. In potem namesto osmrtnice v časopisu prebereš članek o častihlepnosti, ki jih pišejo novinarji v toplih pisarnah in berejo ljudje, ki niso še nikdar sneli toplih copat. Ljudje ne umirajo zaradi slave, odkar svet stoji pa umirajo zaradi vroče želje, odkriti v sebi skrite sile, ki te postavijo nad meje, v katere si ujet v mirnem zapečkarskem življenju, pa naj bodo to alpinisti, padalci, avtomobilisti, prostovoljni vojaki, letalci, raziskovalci in še in še ... Predolg bi bil seznam. Nekaj te neprestano žene, da spoznaš nevarnost in jo premagaš z lastno glavo in lastnimi rokami. Tisti trenutek si upaš sproščeno, z dvignjeno glavo pogledati v oči. Toda to je le trenutek in že vse ostane za teboj in treba je kreniti na novo pot.

 Viki Grošelj

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

ARHIV

Objave naših sodelavcev in poobjave (nam dosegljivih) člankov/objav.